Moj dom, kmetija Havdejevo, leži visoko nad Robanovim kotom. V šolo smo otroci hodili v Solčavo, po ozki stezi »Čez peči«. Navzdol je šlo hitro, navzgor pa je kar trajalo, saj si se moral zaradi strmine podvizati, da si prišel domov v eni uri.
Bilo je leta 1941. Kmalu po zasedbi naše domovine je okupator izdal ukaz, da moramo dostaviti v Solčavo vse slovenske knjige. Mama so slutili, kaj se bo s knjigami zgodilo in rekli so nam, da » knjig pa Nemcem že ne mislijo dati«… Imeli smo kar precej knjig. Sama se iz tistih dni spomnim samo Miklove Zale in Pod svobodnim soncem. Ati so imeli shranjen velik sveženj slovenskih časopisov in bili so jih pripravljeni žrtvovati. Mama so prispevali kup starih koledarjev in revij, knjige pa smo shranili na podstrešje v skrivni del, kamor sva lahko zlezli le s sestro Ančko, ki sva bili bolj drobni in gibčni.
Vsa literatura, ki smo jo Solčavani izročili Nemcem, je končala na kupu sredi vasi, kjer so jo zažgali, nam pa so povedali , da se bo odslej govorilo le nemško!
Ko smo se na jesen šoloobvezni otroci vrnili v šolo, smo se vse učili le še v nemškem jeziku! Za odrasle so Nemci po solčavskih zaselkih pripravili obvezne tečaje nemščine. Vsak dan je bil tečaj na drugi kmetiji.
Prišla je jesen, ko dozori žito, saj smo pred 2. svetovno vojno tudi v hribovskih krajih veliko hrane pridelali doma. Sejali smo celo žito.
Spomnim se, kako lep sončen dan je bil, ko so se ati odločili, da bomo poželi njivo pšenice.
Okrog nas so žarele naše čudovite gore: Križevnik, Ojstrica, na drugi strani Raduha… Gozd okoli domačije se je že odeval v jesenske barve… Ati so si nadeli koso na rame, nam – vsem štirim hčerkam (brata sta bila še premajhna ) – pa so v roke dali srpe. Lotili smo se dela na Poslivski njivi blizu naše pustote. Kar pridno smo delali in poželi že lep del njive, čeprav smo se med delom tudi pogovarjali. Seveda po slovensko, saj drugače nismo znali. Narava okrog nas je bila tako lepa, mi pa smo bili vseeno zaskrbljeni. Škoda se nam je zdelo zažganih knjig in tesno nam je bilo pri srcu, da ne bomo več smeli govoriti slovensko. Takrat pa se je s skale v gozdu ob naši njivi začula slovenska pesem:
Dol s planin jaz gledam v ravno tam polje,
kjer pšenico žanje moje mi dekle…
Vsi smo kar obstali in zdelo se nam je kot čudež – kot zdravilo za naše temne misli in razočaranje, ki ga je povzročal nemški okupator.
Pesem nam je zapel in iz gozda se je prikazal Herletov Jože. Leto pozneje sta z ženo Ivanko postala prva solčavska partizana.
Dol s planin jaz gledam v ravno tam polje,
kjer pšenico žanje moje mi dekle.
Deklica je tamkaj sred zelenih trav,
moja je, ki kliče meni v pozdrav.Vrže srp iz rok, zavriska pred menoj:
»Bog te živi, dragi, ljubi fantič moj!«Jaz pa deklico za roko sem prijel,
rahlo jo poljubil, tesno jo objel:
»Deklica predraga, ti si moj zaklad,
samo tebe imam jaz na svetu rad!«
Marec 2020
