Ivanka Herle
V naši planinski vasi Solčavi je zanetil iskro upora poleti 1941 Viktor Krč z Jezerskega. Poznal se je dobro z mojim bratom Francetom, ki je študiral pravo v Ljubljani. Oba sta bila navdušena planinca. Krč je toliko lažje hodil k nam, ker smo imeli gostilno. Prinašal nam je ilegalno literaturo, midva z bratom pa sva jo potem dajala zanesljivim ljudem. Naši somišljeniki so bili takrat : Plesnik iz Logarske doline, Mirko Ikovic, Viktor Germelj, Edo iz Koprivne, Logarjev Francelj, Cigala, Štancl in drugi. Delali smo že manjše akcije. Biti smo morali čedalje bolj pazljivi, kajti v hiši se nam je naselila policija, prihajali pa so tudi vermani.
Decembra 1942 sva z ženo Ivanko vstopila v 1. koroško četo, ki se je takrat zadrževala v Koprivni. Ivanka je bila izredno hrabra, predvsem pa vztrajna in požrtvovalna. Zato je postala kmalu politdelegatka. Pogosto je spodbujala tovariše, kadar so od utrujenosti omagovali. Takrat jim je imela navado reči: » Glej, če jaz ne vzdihujem, ki sem ženska, zakaj bi tarnal ti, ki si fant!« Ivanka ni zahtevala zase kakega posebnega položaja. Hodila je z nami na akcije, pohode itd. Kadar smo se vsi zbiti vrnili iz kakega boja ali z dolgega marša in pri kakem dobrem kmetu po izdatni večerji legli k počitku, je Ivanka kot dobra mati nas vseh bedela nad nami. Nič manj utrujena od nas, si navadno ni privoščila počitka in si je našla kako delo v kuhinji pri gospodinji. Tudi je pozno v noč, ko smo mi že sladko spali, prala in šivala naše perilo. Vsi smo se čudili, od kod je jemala moč. V veliko zadoščenje mi je bilo, ko sem videl, kako so jo borci spoštovali. Bil sem ponosen nanjo.
Leta 1943 je postala Ivanka večkrat zamišljena in njen sicer tako lepi in vedri obraz je včasih prepregla tiha žalost. V njej je vzklilo novo življenje. Ivanka je čutila, da bi morala varovati drobno življenje, ki ga je nosila pod srcem. Vendar varovati dva človeka v času, ko umirajo tisoči – tega Ivanka ni znala in ni zmogla. Težko je že dvigala puško zadnje mesece, bila je utrujena, zelo utrujena, vendar je v sreči materinstva razlivala svetlobo na vso četo. Šest tednov pred porodom so jo tovariši prisilili, da si je vzela »porodniški dopust«. Dopust so dali tudi meni, da sem jo lahko spremljal in varoval.
Dne 18. avgusta 1943 je Ivanka v Knezovi planini rodila deklico. Rodila je na prostem, brez vsake prave pomoči. Prišlo je nenadoma in nisem si je upal pustiti same. Pri porodu sem pomagal sam, kakor sem vedel in znal. Ko je bil otrok že rojen, sem sredi noči tekel po Vršnikovo mater, da je nudila Ivanki prvo pomoč. Še prej sem prostor, kjer je ležala, ogradil z vejevjem in deskami.
Ko je bilo vse srečno mimo, sva z Ivanko ugibala, kakšno ime bi dala hčerkici. Ker nisva imela ure, nisva vedela, kdaj točno se je punčka rodila. Ivanka je dejala, da je deklica privekala na svet prav takrat, ko je izza bukve pokukala luna. Zato je dala hčerkici ime Lučka.
Dokler si Ivanka ni opomogla, sem sam molzel krave po planini, da je imela Lučka mleko. Oslabljeno telo matere ji ga namreč ni moglo dajati. Ko je Ivanka okrevala, je molzla sama, jaz pa sem tačas varoval otroka. Ta pa se je kot za stavo neprestano drl. Z Ivanko sva bila v silnih skrbeh, da ne bi izdal sebe, pa tudi naju. Same si je v takem primeru ne bi upala pustiti, niti za krajši čas ne, ker bi se otroka lahko lotila kaka lisica. Lučka pa se za najine skrbi ni zmenila in je jokala noč in dan. Bila je tudi večkrat močno prehlajena. Ko ji je bilo šest tednov, je Ivanka spoznala, da se bo morala ločiti od nje, če jo hoče ohraniti pri življenju. Odločila sva, da jo dava v varstvo dobrim ljudem.
Tudi ko sva se odpravila z otrokom na pot, je neprestano jokal. V nočni tišini se je jok še bolj slišal. V bližini avtomobilske ceste sva naletela na Nemce. Hitro sva z Ivanko počenila pod plot. Bila sva oba v popolni bojni opremi, jaz sem nosil še Lučko, privezano na desko, na rami. V najbolj usodni minuti je čuden Lučkin instinkt vsem trem rešil življenje. Brž ko smo naleteli na Nemce, je nehala jokati. Niti dihanja ni bilo čuti v teh napetih trenutkih, ko je šla nemška kolona mimo nas. Le Ivankina roka je v moji strahovito trepetala. Ko je nevarnost minila, se je Lučka spet začela dreti.
Pri Potočniku smo se spet sestali s partizani. Ko so se bližali hiši, jih je Potočka Štefka v naglici zamenjala z Nemci, pograbila otroka in zbežala z njim iz hiše. Tudi midva z Ivanko sva se najprej skrila. Ko sva potem spoznala, da so to naši, sva se seveda vrnila. Štefke pa ni bilo z otrokom od nikoder. Vso noč je ostala z njim v planini. V dežju je čepela z njim pod smreko in takrat se je otrok močno prehladil.
Ivanka je bila v silnih skrbeh, ker se Štefka z otrokom ni vrnila do časa, ko sva midva morala s partizani naprej. Neprestano se je po poti žalostno ozirala proti planini in prisluškovala, če bi morda veter od kod prinesel otroški glas. Ko smo nadaljevali pot proti Koprivni, je bila zelo potrta. Dosegli smo Nestlovo četo (Tone Okrogar – Nestl). Ivanka je bila spet v vseh akcijah z nami. Tako se je z nami bojevala na Jezerskem, v Beli, na Selah, na Obirskem, Košuti in drugod. Najina Lučka je tačas živela pri kmetih. Ivanka je povsod, koder smo hodili, zbirala otroške oblekce in igrače ter jih pošiljala otroku. Najdlje je bila Lučka v oskrbi Grudnikove Klare v Vrlovcu. Ko je bilo punčki tri mesece, jo je Ivanka videla za kratko urico – zadnjikrat. Kot bi to slutila, se kar ni mogla ločiti od nje.
Januarja 1944 sem bil dodeljen Pohorski brigadi. Ivanka je šla z mano. Takrat so bili na Pohorju hudi boji. Poprej je Ivanka pogumno odhajala v boj; ko pa sva potovala na Pohorje, je ves čas jokala. Na glas je izrazila svojo slutnjo, da se ne bo več vrnila iz pohorskih gozdov.
Nič več ilegalček! Lučka leta 1945 v obleki sešiti iz padala
Njena temna slutnja se je uresničila že 14. marca 1944. Tega dne je bila brigada težak boj z Nemci na Rakovem pri Vitanju. Brigada je bila izdana. Čeprav je bil položaj zelo težak, so se borci pogumno borili. Tudi Ivanka se je kot zmeraj pogumno tolkla. Naenkrat se je opotekla, zadeta v srce. Tovariš, ki je bil v bližini, je pozneje pripovedoval, da ji je hotel pomagati naprej, a ga je zavrnila, češ da bo šla sama. A kri ji je vrela iz rane in hitro pronicala skozi uniformo. Napravila je še nekaj opotekavih korakov, potem pa se je zgrudila in izdihnila. Pokopali so jo tamkajšnji kmetje. Doživela je komaj 24 pomladi.
Jeseni 1945 smo prenesli Ivankine posmrtne ostanke na domače pokopališče v Solčavi. Ivankino rojstno hišo in našo domačijo so Nemci požgali. Lučka pa je po zaslugi dobrih koroških kmetov srečno prestala hude vojne čase.
Slovenke v narodnoosvobodilnem boju, Zavod Borec v Ljubljani, 1970 – Izjava Jožeta Herleta, 1959
