• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Tilka Glas, rojena Klemenšek, se spominja otroštva med vojno

Tilka Glas, rojena Klemenšek, se spominja otroštva med vojno

Dom Tilke Glas, rojene Klemenšek, v bližini Rogovilca je njeni družini do decembra 1944 še nudil streho nad glavo. V hiši je bila po požigu vasi nastanjena tudi komanda mesta Solčave. V decembrski hajki pa so Nemci dokončali začeto delo in uničili še tisto, kar so oktobra prezrli.

O tem pripoveduje Tilka Glas ….


 

Tilka Glas

Tilka Glas

Ko prebiram zapise Solčavanov iz časa 2. svetovne vojne v knjižici »Spominjamo se…nismo pozabili…«, se tudi meni utrinjajo spomini na čas, ki je nam, ki smo ga živeli, še živo v spominu.

 

Moj oče Peter Klemenšek je bil spoštovan mizar in skrben oče. Ko se je 29. julija 1944 peljal s kolesom v Spodnjo Savinjsko dolino in s seboj nesel partizansko pošto, so ga na Ljubnem zajeli vermani. Vermani so bili med 2. svetovno vojno na pol vojaško organizirani domači pristaši Nemcev.

Očeta so zasliševali, tudi mučili, da bi kaj izdal… Ko jim ni uspelo,so ga prisilili, da si je sam izkopal grob, nato so ga ustrelili.

 Čez nekaj dni je moja mama Zofija poskrbela, da so očeta prekopali in zdaj počiva na solčavskem pokopališču. Še zdaj vidim pred seboj prizor, ki sem ga takrat gledala kot majhna punčka : krsto v sobi in grozo v maminih očeh!

V naši hiši in kasneje v hiši mamine sestre (pri Nastranu) so imeli partizani svoj štab. Takrat sem bila štiriletni otrok, vendar se vseeno spominjam, da so poroko naše sosede Suhodolske Ivanke in partizana Draga Pohlevna pripravili pri nas, ker so Ivankini starši poroki nasprotovali. Spomnim se dolge mize sredi sobe, okrog nje pa so posedli svatje – partizani. Med njimi je bil tudi mlad partizanček s puško na rami, ki mi je delal družbo: igral se je z mano, me lovil pod mizo in med stoli…

Ko smo decembra 1944 Solčavani izvedeli, da se nam spet obeta nemška hajka, smo se tudi mi – mama z mojim šest mesecev starim bratom Markom in jaz, ki sem takrat štela štiri leta – tako kot mnogi drugi pripravili na beg. Skupaj s številno Grobelsko družino smo bežali proti Lučam in nato visoko proti Vavdnovi kmetiji. Zima je bila in sneg – še za odrasle je bila pot težka, kaj šele za otroke! Na poti smo naleteli na ovčji hlev. Odrasli so ovce nekako stisnili v en del staje, v drugem delu smo po senu in ovčjih odpadkih polegli ljudje. Zeblo nas je , a si nismo upali zakuriti ognja, da nas dim ne bi izdal Nemcem. Plenic oziroma krp za brata mama ni mogla ne oprati, ne posušiti. Ne vem, koliko dni smo se skrivali v tej staji in prenašali te obupne razmere. Spominjam se, da smo ponoči zagledali , da nedaleč stran gori hlev. Prestrašeni otroci smo pričeli jokati in odrasli so nas komaj utišali, da nas jok ne bi izdal Nemcem. Tisto noč smo videli tudi odsev gorečih hiš v smeri proti Solčavi… Otroci se nismo zavedali, da gorijo naši domovi, mama pa je jokala .

Ponoči je zapadlo še več snega in odpravili smo se nazaj proti domu. Mama, ki je nosila brata Marka, ga je dvignila na ramena, saj je sneg segal že do pasu…

Prišli smo v Solčavo. Doma ni bilo več. Nemci so ga požgali! Mama se je dokončno zlomila – odpovedali so ji živci. Pol leta se je zdravila v bolnišnici v Črni na Koroškem. Za naju z bratom Markom je skrbela mamina sestra Nastranova Mici. Vendar so bili tudi Nastranovi brez strehe nad glavo in na begu pred Nemci. Vseh skupaj so se nas usmilili Knezovi iz Robanovega kota in nas vzeli pod streho. Bili smo na tesnem, a bilo je toplo in tudi skuhalo se je kaj.

Kasneje se je tetina družina in mama z nama z Markom vselila v »graščinsko« – žagino hišo pri Rogovilcu. Ves čas smo bili lačni, tudi ušivi. Ko sta mama in teta pekli kruh iz nekakšne zelo temne moke, nista imeli kvasa, zato je ostalo znotraj kruha le razpacano testo, skorja zunaj pa zelo trda. Prežganka, ki smo jo jedli vsak dan, je bila brez soli, seveda tudi brez jajc in šla nam je na bruhanje. Hudo je bilo!

Leta 1945 so belogardisti, ustaši, četniki … bežali proti meji z Avstrijo in po cesti so se vile dolge kolone ljudi. Nekoč sem stala ob cesti in opazovala mimoidoče, ko je iz kolone stopil k meni moški. Ustrašila sem se ga in pričela krčevito jokati. Nastavil je pištolo na moj tilnik in mi zagrozil, da me bo ustrelil, če ne bom utihnila. Še sedaj, po vseh teh letih, se mi kdaj zgodi, da v spanju kličem mamo na pomoč. Soseda me naslednje jutro vpraša, če so bili spet Nemci pri nas!

Te spomine iz otroštva nosimo s seboj in jih včasih hote, včasih nehote podoživljamo. Še vedno! V hribovskih vaseh in krajih, kjer so bili partizani doma, smo med vojno zelo trpeli. Staršev in toplega doma nam ne more vrniti nihče – morali smo odrasti brez obojega. A vsaj za naše požgane domove je Nemčija dolžna plačati! Ali jo sploh kdo še kdaj spomni na to?

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d