Druga svetovna vojna je iztirila ves svet in ga postavila na glavo, a nekatere stvari – npr. žganjekuha – so jeseni, leta 1943, na Ramšiji vendarle tekle po starem.
V potočku, ki priteče izpod Olševe, je Ramšakov Šiman skrivaj žganjaril iz jabolčnika, ki mu ga je vozil Dolinšek. Za njegovo žganjarijo so kmalu vedeli poleg domačinov tudi partizani, ki so Šimana radi obiskovali, da jim je dajal pokušati »kačjo slino«. Tudi policisti in vermani so radi zahajali k Ramšaku na dobro kapljico, ki je bila takrat že redka stvar. Včasih so se partizani in policisti kar menjavali pri Ramšaku. Zaradi konspiracije so se partizani pred policijo raje umaknili v gozd, včasih pa celo kar v sosednjo sobo, da niso prišli skupaj.
Nekega dne, ko je Šiman zopet žgal, ga je obiskal partizan Majdačev Jože – Videk, ki je imel v bližini narejeno zemljanko, v kateri je skrbel za ranjenega Prek Albina – Vinka iz Solčave. Skrbelo ga je, če je Šiman kaj dobrega nažgal in kako je kaj z Nemci. Ni bilo izgledov o kaki nevarnosti, zato sta s Šimanom nekoliko pokramljala. Jože je prisedel h kotlu in se ob ognju malo pogrel. Ker je bilo zopet potrebno napolniti kotel z jabolčnikom, je Šiman naprosil Joža, naj malo pogleda na ogenj, da ne ugasne, sam pa odšel po jabolčnik. Ko se je Šiman vračal z jabolčnikom, je v strahu obstal, kajti okoli kotla je bilo vse polno policistov, ki so prišli iz vasi Solčava, po jarku naravnost h kotlu. Da so policisti vedeli, kje Šiman žganjari, je poskrbel mlad fantič iz Solčave, ki je prišel s policisti do Vreska in jim pokazal, kam naj gredo.
Šiman se ni toliko ustrašil zaradi žganja, kot pa zaradi Joža, če bi ga Nemci ujeli, ker bi bilo potem tudi po njem. Ko pa je videl, da Joža ni nikjer, ker jih je pravočasno opazil in zbežal, je tudi Šimanu odleglo. Policisti so Šimana poklicali, saj so opazili, da se je prestrašil. Začeli so ga tolažiti, naj se nič ne boji, ker žganjarija ni njihova zadeva. Bojii naj se le financarja, ki pride v kontrolo iz Šoštanja, je dejal Škrila, ki je že komaj čakal na požirek žganja.
Šiman jih je takoj povabil domov in jih pogostil z žganjem, ki ga je nažgal že poprej. Dal jim je zadnji liter žganja, samo da se je tako dobro izteklo. Ko so tega spili, jim je natočil še jabolčnika. Za naslednji dan so si policisti še izgovorili novo rundo, seveda proti plačilu ! Razpoloženi so se policisti vračali v postojanko, Šiman pa še bolj vesel h kotlu, ker se je vse tako srečno končalo : niso ujeli Joža, njemu pa niso zaplenili kotla.
Vestnik koroških partizanov – Solčavska številka
