Utrinki

Ravnčarjeva  Francka

Med 2. svetovno vojno je Ravnčarjeva  Francka služila pri neki družini v Celju. Francka je bila bistro dekle, ampak  vsak naredi kdaj tudi kaj narobe. Njena gospodarica  je v takih primerih umolknila in se delala, kot da Francka ne obstaja. Nekoč  je Francka na tak »tihi dan«  pričela s prižgano svečo iskati po vseh kotih stanovanja. Ko le ni nehala, jo je gospa strogo vprašala, kaj išče. Dekle ji je odgovorilo: »Vaše besede!«

In jih je našla !

 

Stari Marovšnik – Boštjan Štebe

Lek za enako »bolezen« je malo pred vojno  našel tudi stari Marovšnik – Boštjan Štebe.

S Plesnikom in še nekaterimi  prijatelji so v Plesti nekoč brez konca in kraja popivali in uživali v svojih zgodbah. Ko se je vse zavleklo  že v naslednji dan in  ni kazalo, da se bo kmalu končalo,  je bilo Plesnikovi ženi – Jeri vsega dovolj in je moža in njegovo družbo začela ignorirati. Razigrani družbi to ni bilo všeč, saj so poleg pijače potrebovali tudi kaj za pod zob ! Vendar Plesnikove matere ni omehčalo ne prigovarjanje, ne prošnje.

Tedaj je poskusil Marovšnik s svojo »taktiko«. Šel je za hišo, kjer so imeli Plesnikovi psa. Odvezal ga je , njegovo ovratnico nataknil na svoj vrat, zlezel v pasjo uto in čakal, da je prišla mimo Plesnica. Pomolil je glavo iz » pejsnice« in začel prav pohlevno lajati v mimoidočo. Plesnica je majala z glavo in si ni mogla kaj, da mu ne bi rekla, da je velik »trep«!  Z molkom je bilo konec in družba rešena!

 

Partizanska imena kmetij na Solčavskem

Ljudje so se med vojno držali načela, da je bolje vedeti manj kot več. Tako okupatorju  nisi mogel povedati nekaj, kar bi tvojim lahko škodovalo – tudi če bi se te lotil  z znanimi nacističnimi  »prijemi«.

Partizani so za stalne postojanke pri zanesljivih ljudeh uporabljali svoja, skrivna imena. Partizanska imena kmetij na Solčavskem, ki se jih domačini in nekdanji partizani  še spomnijo, so bila :

• V Covcu –  Kino,
• na Pastirkovem –  pri Tetki,
• na Plodrovem –  pri Kruhu,
• kmetija Robnik – pri Botru,
• kmetija Matk – pr’ nas,
• kmetija Plesnik – pri Volgi,
• pri Hedu (v Koprivni) –  pri Golažu.

 

Ravnčarjev Ludvik

Ravnčarjev Ludvik , ki je bil vpoklican v nemško vojsko, je bil ranjen in je ležal v bolnici. Pripovedoval je, da mu je neka ženska vsak dan prinesla dva krompirja. Vojaki niso imeli hrane, zelo so bili lačni, zato je bil krompirja nadvse vesel.

Nekoč je žensko vprašal, zakaj mu prinaša hrano. Odgovorila mu je, da je tudi njen sin vojak v tujem kraju in morda tudi njemu kakšna druga mati blaži lakoto!

 

Mati ustreljenega partizana

Mladega fanta iz Luč, ki je med prvimi šel v partizane, so Nemci kmalu ustrelili. Drugim v poduk, kaj se jim bo zgodilo, če se bodo priključili partizanom, so ga mrtvega razkazovali sredi Luč in vsak, ki je šel mimo, je moral na »bandita« pljuniti; tudi njegova mati.

Kasneje je mati rekla : »Vsak človek mora iti enkrat v življenju skozi šivankino uho. Jaz sem šla takrat, ko sem morala zatajiti mrtvega sina in tako rešiti drugega, da je ostal živ!«

 

Ravnčarjeva mati

Podobno kalvarijo so prestali Ravnčarjeva mati. Za pogrebom sina Cirila, ki je bil partizan in so ga ustrelili Nemci, so šli v navadni obleki, s svetlo ruto na glavi –  kot da jim ni mar za mrtvega sina.  Morali so skriti svojo žalost in zatajiti svoja resnična občutja.

Bližnjim, ki so se temu čudili, so povedali, da so tako storili zato, da bi obvarovali ostale otroke pred nemškim maščevanjem.