Usodni dnevi

Marija Golob

Dopoldne 11. decembra 1944 smo bili obveščeni, da se Solčavi bliža hajka. Mož Silvester, ki je bil že nekaj mesecev partizan v Tomšičevi brigadi, je bil doma za nekaj dni, ker je bil bolan. Da ga Nemci ne bi zajeli, se je odločil, da se bo skupaj z ostalimi umaknil proti Lučam.

Nisem hotela ostati doma sama z dvema majhnima otrokoma, starima manj kot dve leti, zato sem šla z možem.
Med potjo so se nam pridružili Martinčevi in nekaj drugih Solčavanov, ki so tudi bežali pred Nemci.

Partizani so pri Rogovilcu na Pečovskem hribu Nemcem pripravili zasedo. Nameravali so jih zadržati, toda nemška moč je bila tokrat prevelika. Nemci so prodirali po cesti iz Solčave proti Lučam, pa tudi iz Solčave preko Havdeja in Kneza. Spotoma so zažgali hišo Zofije Klemenšek, kjer je bila v času, ko je bila Solčava del Osvobojenega ozemlja Zgornje Savinjske doline partizanska komanda mesta Solčave, prav tako pa tudi hišo njene sestre Marije Nastran, v kateri je bil Okrožni komite za Koroško. Partizani so se morali umakniti proti Lučam.
Med našo potjo so nas srečevale partizanske patrulje. Povedale so nam, da prihajajo Nemci tudi iz Mozirja, da se bodo v Lučah najbrž srečali s svojimi silami s Koroške in skušali partizane potisniti višje v planine, kjer jih bodo v velikem snegu lažje premagali.

Ko smo prišli v Luče, sem se z možem in otrokoma najprej oglasila pri Vrtnikovih. Prepričevali so me, naj ostanem pri njih in naj se ne podajam z otrokoma v planine, ker bo višje gori še bolj mraz. Za moža, ki je bil partizan, pa bo vsekakor bolje, da odide z ostalimi.
Niso me prepričali, ker sem se zelo bala Nemcev, pa tudi z možem sem želela ostati skupaj.

Šli smo naprej in naš naslednji postanek je bil na Fitezovem, pod Navršnikom. Vreme je bilo megleno, pusto in mrzlo. Planine so bile že v snegu, cesta po dolini pa je bila še kopna.

Malo pred nočjo smo prišli na Fitezovo, kjer je bilo zbranih veliko ljudi; nekateri so pribežali iz Solčave, drugi iz Savinjske doline. Tudi pri okoliških kmetih je mrgolelo partizanov in civilov.

Ker se je Tomšičeva brigada mudila pri Navršniku nad Lučami, se je mož zgodaj zjutraj pridružil soborcem. Sama sem z otrokoma še ves dan ostala pri Fitezu.

Partizani in Nemci so se ves dan spopadali. Pri sosedu – Navršniku je začelo goreti gospodarsko poslopje. Z otrokoma sem spet krenila na pot in sicer k Prazniku. Sprejeli so nas pod streho, vendar z velikim strahom, ker so se zelo bali Nemcev. Zgodaj zjutraj nas je gospodar prosil, naj odidemo, da nas pri njih ne dobijo Nemci. Tako smo že zjutraj okoli šestih odšli v hosto v Veži. Ljudje so se porazgubili kamor je kdo vedel in znal, ker je okrog in okrog ropotalo.

Vsa izčrpana od hoje in nošnje otrok in od strahu, sem se stisnila na sneg pod košato smreko v neko grapo in čakala, kaj se bo zgodilo. Krogle, ki so mi žvižgale nad glavo so naznanjale, da se bije ostra borba med partizani in Nemci. Ves dan sta padala sneg in dež in bila sem premočena do kože. Kar sem imela s seboj suhih oblačil, sem jih dala otrokoma, ter ju stiskala k sebi, da bi ju obvarovala pred mrazom. Borba je trajala ves dan in ker nisem mogla nikamor, smo ostali pod milim nebom tudi še vso noč.

Naslednji dan nas je premražene, mokre in lačne našel Juvan iz Luč. Spravil nas je h kmetu Drtičniku, kjer smo se posušili, najedli in malo odpočili. Počitek pa je bil kratek; že popoldne so prišli k Drtičniku Nemci in nas našli. Hoteli so vedeti, zakaj se skrivam pred njimi in od kod prihajam. Povedala sem, da sem se umaknila pred ofenzivo in borbami. Drtičnikove in mene ter otroka so nato odgnali v Luče.

Med potjo smo srečali drugo kolono Nemcev, ki so proti Podvolovleku gnali dvanajst ujetih, zvezanih partizanov in civilov. Kolono sta spremljala tudi dva policijska psa. Eden od psov se je takoj pognal v otroka, ki sem ga vodila za roko ter ga podrl v blato na cesti. Moj sin je zakričal, meni pa so noge popolnoma odpovedale. Niti glasu nisem mogla spraviti iz sebe, tako me je stiskalo v grlu. Nato je eden od Nemcev zgrabil psa in ga potegnil stran.

Gnali so nas na nemško komando, ki je bila takrat v Lučah, v sedanjem zadružnem domu. Tam je bila množica ljudi, ki so jih Nemci prignali že pred nami. Ko sem se malo razgledala, sem ugotovila, da smo sami civili z otroki, da nismo kaj posebno dobro zastraženi in Nemci niso zelo pozorni na nas. V glavi se mi je porodila misel na beg. Pograbila sem svoja otroka in se prav počasi izmuznila proti »spodnji vasi«. Srečala me je Cenčičeva in me prosila, naj ji dovolim, da ona vodi za roko enega od mojih sinov; tako bo lažje pobegnila iz Luč. Storili sva tako in vsaka z enim otrokom odšli proti Solčavi.

Pri Logarskem mostu v Lučah sva naleteli na nemško zasedo, vendar naju niso ustavili, ker jim zaradi otrok verjetno nisva bili sumljivi.

Marija Golob na vozičku, poleg nje vnuk Jani, na levi mož Silvester, na desni hči Marija

Ko smo prispeli do Zavrečke trate, pa smo naleteli na žalostno sliko. Ob cesti je ležal ubiti partizan Džoni, ki je iz Bevske planine prišel naravnost pred nemško zasedo.

Domov smo prišli lačni in izmučeni. Vse je bilo razmetano in izropano, mize, stoli, postelje polomljene in razcepljene, ker so z njimi kurili. Ofenzive je bilo konec.

Bližala se je pomlad, ki je prinašala svobodo in veselje. Toda moje veselje ni dolgo trajalo. Vse, kar sem prestala v tem času, se je zarezalo vame, da sem zbolela. Minevajo dnevi in leta, jaz pa sem priklenjena na posteljo in obujam žalostne spomine na trpljenje med decembrsko ofenzivo.

Pripovedovanje Marije Golob za Radio Celje – 09.02.1964