Dom Tilke Glas, rojene Klemenšek, v bližini Rogovilca je njeni družini do decembra 1944 še nudil streho nad glavo. V hiši je bila po požigu vasi nastanjena tudi komanda mesta Solčave. V decembrski hajki pa so Nemci dokončali začeto delo in uničili še tisto, kar so oktobra prezrli.
O tem pripoveduje Tilka Glas ….
Tilka Glas
Ko prebiram zapise Solčavanov iz časa 2. svetovne vojne v knjižici »Spominjamo se…nismo pozabili…«, se tudi meni utrinjajo spomini na čas, ki je nam, ki smo ga živeli, še živo v spominu.
Moj oče Peter Klemenšek je bil spoštovan mizar in skrben oče. Ko se je 29. julija 1944 peljal s kolesom v Spodnjo Savinjsko dolino in s seboj nesel partizansko pošto, so ga na Ljubnem zajeli vermani. Vermani so bili med 2. svetovno vojno na pol vojaško organizirani domači pristaši Nemcev.
Očeta so zasliševali, tudi mučili, da bi kaj izdal… Ko jim ni uspelo,so ga prisilili, da si je sam izkopal grob, nato so ga ustrelili.
Čez nekaj dni je moja mama Zofija poskrbela, da so očeta prekopali in zdaj počiva na solčavskem pokopališču. Še zdaj vidim pred seboj prizor, ki sem ga takrat gledala kot majhna punčka : krsto v sobi in grozo v maminih očeh!
V naši hiši in kasneje v hiši mamine sestre (pri Nastranu) so imeli partizani svoj štab. Takrat sem bila štiriletni otrok, vendar se vseeno spominjam, da so poroko naše sosede Suhodolske Ivanke in partizana Draga Pohlevna pripravili pri nas, ker so Ivankini starši poroki nasprotovali. Spomnim se dolge mize sredi sobe, okrog nje pa so posedli svatje – partizani. Med njimi je bil tudi mlad partizanček s puško na rami, ki mi je delal družbo: igral se je z mano, me lovil pod mizo in med stoli…
Ko smo decembra 1944 Solčavani izvedeli, da se nam spet obeta nemška hajka, smo se tudi mi – mama z mojim šest mesecev starim bratom Markom in jaz, ki sem takrat štela štiri leta – tako kot mnogi drugi pripravili na beg. Skupaj s številno Grobelsko družino smo bežali proti Lučam in nato visoko proti Vavdnovi kmetiji. Zima je bila in sneg – še za odrasle je bila pot težka, kaj šele za otroke! Na poti smo naleteli na ovčji hlev. Odrasli so ovce nekako stisnili v en del staje, v drugem delu smo po senu in ovčjih odpadkih polegli ljudje. Zeblo nas je , a si nismo upali zakuriti ognja, da nas dim ne bi izdal Nemcem. Plenic oziroma krp za brata mama ni mogla ne oprati, ne posušiti. Ne vem, koliko dni smo se skrivali v tej staji in prenašali te obupne razmere. Spominjam se, da smo ponoči zagledali , da nedaleč stran gori hlev. Prestrašeni otroci smo pričeli jokati in odrasli so nas komaj utišali, da nas jok ne bi izdal Nemcem. Tisto noč smo videli tudi odsev gorečih hiš v smeri proti Solčavi… Otroci se nismo zavedali, da gorijo naši domovi, mama pa je jokala .
Ponoči je zapadlo še več snega in odpravili smo se nazaj proti domu. Mama, ki je nosila brata Marka, ga je dvignila na ramena, saj je sneg segal že do pasu…
Prišli smo v Solčavo. Doma ni bilo več. Nemci so ga požgali! Mama se je dokončno zlomila – odpovedali so ji živci. Pol leta se je zdravila v bolnišnici v Črni na Koroškem. Za naju z bratom Markom je skrbela mamina sestra Nastranova Mici. Vendar so bili tudi Nastranovi brez strehe nad glavo in na begu pred Nemci. Vseh skupaj so se nas usmilili Knezovi iz Robanovega kota in nas vzeli pod streho. Bili smo na tesnem, a bilo je toplo in tudi skuhalo se je kaj.
Kasneje se je tetina družina in mama z nama z Markom vselila v »graščinsko« – žagino hišo pri Rogovilcu. Ves čas smo bili lačni, tudi ušivi. Ko sta mama in teta pekli kruh iz nekakšne zelo temne moke, nista imeli kvasa, zato je ostalo znotraj kruha le razpacano testo, skorja zunaj pa zelo trda. Prežganka, ki smo jo jedli vsak dan, je bila brez soli, seveda tudi brez jajc in šla nam je na bruhanje. Hudo je bilo!
Leta 1945 so belogardisti, ustaši, četniki … bežali proti meji z Avstrijo in po cesti so se vile dolge kolone ljudi. Nekoč sem stala ob cesti in opazovala mimoidoče, ko je iz kolone stopil k meni moški. Ustrašila sem se ga in pričela krčevito jokati. Nastavil je pištolo na moj tilnik in mi zagrozil, da me bo ustrelil, če ne bom utihnila. Še sedaj, po vseh teh letih, se mi kdaj zgodi, da v spanju kličem mamo na pomoč. Soseda me naslednje jutro vpraša, če so bili spet Nemci pri nas!
Te spomine iz otroštva nosimo s seboj in jih včasih hote, včasih nehote podoživljamo. Še vedno! V hribovskih vaseh in krajih, kjer so bili partizani doma, smo med vojno zelo trpeli. Staršev in toplega doma nam ne more vrniti nihče – morali smo odrasti brez obojega. A vsaj za naše požgane domove je Nemčija dolžna plačati! Ali jo sploh kdo še kdaj spomni na to?
