Svetovna finančno-gospodarska kriza je odkrila tudi »krizo duha na Slovenskem«. Zato se pred Zvezo združenj borcev za vrednote NOB postavlja istočasno s problemom »premagovanja in izhoda iz krize« tudi problem dolgoročnih ciljev in dolgoročnega razvoja naše domovine. Razmislek v Predsedstvu ZZB in posvetovanje v okviru vodstvenih organov ZZB sta vodila do izoblikovanja vrste načel in navodil, ki jih s tem sporočilom dostavljamo članstvu s priporočilom, da jih upoštevajo ob razvijanju svoje aktivnosti:
A.
ZZB ni samo organizacija, ki goji spoštljivi odnos do preteklosti, ampak je gibanje, ki z zvestobo načelom in vrednotam NOB kaže pot in ustvarja pogoje za humano prihodnost. Z vgraditvijo ciljev dolgoročnega razvoja v svoj program ZZB za vrednote NOB ne spreminja svojega bistva kot organizacija, ki deluje v javnem interesu.
B.
Vrednote NOB predstavljajo slej ko prej temelj naše aktivnosti za prihodnost.
Te vrednote so predvsem: samozavest, domoljubnost, državotvornost, pravičnost, poštenost, socialna solidarnost in svobodoljubnost itd. Lahko bi naštevali še vrsto drugih vrednot kot je na primer strpnost ali pa klasične vrednote vseh civilizacij – dobrota, resnica, lepota – vendar vse lahko uvrstimo pod bazične vrednote NOB.
C.
Ob soočenju s sedanjo krizo globalističnega liberalnega kapitalizma in krizo vrednot v civilizaciji se postavlja vprašanja humanističnih vrednot nasproti nehumani brutalnosti. Kapitalizem je postavljal načelo gospodarske tržno/konkurenčne uspešnosti – kar praktično pomeni »profita« – kot osnovni kriterij, na katerem se gradi družbena struktura: »vsakdo naj zasleduje svojo maksimalno korist in tako prispeva k maksimalizaciji družbene uspešnosti!« Praksa je dokazala lažnost te maksime. Kapitalizem je pripeljal do poglobljene socialne diferenciacije, do potrate izvorov in človeške energije, ko žive ljudje v pomanjkanju in brezposelnosti, stroji zaustavljeni, ljudje pa lačni! Zato je potrebno zahtevi profita in kapitala postaviti etiko dela. Delo je vir ustvarjanja vrednosti. Kapital se akumulira zgolj iz presežka, ki ga ustvarja samo človekovo delo – manuelno in umsko.
D.
Značaj in struktura slovenske družbe sta se spremenila. Fizično – težaško delo se v veliki meri nadomešča s stroji, avtomatizacijo in robotiko. Izobrazba in znanje sta in postajata glavna produktivna sila. Strokovno intelektualno delo sta nesporno naš najpomembnejši faktor razvoja. To velja še posebej za Slovenijo, ki je energetsko in surovinsko siromašna. Inovativnost in inventivnost je potrebno spodbujati, saj lahko le tako povečamo v proizvodnji in storitvah dodano vrednost. Menimo, da je temu cilju potrebno podrediti vzgojno izobraževalni sistem in znanstveno raziskovalno dejavnost.
E.
Svobodni trg naj bi bil analogija za politično svobodo, ta pa naj bi bila podlaga za demokratično kapitalistično ureditev. Kitajska je dokazala, da je možen kapitalizem brez politične demokracije. »Eksport demokracije« pa je dokazal v Iraku in Afganistanu, da se lahko prevrača v svoje nasprotje. Militarizacija odnosno »vojno/industrijskega kompleksa« (Eisenhower), izniči premise človekovih pravic in pravičnosti. Demokracija doživlja danes svojo krizo in negacijo ob nedemokratičnih notranjih procedurah političnih strank. Civilna družba pa ostaja brez besede in brez vpliva na zakonodajni proces. Strankarska demokracija zato potrebuje bistveno revizijo v smeri »participativne demokracije«, ki smo jo v programu OF imenovali »ljudska demokracija«.
F.
Zveza združenj borcev je zaskrbljena zaradi stihijskih ali celo zaradi zavestne razprodaje družbene lastnine, preostanka slovenske »srebrnine«. Zastopamo stališče pluralizacije lastninskih odnosov v družbi. Fetišiziranja privatne lastnine in grobih neoliberalnih odnosov sta povzročili številne deformacije v gospodarstvu in družbi.
Preostanek tako imenovane slovenske srebrnine je potrebno varovati in jo usposobiti, da bo ekonomsko učinkovita in tako vplivala na vse oblike suverenosti slovenskega naroda in nacije.
G.
»Revščina je sramota ne za tiste, ki od nje trpe, ampak za tiste, ki jo v svoji sredi trpe«, je zapisala mednarodna organizacija dela v svoja načela. In še je zapisala »revščina kjerkoli je nevarnost za blagostanje povsod«. Te resnice so se pokazale kot točne v svetovni razsežnosti, prav tako kot v odnosih znotraj posamezne družbe. Svetovna kriza je nastopila vsled pomanjkanja povpraševanja: proizvajalne kapacitete so znatno večje, kot pa je »kupnosposobno povpraševanje« na trgu. Rešitev je očividno v tem, da aktiviziramo potencialno povpraševanje tistih, ki so danes brez posla ali pa tistih, ki so brez dela in dohodka, zato ker v njihovi družbi ni procesa gospodarskega razvoja. Pospeševanje gospodarskega razvoja je zato dolžnost civilizacije.
H.
Dolgoročni razvoj ne pomeni samo razvoj kvantitete – merjenje v BDP – ampak in predvsem razvoj kvalitete; zato se danes čedalje bolj uporablja indeks »človekovega razvoja«, namesto indeksa materialno/proizvodnega razvoja. Dolgoročni razvoj se mora zato čedalje bolj usmerjati v napredek človekove osebnosti. To pa pomeni v veliki meri razvijanje participativne demokracije. ZZB za vrednote NOB zato skrbi, da se vrednote, ki so bile pridobljene s tolikšnimi žrtvami, vgrajujejo v bodoči sistem upravljanja, ne samo ekonomije, ampak celotne družbe. To pa pomeni oživljanje filozofskih in etičnih načel, ki so bila nekdaj vgrajena v sistem samoupravljanja.
I.
Če dolgoročni cilj ni zgolj maksimalizacija BDP, ampak kompleksni »človekov razvoj«, potem je skrb za vsestranski razvoj narodove kulturne ustvarjalnosti bistveni element razvoja. Bogatenje »nacionalne identitete« je bistvo »nacionalnega interesa«. Kultura ni »luksuz«, pa tudi ne zabava ob prostem času. Kultura je to, kar ostaja, materialna proizvodnja pa to, kar naj omogoča kulturno bogatitev.
J.
Napredek znanosti omogoča človeku, da plemeniti svojo eksistenco in svoje bivanje. Napredek znanosti mora omogočiti človeku, da ne bo z uničevanjem planeta, ki je njegov habitat, izpodkopaval temeljev svoje eksistence. Napredek znanosti mora predvsem rešiti problem vira energije, ki ne bo ogrožal eksistence bodočih rodov (od oglja in premoga, preko nafte in plina, do solarne in »obnovljive« energije).
K.
Država je instrument narodne suverenosti. Osvoboditev in osamosvojitev sta bili pot in način, da smo prišli do tega cilja slovenskega narodnega programa. Žal se danes – v odnosu do narodne države – pogoste ne zavedamo s kakšnimi žrtvami smo si izborili to državo. »Ne sprašujete samo, kaj mora država storiti za vse vas, ampak pomislite kaj vi lahko storite za državo« (J. Kennedy). Razvijanje čuta državnosti – kot tudi novega patriotizma – ni samo vprašanje časti in dostojanstva, ampak tudi vprašanje odgovornosti.
L.
»Zakon je enak za vse« – je osnovno načelo demokracije. Istočasno je pa treba vedeti, da ni »vsaka svinjarija ni kaznivo dejanje« (Zdenka Cerar), zato je pa treba razvijati pravno in politično kulturo, ki bo razvijala nepisani kodeks »pravičnosti« in ne samo prava in zakonitosti.
M.
Dolgoročni cilj nacionalnega razvoja ne mora biti zgolj »dohiteti in prehiteti« gospodarsko razvite države, ampak mora biti predvsem ohranjanje in bogatitev nacionalne identitete. To pa pomeni povečano aktivnost tudi na mednarodnem planu. Globalizem je stvarnost, ki bo kot tako ostala, brez ozira na dejstvo, da se bo kapitalizem, ki je do globalizma pripeljal – spreminjal in reformiral. Naš cilj pa ne more biti »svetilnik« na vrhu planeta, ampak enakopravnost vseh članov »človeške družine«, ki se rodijo z »neodtuljivimi pravicami do dostojanstvenega življenja, svobode in iskanja osebne sreče«.
Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB Slovenije
20.10.2010, www.zzb-nov-si
