Angelca Golob
15. julija 1944 so Nemci izvajali eno najhujših hajk na Solčavskem. Njihova pot ni bila naključna, s seboj so imeli zemljevide, na katerih so bile vrisane vse poti, ki so vodile h kmetijam, tudi ozke steze in bližnjice. V tej hajki niso pozabili niti na planšarije. Njihovega obiska so bili v tej hajki deležni tudi Icmanikov in Plesnikov stan ter Knezova planina, tako da so na kmetije nad Robanovim kotom tokrat prišli z vrha, preko planin.
Doma – na Havdejevem – smo tega dne izvedeli, da je izdana bolnica pod Vežo in da so ranjenci in osebje v nevarnosti. Odrasli pri naši hiši so iskali možnost, kako bi na nevarnost opozorili nekoga, ki ima povezavo z bolnico. Vedeli smo, da so Nemci zasedli že vso dolino in da preverjajo gibanje vseh ljudi. Le kateri od otrok bi se morda še izmuznil skozi njihove kontrole. Javila sva se midva z bratom Jožetom. Naša mama so naredili načrt in midva z Jožetom sva jo s steklenim kozarcem mahnila v dolino, na Govčovo – da bi Govčovo mater prosila za med, »ker so mama zboleli, kašljajo in imajo vročino!« Stara sva bila dvanajst in deset let.
Od nas je na Govčovo približno uro hoje. Blizu Govčove kmetije sva upočasnila korak, saj je bila ob mostu blizu njiv prva nemška zaseda. Ustavili so naju in hoteli vedeti, kam greva. Ker smo otroci med okupacijo smeli v šoli govoriti samo nemško, sva nemščino nekoliko že obvladala, pa tudi potrudila sva se … in sva po nemško povedala najino zgodbo o bolni mami. Od strahu in nervoze je obema razbijalo srce, a Nemci so nama verjeli in so naju spustili naprej – do čebelnjaka pred hišo, kjer naju je ustavila druga kontrola in vse se je ponovilo! Tretjič naju je ustavil še stražar pred Govčovo hišo, a nato sva le prišla do Govčove matere.
Havdejeva družina iz Robanovega kota s sorodniki na birmi v Lučah leta 1946
Mati so bili v kuhinji, poleg njih pa nemški stražar, ki je spremljal vsak korak domačinov in – znal je govoriti slovensko! Govčovi materi sva razložila, kako bolni so naša mama, zato sva prišla prosit za med, da bi lahko ukrotili mamin prehlad. Govčova mati so pritrdili, da nama bodo dali med za mamo. Vprašali so stražarja, če nama lahko natočijo meda in dovolil je, da gremo v shrambo. Kuhinjska vrata so pustili na stežaj odprta, vrata v shrambo pa so hitro zaprli za nami in vprašali, kaj je novega; vedeli so, da naju mama ne bi poslali tako daleč in v tako nevarnih razmerah samo za nekaj žlic medu. Povedala sva, da je bolnica pod Vežo izdana in da bi bilo nujno partizane o tem hitro obvestiti. »Jejhata, jejhata! Če le ni že prepozno! Malo prej je šla mimo naše hiše nemška kolona, z njo pa neki civilno oblečen moški!« Vrnili smo se v kuhinjo . Iz žepa sem vzela nemške marke, da bi plačala med, pa so Govčova mati rekli, da zdravila za mamo pa že ne bodo računali, » le naj se Lucija čim prej pozdravi«! Med vrati sva še slišala Govčovo mater, ki so prosili stražarja, če lahko gre njihov sin Andrejc nakrmit ovce, ki so jih imeli na drugem bregu hudournika Bela. V strmem pobočju nad njim , pod mogočnim Križevnikom, ki mu domačini pravimo Veža, pa je bila težko dostopna partizanska bolnica za najtežje ranjence.
Ko sva se vračala, naju je že prva nemška zaseda vprašala, če sva dobila zdravila za mamo in veselo sva pritrdila. Malo višje na njivah sva se ozrla nazaj in opazila Govčovega Andrejca, kako – oprtan z ogromno kripo za seno – hiti proti hlevu! Vesela sva bila, ker sva naredila nekaj dobrega in ker se nisva ustrašila, čeprav je bila naloga nevarna! Prepričana sva bila, da bo Andrejc, ki je poznal vsako smreko in vsako skalo nad domačo kmetijo, prišel do bolnice še pravi čas. Zagrizla sva se v strmino proti domu, a ko sva končno prišla vrh Vršnikovih njiv, sva zagledala, da se iz gozda pod Vežo vali črn dim. Kar stisnilo naju je pri duši in zbala sva se, da je bilo obvestilo prepozno. Potrta in zaskrbljena sva prišla do začetka naših njiv in tam srečala kolono oboroženih Nemcev. Oficir naju je ustavil in ko sva tudi njemu razložila, da sva šla po zdravila za mamo, sva smela nadaljevati pot proti domu, vendar sva morala počakati, da so šli mimo naju vojaki, saj je bila steza preozka, da bi se lahko srečevali.
Ko sva odprla vežna vrata svojega doma, je bilo vse tiho. V strahu, kje so domači, sva vstopila v »hišo«. Bili so doma in skrbelo jih je , kaj je z nama. Ko sva vstopila, so vsi v en glas zavpili : »Prišla sta!« Za nagrado sva z Jožetom dobila vsak eno veliko žlico »maminega zdravila« – slastnega medu!
Kaj se je zgodilo z bolnico, smo izvedeli naslednji dan. Govčov Andrejc je še pravi čas posvaril partizane , da so umaknili ranjence. Dva najtežja ranjenca so partizani z nosili vred skrili v jamo, ki so jo v težavnem terenu blizu bolnice že prej izkopali prav za tak namen in ju po vrhu pokrili še z vejami in listjem. Nemci ranjencev niso našli. Zažgali so bolnico, a se je po njihovem odhodu osebje bolnice hitro vrnilo iz skrivališč v gozdu pod Vežo in je ogenj pogasilo.
Leseno stavbo pod kamnito streho, kjer so med vojno ležali ranjenci in barako, v kateri je bilo skladišče hrane in opreme, je zob časa že uničil. Leseno kočo – nekdanjo kuhinjo bolnice pa si lahko ogledamo še danes. Do bolnice lahko sedaj pridemo po nadelani poti, pa pot zaradi težavnosti kljub temu ni primerna za vsakogar.
Mnogim partizanom je bilo v bolnicah v Robanovem kotu rešeno življenje. Danes je to le majhen, a dragocen kamenček v mozaiku zgodovine NOB. V tistih hudih časih terorja pa je bila skrb za sočloveka kot svetla zvezda, ki je svetila partizanom na njihovi težki poti borbe za svobodo naše domovine Slovenije.
Maj 2016
