BIZJAK LUKA
Rojen 17. 10. 1866 v Podhruški pri Kamniku.
V Solčavi, kamor je prišel še zelo mlad, svojcev ni imel. Pri kmetu Klemenšku je delal kot hlapec, zato je imel pri njem izgovorjen preužitek.
Ob okupaciji se za politiko ni zanimal, saj je bil že precej v letih. Ko pa so se leta 1943 pri gospodarju začeli pojavljati partizani, je tudi sam začel simpatizirati z NOV. Ob požigu Solčave, oktobra 1944, so ga Nemci aretirali in ga skupaj z mnogimi Solčavani odpeljali v Železno Kaplo. Od tod je bil odpeljan v Graz, najprej v taborišče, nato v bolnico. V marcu 1945 so bolnico bombardirala zavezniška letala in takrat je tam tudi umrl.
ERJAVEC TOMAŽ (p.d. Kuharjev)
Sin Tomaža in Marije, rojene Žunter, rojen 13. 12. 1917 v Solčavi.
Osnovno šolo je obiskoval le krajši čas, kajti družina je živela v zelo slabih socialnih razmerah, zato je šel kmalu služit h kmetu Robanu. Kasneje je služil še pri drugih gospodarjih. Ideološko ni bil opredeljen.
Leta 1941 je šel delat v Avstrijo. Nazadnje je delal v tovarni papirja pri Železni Kapli. Tam je spomladi 1943 dobil prvo zvezo s partizani, postal njihov simpatizer in jim pomagal po svojih možnostih. Aktivno je začel sodelovati z NOV, ko je oktobra 1944 postal borec Koroškega odreda. Pri opravljanju kurirskih nalog je bil zelo hraber in požrtvovalen.
Ko se je januarja 1945 s skupino soborcev zadrževal pri nekem kmetu v bližini Drave, jih je ta izdal. Nemci so obkolili hišo, zajeli štiri njegove tovariše, nato še njega, in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je umrl in bil tam tudi kremiran. Obvestilo o njegovi smrti so domači prejeli januarja 1945.
GERMEL VIKTOR (p.d. Šturm)
Sin Kristijana in Marije, rojene Dolinar, rojen 27. 7. 1905 v Solčavi.
Bil je sin gostilničarja in je veliko pomagal očetu, v gostilni in pri raznašanju pošte. Po očetovi smrti je prevzel pošto v Solčavi in jo je vodil vse do leta 1936, ko se je poročil in se posvetil gostinstvu. Bil je zaveden Slovenec, napredno usmerjen, zato med vaškimi klerikalnimi mogotci ni bil priljubljen.
Že leta 1940 je bil kritičen do nemške petokolonaške propagande. Nemcev ni maral in je že leta 1941 postal njihov veliki nasprotnik. Svoji polsestri Mileni Krolnik iz Ljubnega, ki je bila leta 1942 v Celju ustreljena kot talka, je že v aprilu in maju 1942 nudil zatočišče. 8. julija 1942 so ga aretirali in odpeljali v celjski »stari pisker«, kot so rekli celjskem zaporu. Septembra 1942 je bil prepeljan v taborišče Ankenstein – grad Borl – pri Ptuju, od koder so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je 22. novembra 1942 umrl. Kljub številnim zasliševanjem in mučenjem ni ničesar priznal in nikogar izdal.
GLOJEK FRANC (p.d. Jankarski)
Sin Ivana in Helene, rojene Novak, rojen 28. 7. 1893 v Solčavi.
Kot hlapec je že v mladih letih služil pri različnih kmetih v Solčavi. Pri kmetu Klemenšku je delal celih trinajst let. Bil je invalid, saj je bil med prvo svetovno vojno ranjen v nogo.
Ob okupaciji je bil pastir na Klemenškovi planini. Pastirska koča je bila na samoti, zato so ga partizani obiskovali že v letih 1942 / 43 in postali njegovi stalni gostje. Ob mnogih srečanjih je začel spoznavati cilje narodno osvobodilnega boja. Partizanom je pomagal po svojih močeh ,materialno in z obveščevalnimi podatki. Nemcem je postal sumljiv. 17. 7. 1944 so ga prvič aretirali, ga nato izpustili in ponovno aretirali 20. 8. 1944. Odgnali so ga v koncentracijsko taborišče Auschwitz, od koder se je gospodarju še dvakrat javil s prošnjo za pakete hrane, nato o njem ni bilo več nobenega glasu.
GOLOB IVAN (p.d. Slemenski)
Sin Ivana Goloba, rojen 10. 5. 1907 v Koprivni pri Črni na Koroškem.
Rodil se je v revni delavski družini. Šole ni nikoli obiskoval. Že kot deček je moral služiti na različnih kmetijah, najprej v Koprivni, kasneje v Solčavi. Zaradi nerazgledanosti se tudi za politiko ni zanimal.
Ob začetku okupacije je služil pri kmetu Robniku, nato pa pri kmetu Bukovniku nad Solčavo. Oba kmeta sta sodelovala s partizani, jim nudila hrano in zatočišče, Ivan pa jim je od leta 1943 pomagal predvsem z obveščevalnimi podatki.
Ker so se na tem področju pogosto zadrževali partizani, so bile pogoste tudi nemške hajke. Tako je bila nemška zaseda tudi 4. 2. 1944 v bližini kmeta Bukovnika. Ivan je tistega jutra odšel pomagat mlatit žito h kmetu Osojniku. Z njim je šla tudi služkinja Uršula Podušovnik. K sreči je hodila toliko za njim, da je Nemci niso opazili in se je po nesrečnem dogodku vrnila na domačijo. Ivana so brez razloga ustrelili dne 4. 2. 1944.
GRGIČ SVETKO
Sin Franca in Marije, rojen 26. 9. 1910 pri Sv. Ivanu pri Trstu.
Bil je otrok delavske družine; oče je bil grafični delavec v Mariborski tiskarni. Bili so zavedni Slovenci, zato je družina Primorsko zapustila po krivični priključitvi k Italiji.. Z bratom Edijem sta bila študenta in za zagotovitev njunega študija so starši prodali zemljo. Sveto je končal učiteljišče v času velike gospodarske krize, ko tudi služb ni bilo. Šele oktobra 1935 je dobil mesto učitelja v Solčavi. Kasneje je postal šolski upravitelj.
Kot primorski Slovenec je bil Nemcem že na začetku okupacije sumljiv. Starše so mu izselili v Srbijo že leta 1941, njega pa so poslali v Nemčijo, v Frankfurt ob Maini, kjer je opravljal pisarniška dela. V začetku leta 1944 je pobegnil domov. Ker je bil pljučni bolnik, se je moral zadrževati v bližini zdravnika. Odločil se je za bivanje v okolici Maribora, na Studencih. Našel je zvezo s partizani, kar pa Nemcem ni ostalo skrito. Večkrat so ga iskali. Nemci so požgali hišo, v kateri je stanoval in pobili vse stanovalce. K sreči je bil ravno tisti čas na kosilu v neki gostilni. Po tem dogodku se je odločil za pot preko Pohorja v Solčavo. Tu se je julija 1944 javil komandi mesta Solčava in bil dodeljen XIV. diviziji. V tem času je bila Zgornja Savinjska dolina že osvobojena in Svetko je bil nastavljen za učitelja na Ljubnem ob Savinji. Ko so Nemci zopet začeli ofenzivo, je odšel v Bračičevo brigado, kjer je 31. 12. 1944 v borbi z Nemci padel nekje med Mozirjem in Gorenjem.
HERLE FRANC
Sin Henrika in Lucije, rojene Lamprečnik, rojen 3. 6. 1917 v Solčavi.
Številni družini je oče umrl, ko je bil Franc star štiri leta. Mati je družino preživljala kot gostilničarka. Osnovno šolo je obiskoval v Solčavi in Braslovčah, gimnazijo pa v Mariboru. Po končani maturi je šel študirat na pravno fakulteto v Ljubljano. Bil je zelo družaben, igral je violino in harmoniko. Posebno pa je bil dejaven v alpinizmu in smučanju.
Leta 1942 ga je okupator aretiral in zaprl v celjski Stari pisker, ker je bil osumljen sodelovanja z NOV. Po čudežnem naključju so ga izpustili, nakar je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Poslan je bil v Francijo v Chamonix. Od tam je prišel na dopust. V nemško vojsko se ni vrnil, na terenu je delal za partizane. Aktiven borec NOV je postal v aprilu 1944. Kot obveščevalec je deloval v Zgornji Savinjski dolini, v Ziljski dolini in drugje na Koroškem. Padel je 24. 8. 1944 na Rikarski planini na avstrijskem Koroškem. Bil je žrtev izdaje. Pokopan je skupaj s še tremi soborci na pokopališču v Radensdorfu na avstrijskem Koroškem.
HERLE IVANKA (p.d. Pastirkova)
Hči Jožeta in Elizabete, rojene Krivec, rojena 20. 6. 1920 v Solčavi.
Starša sta imela srednje veliko kmetijo – Pastirkovo. Ko je bilo Ivanki leto in pol, ji je umrla mati, oče pa je kmalu za tem odšel v Kanado.
Ivanka je odraščala pri sorodnikih, nekaj časa pa tudi pri Paludnikovih v Solčavi. Za šiviljo se je izučila v Kranju, končala je tudi enoletno kmetijsko-gospodinjsko šolo v Mariboru.
Ko je okupator zasedel Slovenijo, se je takoj pridružila ljudem, ki so spodbujali narodno zavedno miselnost.
Leta 1941 se je poročila in z možem Jožetom Herletom sta se preselila na njeno posestvo, na Pastirkovo.
Spomladi 1942 sta se oba pridružila partizanom. Bila je hrabra partizanka in priljubljena med borci.
Avgusta 1943 je na Knezovi planini v zasilnem bivališču, zbitem iz desk in vejevja, rodila hčerko. Takoj po porodu se je morala vrniti v brigado, kjer so bile težke borbe. Hčerko so skrivali partizanom naklonjeni kmetje v Solčavi in Koprivni, nato pa se je Ivanka dogovorila, da bodo za hčerko skrbeli v Vrlovcu v Matkovem kotu. Januarja 1944 je odšla z možem, ki je bil dodeljen Pohorski brigadi, tudi Ivanka.
Padla je v hudi borbi 14. 3. 1944 na Hudinji nad Vitanjem, kjer je bila tudi pokopana. Po osvoboditvi je bila prepeljana na solčavsko pokopališče.
HERLE LUCIJA (p.d. Smetnikova Cilka)
Hči Marije Letnar – Kladske iz Podveže v Lučah in Janeza Herleta – Smetnika iz Solčave, rojena 12.12.1886.
V Avstrijo so jo 22.9.1942 odgnali nacisti, ker je ob njihovem vkorakanju v Solčavo na pragu svoje hiše javno protestirala proti okupaciji. Umrla je 27.6.1945 v internaciji v Schwanbergu v Avstriji.
IKOVIC ALFONZ (p.d. Tajčmanov)
Sin Jakoba in Amalije, rojene Klemenšek, rojen 2. 8. 1920 v Solčavi.
Izhajal je iz delavske družine. Osnovno šolo je obiskoval v Solčavi, nato se je izučil mesarske obrti v Šoštanju. V mesnici je delal od jutra do večera, ob nedeljah pa je moral opravljati tudi druga dela. Zaradi preobremenjenosti je opustil mesarski poklic in se zaposlil na žagi pri Klemenšku v Logarski dolini. Leta 1941 je nekaj časa delal kot cestni delavec, nato so ga Nemci poslali na prisilno delo na Tezno pri Mariboru, kjer so gradili tovarno letalskih delov. Pri kopanju jarkov in na cesti je tam delal osem mesecev. Prisilni delavci so živeli v izredno težkih razmerah, zato se je odločil za beg.
Bal se je izdaje, zato ni šel domov. Odšel je h kmetu Auprihu v Železno Kaplo. Tam je srečal partizane Koroške čete in 18. 8. 1943 postal borec Koroške čete. Nato je bil poslan v Pohorski bataljon, ki je jeseni 1943 odšel na Kranjsko. Pridružil se je Zasavskemu odredu. Decembra 1943 je bil poslan nazaj na Pohorje v II. bataljon Pohorskega odreda. V enoti se je boril kot mitraljezec. Sodeloval je v več bojih in akcijah na Pohorju. Bataljon je bil izdan in pri kmetu Smagiju in Vaukanu nad Mislinjem je padel v zasedo, kjer je padel 24. 1. 1944 skupaj s še štirimi soborci. Takrat je padel tudi komisar bataljona Janez Artač – Jan.
Po osvoboditvi je bil prekopan in prepeljan na solčavsko pokopališče.
IKOVIC ANDREJ (p.d. Vitežčev)
Sin Matevža in Agate, rojene Vršnik, rojen 20. 11. 1914 v Solčavi.
Družina je bila revna. Po končani osnovni šoli ga je oče poslal v Maribor, kjer se je izučil za peka. Tudi po končani učni dobi je ostal v službi v Mariboru. Bil je nadarjen fant. Oče je bil krojaški pomočnik in je imel številno družino, devet otrok, zato se je moral Andrej v Mariboru preživljati sam.
Po prihodu Nemcev je simpatiziral s partizanskim gibanjem. Že v začetku leta 1943 je ilegalno sodeloval s partizani. Znance, ki so prihajali iz nemške vojske na dopust, je oskrboval s civilno obleko in jih povezoval s partizani.
Decembra 1943 sta prišla iz nemške vojske na dopust brat Edvard in še neki Solčavan. Poskušal ju je povezati s partizani, a so ga Nemci v Črni pri Prevaljah ujeli in odpeljali v celovške zapore.Tu so ga zverinsko mučili, a kljub temu ni ničesar priznal in izdal. Zasliševalci Gestapa so ga ubili v zaporu v Celovcu 7. 1. 1944.
IKOVIC BOGOMIR (p.d. Vitežčev)
Sin Matevža in Agate, rojene Vršnik, rojen 20. 1. 1911 v Solčavi.
Doma so bili revni, zato si je moral že kot mlad fant sam služiti kruh. Po končani osnovni šoli se je šel učit čevljarskega poklica, nato je delal doma kot samostojni čevljar. Bil je zaveden Slovenec. Aktivno je deloval tudi v kulturno – prosvetni dejavnosti.
Po razpadu stare Jugoslavije so ga ujeli Nemci in ga odpeljali v taborišče, zato Nemcev ni maral. Ko se je poleti 1942 vrnil iz nemškega ujetništva, se je povezal s partizani. V letu 1943 je materialno podpiral partizane, 18.2.1944 pa je tudi sam vstopil v partizanske vrste, in sicer v I. četo Koroškega bataljona. Zaradi vedrega značaja in tovarištva je bil med borci zelo priljubljen. Padel je 2. 3. 1944 pri Šajdniku pod Obirjem pri Železni Kapli, ko je Koroški bataljon bil težak boj z Nemci.
IKOVIC JOŽE (p.d. Kresijski)
Sin Franca in Marije, rojene Robnik,
rojen 3. 2. 1927 v Lučah.
Rodil se je v delavski družini, svojo mladost je preživel pri svoji babici, pri kmetu Metulju v Lučah. Na kmetiji je opravljal kmečka dela. V nemški Arbeitsdienst je dobil poziv januarja 1944, a se mu ni odzval. Kljub mladosti se je odločil za NOV in stopil v I. četo Koroškega odreda. Oktobra 1944 je bil poslan na Dolenjsko v VIII. brigado, v jurišni bataljon. Padel je v borbi, ki jo je bojevala njegova brigada v Suhi krajini, februarja 1945 pri Malem Lipju.
JUVAN FRANC
je bil rojen 19. 3. 1867 v zaselku Gozd nad Kamnikom.
Rodil se je, v revni delavski družini, zato je šel že kmalu od doma.
S petnajstimi leti je prišel v Solčavo, kjer je bil hlapec pri kmetu Matku. V poletnih mesecih je delal tudi kot zidar. Pismen ni bil, za politiko se ni zanimal.
Po okupaciji leta 1941 je bil še vedno na Matkovem, ko so se pri njih začeli oglašati partizani. Domači sinovi so odšli v partizane že leta 1943, zato so gospodarjevo družino Nemci izselili.Tudi to je bil vzrok, da je Nemce sovražil.
Na posestvu je ostal vse do požiga domačije, do oktobra 1944. Takrat, 26. 10. 1944, so tudi njega odpeljali v taborišče pri Grazu. Tam je obnemogel in izčrpan dočakal pomlad 1945. Ker ni imel svojcev, ni zanj nihče skrbel. Marca 1945 so ga izpustili in napotili v Železno Kaplo, kjer je kmalu za posledicami taborišča umrl.
KLEMENŠEK CIRIL (p.d. Ložekar)
sin Matevža in Lize, rojene Krivec, rojen 10. 3. 1911 v Solčavi.
Pred vojno je živel na posestvu svojega očeta in ga je kasneje tudi prevzel. Posestvo je visoko v hribih, delo je bilo zato težko. Bil je zaveden Slovenec in je takoj po okupaciji začel materialno podpirati partizane. Pomagal jim je tudi z obveščevalnim delom. Nad njegovo domačijo je bila kurirska javka V. Koroškega relejnega sektorja, v njegovi hiši pa tudi kurirska postaja Koroškega odreda. Vse to so bili vzroki, da so Nemci večkrat hajkali okoli njegove domačije. V eni takih hajk, julija 1944, so tudi njega zasliševali, ga pretepali in mučili na vse načine. Nikogar ni izdal.
Ker je bil malo pred tem operiran na slepiču, se ni mogel aktivno vključiti v partizanski boj. Nemcem je bil ves čas sumljiv,zato se je ob hajkah skrival pred njimi. V času hajke avgusta 1944 je napravil usodno napako. Mislil je, da je hajka končana in da so se Nemci že umaknili, zato se je podal proti Logarski dolini in nameraval naprej v Luče na ženin dom. Za Podbrežnikovo kmetijo je padel v nemško zasedo in 26. 8. 1944 so ga na tem mestu ustrelili. Smrtno je bil zadet z rafalom v prsa. Domači o tem niso ničesar vedeli, saj so mislili, da je srečno prispel v Luče in da se zadržuje tam. Šele po štirinajstih dneh sta ga dve domačinki našli mrtvega za Podbrežnikovimi njivami.
KLEMENŠEK PETER (p.d. Klemenč)
Sin Roka in Marije, rojene Krivec, rojen 6. 2. 1906 v Solčavi.
Bil je kmečki fant, šolo je obiskoval v Velikovcu in Ljubljani, kjer se je učil mizarske obrti pri Salezijancih na Rakovniku pri Ljubljani. V Ljubljani je nato delal kot mizar pri nekem zasebniku. Leta 1933 je odprl samostojno obrt v Solčavi, kjer je delal vse do aretacije.
Zaradi težav s srcem ni služil vojske. Bil je zaveden Slovenec, vendar se s politiko ni nikoli ukvarjal.
Že leta 1942 so se pri njem začeli oglašati prvi partizani in ga nato pogosto obiskovali. Partizanom je pomagal z mizarskimi deli pri izgradnji in opremi bunkerjev, izdeloval je tudi zaboje za transport. Partizanskemu gibanju je mnogo pomagal z informacijami, bil je vodič, po skrivnih kanalih je partizanom dobavljal municijo.
Ko je 29. 7. 1944 šel v Šmartno ob Paki in s seboj nosil poročila za partizane, so ga na Ljubnem Nemci prijeli in ga po zasliševanju in mučenju še istega večera ustrelili. Kasneje je bilo ugotovljeno, da so ga izdali pristaši bele garde. Ustreljen je bil le dan pred napadom partizanov na Ljubno ob Savinji.
Njegov dom v Solčavi so kasneje, v decembrski ofenzivi 1944, Nemci požgali.
KRIVEC JANEZ (p.d. Ošovnikov)
Sin Petra in Elizabete, rojene Štiftar, rojen 21. 8. 1904 v Solčavi.
Izhajal je iz kmečke družine. Šole zaradi oddaljenosti ni obiskoval, bil je samouk. Vse življenje je trdo delal na hribovitem posestvu svojih staršev. Tudi vojaščine v stari Jugoslaviji ni služil zaradi šibkega zdravja.
Po prihodu okupatorja so se jeseni 1942 na njihovi kmetiji začeli oglašati prvi partizani, ki so bili kasneje stalni gostje. Družina jim je pomagala s hrano ter z obveščanjem o okupatorju. Zato so ga Nemci februarja 1944 aretirali. Aretirali so tudi dva njegova brata in jih skupaj odpeljali v taborišče Strnišče pri Ptuju. Ob bombardiranju taborišča, oktobra 1944, sta z bratom Rokom iz taborišča pobegnila. Med potjo domov sta se pridružila partizanom Tomšičeve brigade. Zaradi izčrpanosti in naporov, ki jih je kot borec NOV moral prenašati, je kmalu zbolel in decembra 1944 umrl pri kmetu Mihaelu Polhu v Slatini na Ajdernici pri Celju.
KRIVEC JOŽE (p.d. Ošovnikov)
sin Petra in Elizabete, rojene Štiftar, rojen 10. 2. 1913 v Solčavi.
Rojen je bil v kmečki družini visoko pod Olševo, kjer je preživljal svojo mladost. V šolo ni hodil in kar je znal, se je naučil sam. Tudi vojaščine ni služil, ker je bil bolehen, je pa ves čas delal doma na posestvu.
S partizani je začel sodelovati jeseni 1942, s Koroško četo in s komandanti Varnostno obveščevalne službe: Kijevom, Boletom in Zmagom.
Partizansko gibanje je podpirala vsa družina, tako materialno kot z obveščevalnimi podatki. Jože je bil zaradi sodelovanja s partizani izdan in skupaj z bratoma aretiran in odpeljan v taborišče Strnišče pri Ptuju. V tem taborišču so ga večkrat zasliševali. Delal je pri kopanju strelskih jarkov okoli taborišča, nato pa pri gradnji barak in stanovanjskih objektov.
Oktobra 1944 je težko zbolel in še istega meseca v bolnišnici umrl. Datum njegove smrti ni znan. Pokopan je na ptujskem pokopališču.
KRIVEC ROK (p.d. Ošovnikov)
Sin Petra in Elizabete, rojene Štiftar, rojen 15 .8. 1911 v Solčavi.
Rojen je bil v kmečki družini visoko nad Solčavo pod Olševo. Zaradi velike oddaljenosti od Solčave šole ni obiskoval in je bil v pisanju in čitanju samouk.
Ko so se jeseni 1942 začeli pri njih oglašati partizani, so jim pomagali s hrano in z obveščevalnimi podatki.
Februarja 1944 so njega in še dva brata aretirali in odpeljali v taborišče Strnišče pri Ptuju. Ob bombardiranju taborišča, oktobra 1944, sta z bratom Janezom iz taborišča pobegnila. Na poti proti domu sta na Rečici ob Savinji stopila v Tomšičevo brigado. Borec brigade je bil do decembra 1944, ko so ga ob neki akciji zajeli Nemci in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau, od koder se je še enkrat javil domačim, nakar o njem ni bilo več nobenega glasu. Po pripovedovanju nekega taboriščnika naj bi Rok močno ozebel v noge, tako da se ni mogel več obuti in tudi ne hoditi. To naj bi bil vzrok, da so ga nekega jutra izločili iz delovne skupine, ga poslali v taboriščno bolnišnico. Od takrat ga nihče ni videl. Točnega datuma smrti niso mogli ugotoviti.
LOGAR MAGDALENA (p.d. Logarska)
Hči Klemena in Helene, rojene Pustoslemšek, rojena 5. 5. 1913 v Solčavi.
Doma so bili premožni, saj je bil oče posestnik in gostilničar v Logarski dolini. Mladost je preživela doma, pomagala je pri delu na polju in v gostilni. Leta 1936 ji je umrl oče in takrat so se hčerke osamosvojile in si iz dote postavile dom, v katerem so odprle gostišče za turiste in gostilno. Leta 1930 je končala enoletno trgovsko – gostinsko šolo v Škofji Loki.
Bila je poštena in zavedna Slovenka in je ob prihodu okupatorja začela pomagati partizanom. Enako se storile tudi ostale sestre. Partizanom so pomagale s hrano in s sanitetnim materialom. Pomoč so nudile kurirki Mileni Krolnik, ki je bila nato 1942 ustreljena kot talka. Vseh pet sester in brata so Nemci 29. 10. 1942 aretirali in odpeljali v celjski zapor “Stari pisker”. Osumljeni so bili sodelovanja s partizani in z OF. Decembra istega leta so bile odpeljane v kaznilnico v Maribor. V tem zaporu je bila do januarja 1943, ko je bila odpeljana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tu je bila večkrat bolna, dobila je tifus in za posledicami bolezni je 18. 4. 1943 umrla.
LOGAR MARIJA (Prušnikova Micka)
hči Miklavža in Monike, rojene Logar, rojena 25. 3. 1895 v Solčavi.
Doma je bila v revni delavski družini. Že v rani mladosti je služila pri raznih solčavskih družinah. Pozneje, ko je rodila nezakonsko hčer, je živela pri svojih starših in s priložnostnim delom kot dninarica preživljala otroka in sebe.
Zaradi krutosti je okupatorja vseskozi sovražila. Kmalu je začela simpatizirati z NOV. Leta 1943 je bila planšarica na Klemenškovi planini pri kmetu Klemenšku. Koča na Klemenči jami je daleč od vasi, zato je bila primerna za partizane. Tam so se pogosto ustavljali. Nudila jim je hrano in jim prala perilo. Nemcem je bila že dalj časa sumljiva. Med hajko, 26. 8. 1944, so jo aretirali in odgnali v koncentracijsko taborišče Ravensbruck.
Po pripovedovanju neke sojetnice je bila poslana s transportom v neko drugo taborišče, med vožnjo pa je bil vlak bombardiran. Od takrat o njej ni bilo več nobenega glasu.
NADVEŽNIK MATIJA (p.d. Grozdijev)
Sin Mihaela in Ane, rojene Krivec, rojen 4. 2. 1909 v Novi Štifti, nazadnje stanujoč v Solčavi.
Izhaja iz kmečke družine. Osnovno šolo je obiskoval v Novi Štifti, delal doma na kmetiji in odslužil vojaški rok. Leta 1927 je prišel v Solčavo, kjer je delal kot tesar in se tu tudi poročil.
Po prihodu okupatorja je še nekaj časa delal v Solčavi kot tesar. Ko je videl, kaj počenja okupator z nedolžnimi ljudmi, je začel simpatizirati z NOV. 16. 10. 1944 je bil mobiliziran v partizansko vojsko, v I. četo I. bataljona Tomšičeve brigade. Pri kmetu Krznarju v Melišu v Zgornji Savinjski dolini je bil bataljon 12. 12. 1944 napaden. Strel ga je zadel v hrbet. Ranjenega so prepeljali v partizansko bolnico h kmetu Zalesniku na Ljubno. Zaradi hudih ran je naslednjega dne, 13. 12. 1944, umrl. Pokopan je bil v bližini kmetije, leta 1946 pa je bil prekopan in prepeljan na pokopališče v Solčavi.
OPRČAN ANTON
Sin Nortburge, rojen 7. 6. 1917 v Solčavi.
Bil je nezakonski sin matere, ki se je preživljala kot kmečka delavka. Ko je bil star šest mesecev, ga je dala mati svojim staršem v Solčavo. V šolo je začel hoditi leta 1923 in je končal šest razredov osnovne šole. V šoli je bil zelo dober učenec, zato je šel v gimnazijo v Celje.. Pri šolanju so mu pomagali sorodniki. Študiral je na gozdarski fakulteti in ker ni bil materialno preskrbljen, si je pomagal z inštrukcijami. V zadnjem letniku ga je zatekla okupacija in diplome ni opravil. Odšel je domov v Solčavo, kjer ga je izdajalka Fedran Marija ovadila gestapu, češ da je zaveden Slovenec in nasprotnik “novega reda”. Še pravočasno se je skril v Železni Kapli pri nekem kmetu. Po šestih mesecih si je dobil službo v rudniku v Mežici, kasneje v Litiji.
14. 3. 1943, ko se je vračal iz službe, ga je ustrelil nemški policist. Zadet je bil v trebuh in naslednji dan je umrl v trboveljski bolnici. Pokopan je v Trbovljah.
OPRČAN FRANC
Sin Janeza in Marije, rojene Prapotnik, rojen 27. 11. 1906 v Solčavi.
Izhajal je iz kmečke družine. Mladost je preživel doma pri starših. Dva razreda osnovne šole je končal v Solčavi, nato so se starši preselili na kmetijo, ki je bila zelo oddaljena od šole. Z desetim letom je šel služit za kozarja k nekemu kmetu.
Pozneje je nekaj časa delal kot gozdni delavec ali pa služil kot kmečki delavec na kmetijah. Nazadnje je bil gozdni delavec v Železni Kapli. Bil je narodno zaveden, Nemcev ni maral in je 22.7.1943 odšel v partizane. Bil je kurir na Koroškem pri Karlu Prušniku – Gašperju. Po šestih tednih je bil premeščen v Gubčevo brigado na Dolenjsko. Bil je hraber borec in je sodeloval v mnogih bitkah. 28.7.1944 je bil v patrulji na Ilovi gori, kjer sta s tovarišem padla v belogardistično zasedo. Franc je bil na mestu mrtev. Kraj njegovega groba ni znan.
OŠEP FRANC – MILAN (p.d. Bevski)
Sin Franca in Marije, rojene Plesnik, rojen 1. 1. 1924 v Solčavi.
Bil je iz kmečke družine. Štiri razrede osnovne šole je končal v Solčavi, nato je odšel v Ljutomer, končal prvi razred meščanske šole, nato še drugega v Celju. Študij ga ni posebno veselil, zato se je vrnil domov in delal na kmetiji. 10. 7. 1942 so ga Nemci prisilno mobilizirali v Arbeitsdienst. Po šestih mesecih je moral v nemško vojsko. Jeseni 1943 je bil na ruski fronti ranjen, iz bolnice v Celju je odšel domov na dopust.
Po končanem dopustu v januarju 1945 je odšel v partizane. Naprej je bil v zaščitni četi štaba Koroškega odreda, nato pa kurir komisarja Frante, kasneje, vse do svoje smrti, tudi kurir komisarja Bogota. Bil je požrtvovalen, tovariški, dobrega značaja in je za sotovariša storil vse.
Pri opravljanju nalog kurirja – vodnika Oddelka OZN-e za Štajersko in Koroško je 11. 2. 1945 padel v borbi z Nemci pri Sv. Andražu nad Šoštanjem, kjer je bil najprej pokopan, kasneje pa prepeljan na solčavsko pokopališče.
PLESNIK ANTON (p.d. Strgarjev)
sin Antona in Marije, rojene Selišnik, je bil rojen leta 1912 v Solčavi.
Družina je bila siromašna in kmalu so morali posestvo visoko pod Olševo prodati. Starši so si izgovorili preužitek, sam pa je moral ves čas delati kot delavec na kmetiji. Bil je šibkega zdravja, zato tudi vojske ni služil do konca.
Bil je zaveden Slovenec, Nemcev ni maral. S partizani se je povezal že zelo zgodaj; nudil jim je informacije o okupatorju in hrano. 18. 10. 1944 je odšel v partizane, v Tomšičevo brigado. V vseh bojih je bil hraber borec. V maju 1945 se je oglasil iz Celovca s sporočilom, da pride kmalu domov. Od takrat pa o njem ni bilo več nobenega glasu.
PLESNIK FRANC (p.d. Tovstovrški)
Sin Franca in Helene, rojene Krivec, rojen 6. 3. 1923 v Solčavi.
Izhajal je iz kmečke družine. Šolo je obiskoval le kratek čas, saj zaradi oddaljenosti ni bil šoloobvezen. Očetovo posestvo je bilo v hribovitem svetu, kjer je že od rane mladosti trdo delal, saj si tuje delovne sile niso mogli privoščiti.
Že jeseni 1942 so se pri njih doma oglašali prvi partizani. Nudili so jim hrano in prenočišče. V nemško vojsko je bil mobiliziran 23. 7. 1942 in poslan v Wörgl na Tirolsko, od tam v Salzburg in na rusko fronto v Murmansk. Od tam je prišel 6. 11. 1943 na dopust. Doma je bil 17 dni. Ko bi se moral ponovno vrniti v nemško vojsko, se je preoblekel v civilno obleko in nameraval oditi v partizane. V Črni na Koroškem ga je nemška patrulja ustavila, legitimirala, a ker ni imel pravih dokumentov, so ga aretirali in zaprli v Celovcu, skupaj z Andrejem Ikovicem. Oba sta se skušala rešiti, vendar jima ni uspelo. Odpeljali so ga v Št. Vid ob Glini. Po pripovedovanju Andreja Kamnika, naj bi ga le-ta videl na transportu za Dachau, vendar so ga odpeljali nekam dalje. Od tedaj o njem ni bilo nobenega glasu.
PLESNIK JOŽE (p.d. Tovstovrški)
Sin Franca in Helene, rojene Krivec, rojen 6. 3. 1923 v Solčavi.
Bil je kmečki sin. Šolo je obiskoval le kratek čas. Zaradi velike oddaljenosti od Solčave je bil šolanja oproščen. Delal je na domači kmetiji, saj za tujo delovno silo niso imeli sredstev.
Bil je zaveden Slovenec, do okupatorja je čutil velik odpor. Že jeseni 1942 so se na domačiji začeli oglašati prvi partizani, in družina jim je nudila hrano in zavetje. Decembra 1942 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Ko je končal dopust, aprila 1943, je šel v partizane. Bil je hraber in požrtvovalen borec Koroškega odreda. Verjetno je bil izdan, ko je šel šestega decembra h kmetu Mikiju v Lobniku pri Železni Kapli po radijske baterije. Ko je opazil bližajoče se Nemce, se je skril v hlev. Tam so ga opazili in nemška policija je z granatami zažgala gospodarsko poslopje. Ko je začelo goreti, je Jože skočil iz hleva. Pri ograji ga je nemški rafal zadel v glavo in prsa. Živel je še kakšne pol ure, nato pa je ob zasramovanju in mučenju izdihnil. Mrtvega so odpeljali v Železno Kaplo, ga slekli in takšnega, brez oblačil, dne 6. 11. 1943 pokopali na pokopališču. Znanci so mu uredili grob, vendar so ga morali na zahtevo Gestapa izravnati. Še vedno je pokopan tam.
PLESNIK KAREL (p.d. Tovstovrški)
Sin Franca in Marije, rojene Robnik, rojen 15. 10. 1902 v Solčavi.
Doma so bili kmetje. Ko je starejši brat Franc podedoval posestvo, je Karel začel delati kot gozdni delavec in tesar pri različnih delodajalcih. Leta 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko. Ob razpadu Jugoslavije je bil ujet in poslan v ujetništvo v severno Nemčijo. Od tam je ušel in se vrnil v Solčavo, kjer je delal pri bratu na posestvu vse do pomladi 1944, ko šel v partizane.
Družina je že od jeseni 1942 pomagala partizanom, ki so bili pri njih redni gostje. Od pomladi 1944 je bil aktivni borec, terenski obveščevalec. Pomagal je pri preskrbi s hrano za partizanske enote. Septembra 1944 je bil premeščen kot godbenik in borec v XIV. divizijo, ki je takrat šla na Pohorje. Tu so imeli težke boje z Nemci. 21. 11. 1944 je pri Sv. Miklavžu na Pohorju streljal iz zaklonišča na Nemce. Ti so na streljanje odgovorili. Takrat je dobil strel v glavo in bil takoj mrtev. Zaradi nemške premoči so se morali partizani umakniti. Ni znano, kje je pokopan.
PLESNIK MIHA
sin Janeza Plesnika in Uršule rojene Karlin, rojen 28. 9. 1894 v Solčavi, je bil kmečki sin. Vse življenje je preživel v domačem kraju, v Logarski dolini. Pri dvajsetih letih je bil vojak – artilerec, udeleženec prve svetovne vojne. Po koncu vojne je šel kot prostovoljec na Koroško. V svojem kraju je bil znan kot velik ljubitelj planin, opravljal je delo gorskega vodnika, gorskega reševalca in bil med domačini in turisti zelo priljubljen. Okrog leta 1929 je postal lovski čuvaj na Okrešlju. Delal je tudi kot gozdni delavec.
Leta 1941 je bil mobiliziran v nemško vojsko, vendar se je po enem tednu vrnil in delal kot gozdni delavec. Prvič se je srečal s partizani 19. 8. 1942, ko so le ti prišli v Logarsko dolino preko Kamniškega sedla. Partizanov je bilo okoli petindvajset, vodil pa jih je neki zdravnik. Od tedaj je delal v NOV kot obveščevalec. Bil je med udeleženci partijske konference za Koroško, ki je bila v hotelu Plesnik med 15. in 17. februarjem 1944. Med hajko so ga Nemci zajeli pri delu v gozdu, nedaleč od domačije. Ker ni hotel izdati partizanov, so ga pretepali in nato zverinsko ubili 15. 7. 1944. Da bi svoje zločinsko dejanje prikrili, so ga še dvakrat ustrelili. Šele po nekaj dnevih ga je našel njegov brat v gozdu, nedaleč od domačije, z razbito glavo, vsega razmesarjenega in pokritega z vejami.
PLESNIK ROK (p.d. Ogradnik)
Sin Roka in Marije, rojene Kordež, rojen 16. 8. 1906 v Solčavi.
Izhajal je iz delavske družine. Po končani osnovni šoli se je šel učit za kovača, ker ga je ta poklic zelo veselil. Učil se je pri kovaškem mojstru v Strugah pri Lučah. Ker je mojster z njim zelo grdo ravnal, mu je po dveh letih uka ušel. Po opravljenem pomočniškem izpitu ni imel sredstev, da bi postavil kovačnico v domačem kraju, zato je odšel na delo v kamnolom v Mojstrano, kar pa je bilo sezonsko delo in na zimo je ostal brez dela. Zato se je zaposlil v Slovenskem Javorniku kot kovaški pomočnik v Železarni KID. Leta 1934 je bil udeleženec velike stavke delavcev za boljše plače. Ves teden, ko je trajala stavka, je preživel ob kruhu in vodi. Stavka je uspela in plače so delavcem zvišali. Sodeloval je tudi pri pevskem društvu »Slavček« in po treh leti bivanja na Gorenjskem se je leta 1935 poročil s Katarino Remic. Ko je njegov oče leta 1939 začel graditi hišo v Solčavi, mu je pri gradnji pomagal.
Bil je zaveden Slovenec.. Namesto, da bi se na nemški poziv javil v vojsko, se je leta 1943 odločil za odhod v partizane. Vojskoval se je v enoti, ki jo je vodil Bole. Okrobra 1944 je bil dodeljen Komandi mesta Solčava.Težko je zbolel in odšel domov na zdravljenje.
Doma so ga 14. 2. 1945 Nemci ujeli, odpeljali v celjski zapor in nato v Maribor. 23. 3. 1945 so ga hoteli s skupino tridesetih zapornikov obesiti v Celju. Med potjo so jih napadla letala, jim onesposobila vozila in v Zgornji Polskavi so vseh trideset ustrelili kot talce.
Podbrežnik Ciril
PODBREŽNIK CIRIL (p.d. Rovnčarjev)
sin Jožeta in Helene, rojene Potočnik, rojen 5. 7. 1925 v Solčavi.
Bil je otrok revne, bajtarske družine. Osnovno šolo je obiskoval v Solčavi. Po okupaciji je delal kot cestar v Solčavi, nato pa je bil poslan na delo na Tezno pri Mariboru.
Leta 1942 je bil vpoklican na delo v Arbeitsdienst, od tam pa vključen v nemško vojsko, kjer je bil ostrostrelec. Novembra 1943 je prišel domov na dopust in 2. 12. 1943 odšel v partizane. Kot borec Koroškega VDV bataljona je sodeloval v številnih akcijah na Koroškem, kakor tudi pri likvidaciji nemškega župana v Lučah. Nato je bil obveščevalec XIII. SNOUB. Pri opravljanju svojega dela je 24. 1. 1945 padel v nemško zasedo v Solčavi pri gasilskem domu in bil smrtno zadet.
POLIČNIK FELIKS – SREČKO (p.d. Žibovtov)
Sin Petra in Marije, rojene Tisovnik, rojen 12. 10. 1923 v Solčavi.
Osnovne šole zaradi velike oddaljenosti od Solčave ni obiskoval. Pisati in brati se je naučil sam. Na posestvu staršev je delal že od mladih nog, s štirinajstim letom pa se je šel učit za mizarja v Ljutomer, kjer je obiskoval tudi obrtno šolo. Po končanem šolanju se je vrnil v Solčavo, od tod pa je šel v Železno Kaplo, kjer je delal kot mizarski pomočnik.
Na njegovem domu v Solčavi so se zgodaj začeli oglašati partizani. Od jeseni 1942 je družina partizanom veliko pomagala, zlasti s hrano. Ko je delal v Železni Kapli, je njegov sodelavec odšel v partizane. To ga je spodbudilo, da je 18. 12. 1943 šel v partizane tudi on, namesto, da bi se odzval pozivu za nemško vojsko. Bil je borec Vzhodno koroškega odreda. Po štirinajstih dneh je bil poslan v IX. SNOUB Milana Zidanška, ki se je takrat bojevala na Pohorju. Bil je mirnega značaja in dober borec, požrtvovalen in tovariški, zaradi česar je bil med borci zelo priljubljen.
Ko se je brigada ustavila v Mislinjski dolini, je bil 10. 1. 1944 poslan v patruljo skupaj z desetimi tovariši. Patrulja je padla v nemško zasedo. Po hudi borbi se je le nekaj partizanov rešilo, vsi ostali pa so bili mrtvi. Ko so ga izkopali, so ugotovili, da mu je nemška granata odtrgala del čeljusti in kaže, da je umrl šele po dolgotrajnem mučenju.
POLIČNIK IVAN (p.d. Breznikov)
Sin Jožeta in Elizabete, rojene Poličnik, rojen 23. 12. 1927 v Solčavi, v delavski družini.
Po končani osnovni šoli se je šel učit za mizarja k Petru Klemenšku v Robanovem kotu. Decembra 1943 so ga nemški policisti skupaj z Mirkom Robnikom in Alojzom Vršnikom, p.d. Govčevim, odpeljali v Šoštanj, od koder so vsi trije ušli.
Ivan se je v začetku aprila 1944 javil v III. bataljon Vzhodnokoroškega odreda, kjer je bil komandant Albert Konečnik – Modras. Med 30. in 31. majem 1944 je na straži pri kmetu Štruglu na Obirskem zaspal, zato mu je bataljonski štab pri zboru izrekel smrtno kazen, ki so jo izvršili kljub njegovi mladoletnosti.
POLIČNIK PETER
Sin Petra in Marije, rojene Tisovnik, rojen 7. 2. 1914 v Solčavi v kmečki družini.
Že kot mladenič je moral trdo delati na kmetiji svojih staršev in ker je kmetija ležala visoko v hribih nad Solčavo, šole ni obiskoval. Pisanja in branja se je naučil sam.
Na domačem posestvu je delal vse do leta 1942, ko je odšel v Železno Kaplo služit h kmetu Kordežu. Gospodar je bil zaveden Slovenec in je simpatiziral z NOV, prav tako pa tudi Peter. Partizanom je pomagal, zlasti z obveščevalnim delom. Junija 1943 so bili iz partizanske zasede napadeni Nemci pri Kordeževi kmetiji. Peter je bil predhodno o akciji obveščen, a tega ni povedal nemški policijski patrulji, ki se je pred napadom dva dni zadrževala na kmetiji. Ob napadu sta dva partizana dezertirala in izdala, da je Peter vedel za načrtovano akcijo. Nemci so ga takoj aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Od tam se je nekajkrat oglasil, zadnje pismo je pisal 11. maja 1945, ko je bil že na smrt bolan in je po nekaj dneh zaradi izčrpanosti umrl. Datum njegove smrti ni znan.
Oktobra 1944 pa so tudi domačijo njegovih staršev Nemci požgali.
PREMOŽ JOŽE
Sin Jožeta in Karline Premož, rojen 23. 4. 1923 na Ljubnem.
Po končani osnovni šoli se je šel učit trgovske obrti v Slovensko Bistrico. Bil je zelo nadarjen in naprednega mišljenja.
Takoj po okupaciji leta 1941 je njegov gospodar sodeloval s partizani in jim pomagal nabavljati orožje. Gospodar je bil izdan. Gestapo ga je ob preiskavi na domu ustrelil, Jožeta in še dva fanta pa so zaprli v celjske zapore. Mučenje je dobro prestal, nikogar ni izdal. Poslan je bil v taborišče Ankenstein, kjer je bil šest mesecev, nato pa se je vrnil v Solčavo. Jeseni 1942 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko.
Na ruski fronti je bil leta 1943 ranjen. Prišel na dopust v Solčavo in odšel v partizane. Dodeljen je bil Koroškemu odredu. Nekaj časa je bil v intendanturi za partizansko bolnico, nato je bil tolmač pri štabu komande Koroškega bataljona pri komandantu Modrasu. Kmalu je postal namestnik komandirja čete Koroškega odreda. V letu 1944 je s svojo četo prenašal čolne za borbe ob Dravi in ob neki taki priliki v začetku septembra 1944 so jih Nemci zajeli.
Večina od osemindvajsetih fantov je padla, rešili so se le štirje. Jože je skupaj z osmimi tovariši skočil v Dravo, vendar mu pobeg ni uspel. Nemci so ga ustrelili v valovih Drave.
SELIŠNIK ADOLF
Sin Katarine Selišnik, rojen leta 1901 v Solčavi, po poklicu gozdni delavec.
Bil je nezakonski sin. Mati je bila revna delavka, zato si je Adolf moral zgodaj sam služiti svoj kruh. Najprej je delal kot hlapec, nato kot gozdni delavec pri raznih delodajalcih. Politično ni bil opredeljen. Leta 1941 je odšel v Železno Kaplo in tam delal kot gozdni delavec.
Ko so se na Koroškem pojavile prve partizanske enote, je. partizanom pomagal predvsem z obveščevalno dejavnostjo.
Spomladi 1944 se je prostovoljno priključil koroškim partizanom. Dodeljen je bil za spremljevalca Karlu Prušniku – Gašperju, sekretarju Pokrajinskega odbora OF za Koroško. Bil je hraber in požrtvovalen borec, večkrat je prečkal Dravo in sodeloval v bojih na Svinjski planini. Kot borec je večkrat bil manjše borbe z gestapovci in tamkajšnjimi domačimi izdajalci.
V aprilu 1945 je padel v borbi z Nemci na Zavrhu v Rožni dolini. Natančen kraj in datum smrti nista znana.
SELIŠNIK JOŽE (p.d. Kijevčev)
sin Boštjana in Marije, rojen 5. 3. 1924 v Solčavi, v revni delavski družini.
Vso mladost je delal kot hlapec pri različnih kmetih v Solčavi in občutil vso krivico izkoriščanega človeka. Novembra 1942 je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko, kjer je bil do 3. 4. 1943. Ko je prišel na dopust, se je pridružil partizanom. V Vzhodno Koroški odred je vstopil 3. 6. 1943. Avgusta 1943 je bil dodeljen Savinjskemu bataljonu za pomočnika mitraljezca. Sodeloval je pri napadu na nemško postojanko v Rečici ob Savinji in pri likvidaciji nemške postojanke pri Sv. Frančišku pri Radmirju septembra 1943. V začetku oktobra 1943 se je javil kot prostovoljec na Koroško, v Koroški bataljon. Bil je hraber in neustrašen borec in zato je bil oktobra 1943 sprejet v SKOJ. Marca 1944 je bil dodeljen političnim aktivistom na sektorju Železna Kapla – Obirsko. Pri opravljanju dolžnosti je 7. 7. 1944 skupaj s svojimi tovariši padel v nemško zasedo in je po krajšem boju padel.
SELIŠNIK JURIJ (p.d. Strevčov)
Nezakonski sin Franca Kramarja in Helene Selišnik, rojen 22. 4. 1888 v Solčavi.
Bil je gozdni delavec pri različnih delodajalcih in je do leta 1941 s svojim skromnim zaslužkom preživljal družino. Tega leta se je preselil k očetu na kmetijo pri Sv. Duhu.
Takoj po okupaciji je kot zaveden Slovenec začel sodelovati z NOB. Že leta 1941 je bil en mesec v zaporu v Gornjem Gradu zaradi pobega družine Ikovic (Ropetove), ki so jo Nemci nameravali izseliti.
Od marca 1943 so se pri njem pogosto oglašali koroški partizani. Pomagal jim je s hrano in obveščanjem vse do 27. 10. 1944, ko so mu Nemci požgali domačijo, mu odpeljali živino in ostalo imetje. Ob tem so ga zaprli v klet, kjer so ga pretepali in mučili. Ves obupan je poskušal skočiti skozi okno, a mu to ni uspelo in si je nato z žepnim nožem prerezal vrat. Takega so potem skupaj z družino odpeljali. Po nekaj dneh je 1. 11. 1944 umrl v hiralnici v Celovcu.
SELIŠNIK LJUDMILA (p.d. Ložička)
Hči Franca in Marije, rojene Ošep, rojena 14. 9. 1925 v Solčavi, v delavski družini.
Oče je bil gozdni delavec. Najprej je delala doma, kasneje pa je služila pri Plesniku kot natakarica.
Po okupaciji se je opredelila za NOV. Partizanom je prala, pletla nogavice in puloverje. Konec leta 1942 je šla na Jesenice, kjer se je izučila za šiviljo.
14. 9. 1944 je na Vipavskem vstopila v NOV. V partizanih se je močno prehladila in zbolela tuberkolozo. Za posledicami bolezni je 25. 3. 1946 umrla v vojni bolnici v Ljubljani.
SELIŠNIK ROK
Sin Rozalije, rojen 14. 8. 1910 v Solčavi.
Bil je nezakonski sin revne matere delavke, zato ga je oče, ki je bil posestnik pri Sv. Duhu, vzel k sebi. Osnovno šolo je obiskoval le malo časa, ker je delal na očetovem posestvu kot kmečki delavec. Odslužil je vojaški rok in se leta 1940 zaposlil kot gozdni delavec v Solčavi, kasneje, leta 1942, pa v Železni Kapli. Za politiko se ni zanimal, bil pa je narodno zaveden.
Stike s partizani je navezal, ko je še delal v Železni Kapli, in jim od jeseni 1942 pomagal po svojih močeh. 19. 2. 1943 je tudi sam postal partizan in borec Gubčeve brigade.
Oktobra 1944 je bila četa napotena po municijo v kraj Občina na Dolenjskem. Padli so v belogardistično zasedo. Ujeti so bili štirje borci, ki so bili po krutem mučenju še isti dan zaklani. Točen datum smrti ni znan. Bil je hraber borec. Boril se je tudi v borbi pri Čatežu.
SUHODOLNIK ROK (p.d. Covnik)
Sin Matije in Ivane, rojene Plesnik, rojen 16. 8. 1906 v Solčavi, v kmečki družini.
Zaključil je tri razrede osnovne šole. Oče mu je padel v prvi svetovni vojni. Bil je mirne narave in z velikim veseljem je večji del življenja, razen v času, ko je služil vojsko, delal na domačem posestvu, ki je ležalo, visoko v gorah. Bil je zelo napreden kmetovalec.
Leta 1941 je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko, ki jo je služil do razpada Jugoslavije in se nato vrnil domov. Leta 1942 so se pri njih začeli oglašati prvi partizani. V začetku skrivaj, nato pa so pri njih imeli kurirsko postajo. Partizanom je redno polnil akumulatorje, prinašal zdravila, predvsem pa pomagal s hrano. Kot zaveden Slovenec se je ves posvetil temu delu. Ko svojega sodelovanja s partizani ni mogel več skrivati, se je maja 1944 pridružil borcem NOV. Delal je v štabu VDV, kjer je bil aktiven in požrtvovalen borec. 20. 8. 1944 so ga v bližini doma zajeli Nemci in odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Od tam se je le še dvakrat javil domačim, nakar o njem ni bilo nobene vesti več. Domačijo so mu Nemci oktobra 1944 požgali, družino pa odpeljali v taborišče v Graz. Preko Rdečega križa je po osvoboditvi njegova žena dobila informacijo, da so ga 12. 12. 1944 odpeljali s transportom proti taborišču Buchenwald, kjer so vse pobili.
ŠPEH ANDREJ (p.d. Mlinarjev)
Sin Jožeta in Julijane, rojene Podbrežnik, rojen 18. 11. 1914 v Solčavi.
Njegova družina je bila revna. Kot mladenič je služil pri različnih gospodarjih. Bil je hlapec ali pa je delal v žagi pri Klemenšku. V stari Jugoslaviji se za politiko ni zanimal.
Spomladi 1943 je šel služit h kmetu Macesniku, kjer je bil 28. 10. 1943 mobiliziran v nemško vojsko. Nasilno mobilizacijo je izvedlo devet žandarjev, ki so obkolili hišo in počakali, da se je vrnil iz gozda. Odpeljali so ga v Luče.
Do poletja 1944 je bil v nemški vojski v Franciji in Italiji. V Italiji so ga zajeli Angleži. Iz angleškega ujetništva se je javil kot prostovoljec v Prekomorsko brigado. Brigada je osvobajala Dalmacijo, nato je bil premeščen na Koroško, kjer je padel leta 1944 pri Rebrci na Koroškem.
ŠTIFTAR JAKOB (p.d. Logarski Jaka)
Sin Simona in Jere, rojene Ošep, rojen 15. 7. 1905 v Solčavi.
Živel je v revni delavski družini. V šolo ni hodil. Ko je bil star osem let, mu je umrla mati in takrat je šel od doma. Najprej je bil pastir pri kmetu Perku.
Leta 1920 pa šel h kmetu Logarju, kjer je delal kot hlapec in kasneje kot žagar. Aprila 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko, a se je po kapitulaciji vrnil v Solčavo.
Bil je narodno zaveden in Nemcev ni maral. Z NOV je začel simpatizirati takoj po okupaciji. Od leta 1942 je partizanom pomagal in nato 19. 2. 1944 odšel v partizansko vojsko. Bil je borec Koroškega odreda in kurir na področju Solčava – Jezersko. Bil je hraber in požrtvovalen borec. Pri opravljanju kurirske naloge na začetku leta 1945 so ga zajeli belogardisti v hiši kmeta Močnika. Odpeljan je bil v zapor v Begunje na Gorenjskem. Od tedaj ni bilo o njem nobenih novic. Najbrž so ga Nemci v Begunjah usmrtili.
ŠTIFTAR JANEZ – SREČKO
Sin Jožeta in Marije, rojene Plesnik, rojen 15. 10. 1915 v Solčavi.
Bil je otrok kmečke družine. Končal je pet razredov osnovne šole v Solčavi. V mladosti je pomagal staršem na posestvu, leta 1932 pa se je šel učit za ključavničarja na Rečico ob Savinji. Leta 1935 je opravil pomočniški izpit. Bil je miren in skromen delavec. Leta 1937 je prišel v Solčavo, ker se je zaposlil na žagi kot »gaterist«, delal je še kot brusač do leta 1939, ko je bil vpoklican v vojsko, ki jo je služil do razpada stare Jugoslavije. Nato se je vrnil domov.
Po okupaciji je še nekaj časa delal doma. Bil je zaveden Slovenec. Ker je bil osumljen sodelovanja z NOV, je bil 10. 7. 1942 po denunciaciji Dragota aretiran in odpeljan z bratom Jožetom in očimom Francem Ošepom v celjski »Stari pisker«. Po mnogih zasliševanjih in mučenjih so ga izpustili. V zaporu je bil en mesec. Ko se je vrnil v Solčavo, so bili partizani že redni gostje na njihovi domačiji. V partizane je odšel 3. 2. 1944.
Bil je požrtvovalen borec in vedno se je prilagodil okolju, v katerem je bil. Skrbno in vestno je premislil vsako stvar; če je bilo še tako težko, je vsako stvar speljal do konca. Nekaj časa je bil v četi Koroškega bataljona, nato pa je bil premeščen v Šercerjevo brigado, kjer je bil obveščevalec. 24. 12. 1944 je pri Veliki Vašnji pri Kamniku padel v nemško zasedo in bil na mestu mrtev. Pokopan je bil skupaj z osmimi tovariši v istem grobu, kasneje, januarja 1946, je bil prepeljan na pokopališče v Solčavo.
Štiftar Peter
ŠTIFTAR PETER (p.d. Suhadolski)
Sin Petra in Ivane, rojene Plesnik, rojen 31. 8. 1923 v Solčavi.
Starši so bili kmetje. Do leta 1935 je bil doma, kjer je obiskoval osnovno šolo in pomagal pri delu na kmetiji. V letih 1935 in 1936 je obiskoval meščansko šolo v Mežici. Leta 1936 so ga starši poslali v Salezijanski zavod v Veržej pri Ljutomeru, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Postal je član Kmečke zveze in celo njen tajnik. Okoli leta 1938 je zbolel in se vrnil domov, kjer je ostal do vdora okupatorja.
Septembra 1942 je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, v kateri je bil do januarja 1943. Takrat je prišel na dopust in se pridružil partizanom. Ves čas je bil borec Koroškega odreda, sodeloval je v mnogih borbah in zaradi hrabrosti kmalu napredoval v čin višjega vodnika. V težkih borbah za Borovlje na Koroškem je v maju 1945 junaško padel.
Kazalo: naslovnica | Solčava in okolica | Solčavani, padli v NOV | pomembnejši dogodki | druge žrtve vojne | padli v nemški vojski
[…] Solčavani, padli v NOV […]