Deklice iz Solčave tik pred vojno: Tišlerjeva Micka, Grabnarjeva Elica, Cenkina Pavla in Grabnarjeva Rezka
je bila leta 1944 stara 13 let. Skupaj s staršema Ano in Antonom Poličnik ter starejšo sestro Katico je oktobra 1944 zbežala k sorodnikom Jerčetovim v Luče. V Solčavi niso mogli ostati, ker so Nemci – razen župnišča – požgali vse hiše v vasi, tudi Cenkino. Po dobrem mesecu dni bivanja v Lučah se je bližala nova nemška hajka in spet so bežali. Tokrat so se umaknil v zijalko nad Podvolovlekom, kjer so še z nekaterimi prav tako prestrašenimi ljudmi trepetali, kaj bo.
Pozna jesen je bila, hladno, v zijalki vlaga, skoraj nobene hrane – le nekaj suhih hrušk, ki so jim jih dali sorodniki. Zelo je bilo hudo. Pavla se še zdaj spominja moškega, ki je bil tudi med »ubežniki« in so ga nemogoče razmere »zmešale«. Postaval je pred zijalko in na ves glas vpil, tako da so se vsi ostali bali, da jih bo s tem izdal Nemcem. V takih razmerah so se skrivali ves teden. Še danes, po vseh teh letih, je to zanjo mučen spomin.
Ko je bila nemška hajka mimo in je najhujša nevarnost minila, sta Cenkino družino sprejela k sebi sorodnika v Podvolovleku Anton in Marija Mlinar, ki je bila mamina sestra. Tam so nato pričakali konec vojne.
Čeprav nemški teror še ni pojenjal, se je spomladi 1945 že čutilo, da Nemci ne bodo zmagovalci in da se bodo morali umakniti.
Pavlini spomini sežejo v čas otroštva, kakršnega ne bi privoščila nobenemu otroku in pripoveduje :
Nekaj partizanov je na Selišu v Podvolovleku ravno zaklalo kravo. Eden od njih je šel na njivo kopat krompir, ki ga prejšnjo jesen domači niso mogli pospraviti in se je s polnim košem namenil proti domačiji. Kar naenkrat so se pri cerkvi v Podvolovleku pojavili Nemci in začeli streljati. Partizani so pustili zaklano kravo in zbežali proti gozdu. Kravo so kasneje Nemci dovolili vzeti Mlinarskim in naši družini, tako da smo se vsaj enkrat spet najedli ! Nemci so s seboj vodili ujetega partizana z veliko rano na licu. Prosil nas je za vodo, pa so ga Nemci grobo udarili in niso dovolili, da bi pil; kmalu za tem so ga ustrelili.
S Seliša so Nemci privlekli partizanske nahrbtnike, nekaj obleke… vsekakor uporabne stvari za nas, ki nam je vse ostalo v požganem domu. Zahtevali so, da se zberemo v krog, na sredino pa so zmetali zaplenjene stvari in jih zažgali, mi pa smo morali to gledati.
Hudo nam je bilo in vsega se nam je zdelo škoda. Kako prav bi prišlo nam, ki nismo imeli ničesar!
Na Mlinu so večkrat prenočevali partizani, včasih pa tudi Nemci. Ko so odšli partizani, razen slame, na kateri so spali, ni ostalo nič, saj sami niso imeli ničesar. Za Nemci pa se je splačalo pregledati slamo, ker je ostal včasih kakšen košček kruha, ki smo ga bili takrat tako željni! To stikanje za hrano po prenočiščih pa nas je obdarilo tudi z ušmi, ki so jih imeli vojaki obilo! Ker nismo imeli ničesar, da bi se uši lahko znebili, je bila to res velika nadloga!
Sama sem bila takrat najstnica in neprestano lačna! Hrane je bilo malo, o kruhu smo sanjali in si ga želeli. Spomnim se, da je naša družina Na Mlinu ležala na »cehah« z listjem, ki smo jih zvečer položili na tla v kuhinji. Spomnim se tudi tega, da so zvečer, ko sem že legla, Mlinarski kuhali fižol. Na skrivaj sem vstajala in hodila jest na pol kuhan fižol, ki je vrel na štedilniku, ker sem bila neprestano lačna!
Nekoč sta mama in Katica nekam odšli in z očetom sva ostala sama. Oče so se odločili, da nama bodo spekli »šmorn«, kar je bilo za tiste čase neznansko razkošje. Če upoštevam še to, da ga nobeden od naju pravzaprav ni znal speči, je bila to res velika pustolovščina! Nekako so uspeli z enim jajcem narediti testo in ga vliti v pekač ter poriniti v pečico. Vse sva skušala narediti čimbolj naskrivaj, da naju Mlinarski ne bi obdolžili, da sva razsipna! Vendar je vonj iz pečice privabil sestričinega malega sina, da je prišel pogledat, kaj se dogaja. Oče so ga pomirili, da ni nič in da le pečeva »pufmus«. Tega pa seveda ni poznal, saj so si oče to besedo ravnokar izmislili in je pomirjen odšel! Vseeno pa se ni izteklo povsem gladko: moj večno lačni želodec toliko »šmorna« in najbrž le na pol pečenega, ni prenesel. Bolna sem bila in šele ko sem vse zbruhala, je bilo spet dobro!
Proti koncu vojne smo otroci hodili prosit za hrano na Kranjsko. Takrat se mi je zdelo, da so bili Kranjci kar darežljivi ljudje, saj smo velikokrat prinesli domov razne dobrote – kašo, jajca, moko…, predvsem pa so nas otroke tudi nahranili!
Po končani vojni smo se vrnili v svojo požgano domačo vas Solčavo. Najprej smo si našli streho nad glavo v župnišču, kjer se je drenjalo že nekaj brezdomnih solčavskih družin.
Otroci smo bili podhranjeni in ko sem spet dobila toliko hrane, da sem se lahko najedla, sem po jedi vedno v trenutku zaspala.
Za nas, otroke, je bila vojna vsaj tako grozljiva izkušnja kot za odrasle – najbrž pa še bolj!
Videli in vedeli smo skoraj vse, kar se je dogajalo in mnogokrat so nas uporabili za kurirje, ker smo bili okupatorju manj sumljivi kot odrasli.
Na Šturmovem hribu je šival za partizane Herletov Mirko. Z mojim očetom sta bila soseda, lovska tovariša in prijatelja. Oče so me vsakokrat, ko smo izvedeli, da prihajajo Nemci, poslali na »Hriber« z opozorilom, da je nevarno. Ko sem nekoč s takšno novico hitela na »Hriber«, sem na pol poti, ki je vodila po robu nad Vreskovo hišo, srečala Herletovega Mirka. Povedala sem mu, da prihajajo Nemci. Naenkrat me je Mirko zagrabil in porinil v goščavo, ker je na cesti iz Benetk proti vasi že zagledal Nemce. Ustrašil se je, da bodo streljali, saj so vedno nosili poleg orožja tudi daljnoglede in bi naju z lahkoto opazili. Nalomil mi je polno naročje vej; če bi me srečali Nemci, naj jim rečem, da so me mama poslali po smrečje. Sam pa je stekel nazaj na« Hriber« opozorit še druge.
Spet drugič sta me Gracunov Franck in Herletov Francelj poslala s košem k Rogovilcu, ker je nekdo povedal, da so Nemci krenili iz Luč proti Solčavi. Že pri Pavelnu sem izvedela, da zaenkrat Nemcev v Solčavo ne bo in z dobro novico prihitela nazaj.
Nekoč so moj oče, ki so bili »olcar«, sekali v Klobaši. Ker smo izvedeli, da prihajajo Nemci, so me mama poslali v Klobašo k očetu, ki so doma pustili svojo osebno izkaznico. Nemci so namreč zahtevali, da nosijo ljudje vedno s seboj osebni dokument. Malo nad Cencom so me srečali partizani in povedala sem jim, zakaj grem k očetu in da prihajajo Nemci. Tekla sem do » Puče«, a očeta tam ni bilo. Šla sem navzdol proti Cencu. Partizani so ravno izginili v gozd, v Pruhu pa je že gomazelo Nemcev. Cencov oče –Vinko Pečovnik so delali z mojim očetom in prav tako niso imeli s seboj izkaznice, zato sva šli s Cencovo Kristino še enkrat iskat sekače, da bi očetoma izročili dokumente. Nemci so prišli takoj za nama, z njimi je bil tudi njihov slovenski sodelavec Laso, ki je bil med Solčavani na zelo slabem glasu. Takrat se je prignala huda ploha in Nemci so nama s Kristino dovolili, da sva vedrili v olcarski bajti v Klobaši. Laso je iz naju hotel izvleči kaj o Ludviku, ki so ga pred nedavnim ustrelili partizani. Dokler Nemci še niso vstopili v bajto, se je z nama pogovarjal po slovensko, v prisotnosti Nemcev pa je govoril le nemško. Obe s Kristino sva vedeli, da so v bližini partizani in bali sva se samo tega, da bi pričeli streljati in bi se midve znašli sredi ognja.
Na srečo je bila nevihta hitro mimo in vsi smo odšli proti Solčavi: midve s Kristino spredaj, za nama pa z naperjenim orožjem Nemci.
Ljudje smo si med vojno med seboj pomagali. Čeprav takrat ni bilo mobilnih telefonov, še navadnih ne, nas je skoraj vedno kdo obvestil, da se bližajo Nemci. Spomnim se, da so me mama nekoč na hitro poslali k Lahu s sporočilom, da iz Luč prihajajo Nemci. Lahov Damjan je bil takrat že v partizanih, vendar se je ravno mudil doma. Mama so mi naročili, naj se pri Lahu ne ustavljam, ampak naj grem kar naprej, da me nihče ne bo povezoval z Lahovimi. Ko sem prišla do Lahove hiše, so Damjanova mati ravno stopili na prag. Šla sem po cesti mimo njih, povedala sem jim le, da so Nemci že zelo blizu. Pri Gambelu sem se obrnila nazaj proti domu. Ko sem spet pešačila mimo Laha, me je srečalo nekaj Nemcev na motorjih. Pozneje sem izvedela, da je Damjan v naglici prebredel Savinjo in še pravočasno ušel v gozd.
Po vojni sem si prizadevala, da bi država upoštevala moje kurirsko naloge med NOB – jem, vendar nisem uspela, češ da se to prizna le osebam, ki so bile starejše od 14 let. Bila sem prizadeta in užaljena.
Baraka v Benetkah in pred njo solčavski otroci: Rajmantova Milka, Cenkina Pavla, Škarfarjev Jože in Rajmantov Rajko
Ko je bila vojna za nami, je »Obnova« v predelu Solčave, ki mu pravimo Benetke, postavila pet lesenih barak, kamor smo se nato preselili. Barake so bile dolge hišice, narejene iz desk. Pred vhodom so imele stopnice, ker so morale biti nekoliko dvignjene od tal, saj so se ob vsakem deževju znašle v vodi. Ne spomnim se več, ali se je tja razlivala Savinja, ali pa je poplavo povzročala voda, ki je ob nalivu pritekla iz grabna ob sedanji turistični hišici… Vsekakor je ta del Solčave upravičeno dobil ime Benetke.
Barake so imele vhod iz dveh strani.V vsaki polovici barake je bilo družinsko stanovanje: velika kuhinja, shramba in dve sobi. Vodovoda, kopalnice ali električne razsvetljave seveda nismo imeli. Po vodo smo hodili na studenec med Savinjo in cesto.
Pod skalami, zadaj za barakami, je stalo pet kolib – vsaka je pripadala eni baraki. To so bila naša stranišča »na štrbunk«.
Po vojni so zavetje v barakah našle naslednje družine :
Rajmantovi in Vreskovi,
Šturmovi in Škarfarjevi,
Cenkini in Jagrovi,
Kavtmanova Franca in Kočnarjeva Malka z otroki,
Ožbinova Liza in Zefka.
Dolgoletni sodelavki v solčavski trgovini: Cenkina Pavla in Viteščeva Micka - Marija Lipnik (v NOB sta padla dva njena brata - partizana)
V Benetkah sta odprli svoja vrata tudi dve trgovini in sicer Zadruga in Okrajni magazin.
V Okrajnem magazinu sva bili zaposleni Majdačeva Pavla in jaz, nato pa je Pavlo, ki je odšla v Luče, zamenjala Suhodolska Liza. S trgovino vred sem se kasneje selila k Ropetu, od tam v Paludje, pa v nov Zadružni dom in v novo stavbo, kjer je trgovina še sedaj, jaz pa sem se upokojila.
Marec 2012
[…] Pavla Knez – Cenkina Pavla […]