Njun oče Silvester Ikovic – Vitežčev Vester je bil partizan, borec Tomšičeve brigade.
Spomladi leta 1944 so nacisti ubili dva očetova brata. Bogomir Ikovic je bil koroški partizan. Padel je v borbi blizu Šajde pod Obirjem. Brata Andreja pa so gestapovci v celovškem zaporu mučili do smrti, a tovarišev iz odporniškega gibanja ni izdal!
Oče je po vojni svojim otrokom pripovedoval, kako zelo ga je 24. oktobra 1944 presunila novica, da gori Solčava.
Družina Ikovic: stojita starša Valerija in Vester Ikovic, pred njima so otroci Janko, Valerija, Marko, Silva in Rafko
24. oktobra je Vester s soborci na Černivcu bil bitko z domobranci, ko je izvedel, kaj se dogaja v njegovi domači vasi. Čeprav je bil pravzaprav blizu, ni mogel storiti ničesar, le skrbelo ga je lahko, kaj bo z njegovo družino.
Pred nedavnim je bil na obisku doma, ker je izvedel, da je sin Mirko, ki je bil star le dobrega pol leta, hudo bolan. Poleg Mirka sta imela z ženo Vidmarjevo Valerijo še hčerki Silvo in Valerijo, ter sinova Rafka in Janka. Silva je bila rojena tik pred začetkom vojne, vsi ostali so bili mlajši. Družina je stanovala pri ženini mami na Vidmu.
Poleti leta 1944 je bila Zgornja Savinjska dolina osvobojeno ozemlje: tisti čas edino osvobojeno ozemlje v okupirani Evropi! Vendar pa so se Nemci že pripravljali na to, da spet prevzamejo kontrolo nad dolino.
Ko je Vester dobil dovoljenje za odsotnost iz svoje enote in obisk doma, ni prićakoval, da ga bodo presenetili Nemci. V naglici je zbežal od doma. A na omari je ostala skrita bomba, ki so jo Nemci, ko so preiskovali hišo, našli. Pograbili so mamo Valerijo, jo postavili pred zid in hoteli takoj ustreliti. Vsi otroci so zajokali in prosili Nemce, naj ne ubijejo mame. Očitno je zaleglo in čez nekaj časa so Nemci mater in otroke nagnali v klet, ter zaklenili za njimi. Klet je bila nato njihovo prebivališče skoraj ves teden. Hrane – razen tiste, ki so jo takrat družine imele po kleteh – krompir, repo… niso imeli, prevsem ni bilo ničesar kuhanega ali toplega. Mama Valerija in pet otrok – Silvi je bilo pet let, ostali štirje so bili še mlajši – so bili ves čas lačni. Zeblo jih je, saj je konec oktobra v Solčavi že mrzlo, v kleti pa niso imeli nobenih odej in nobenega ležišča. Mama je prosila, da bi smela vsaj bolnemu otroku kaj skuhati, pa Nemci niso dovolili. Mirko, star kakih osem mesecev, je ob taki oskrbi po nekaj dneh umrl v materinem naročju.
24. oktobra, ko so Nemci na silo pregnali Solčavane z njihovih domov in jih naganjali v kolono proti Logarski dolini, so tudi Valerijo in njene, sedaj le še štiri otroke, določili za na to usodno pot.
Vendar je bilo tudi grozljivih vojnih izkušenj enkrat konec. Ko je prišla svoboda, si je družina Ikovic Valerije in Vestra zgradila lastno hišo »Pri Meglaču« in rodil se jim je še en sin – Marko.
Pravo delo pa se je šele začenjalo. Otroci so pri vsem pridno pomagali. Ko so starši udarniško gradili zadružni dom ali počitniški dom Rinko, so gibčne otroške noge zelo prav prišle, da so otroci čepe na »polatanih« strehah podajali opeke itd.
Oče Vester Ikovic je bil že pred vojno organist in pevovodja, po vojni pa je bil spet eden od stebrov kulturne dejavnosti v Solčavi. Brez njegovega orglanja ni minila nobena maša in pod njegovim vodenjem so v raznih pevskih zborih skozi desetletja zapeli številni Solčavani.
