Katica Kladnik je povedala:
Moj oče Poličnik Anton so med vojno pomagali sovaščanom, kolikor so največ mogli. Nasploh smo bili takrat drug z drugim dobri, saj smo bili vsi v isti godlji in smo vsi živeli v stalnem strahu.
Ker stoji naša hiša (pri Cenku) na drugi strani Savinje, tik ob gozdu, most čez Savinjo pa je bil nekoč nižje kot je sedaj – nekako vštric Herletovega hleva, so moj oče na zadnji strani hiše naredili lestev do shrambe, v zid shrambe pa luknjo. Kadar je »prišel glas«, da se Solčavi bližajo Nemci, je prišel k nam spat Herletov Francelj. Če bi bilo treba, bi lahko skozi shrambo še pravočasno pobegnil v gozd za hišo in ušel Nemcem.
Nedaleč od hiše, v smeri proti Pelinovcu, smo imeli kozolec. Pod kozolcem so moj oče skopali luknjo in v njej uredili bunker. Tja smo skrivali pred Nemci vse, kar ni smelo priti v njihove roke.
Oče so bili vnet lovec in so seveda imeli lovsko puško in zanjo tudi orožni list. Ko so Nemci odločili, da morajo vsi Solčavani orožje oddati, je očetu od puške ostal samo orožni list. Na pomoč jim je priskočil njihov lovski tovariš, takrat že partizan, Karel Prušnik – Gašper in jim prinesel drugo puško! Ko so se vasi spet bližali Nemci in smo hiteli nositi naše »dragocenosti« v bunker pod kozolcem, sem imela kar nekaj zadrege, ker očetove nove puške nisem znala tako v trenutku razstaviti, kot sem znala prejšnjo. A mi je vendarle tudi to uspelo! Naše skrivališče pod kozolcem so uporabljali tudi partizani – vanj so shranjevali municijo. Ko so oktobra 1944 Nemci požgali Solčavo, je zgorel tudi naš kozolec. Skladišče pod njim, v katerem je bilo polno eksploziva, pa je v ognju začelo pokati. Nemci so najbrž mislili, da so v v gozdu za njim partizani in svoje poti proti Pelinovcu morda ravno zaradi tega niso nadaljevali in se je Pelinovčeva domačija ognila ognju.
Ko so Nemci leta 1941 izseljevali slovenske družine, je bila med prvimi na spisku družina trgovca Ikovic Filipa – Ropeta. Ta je nekako izvedel za njihovo namero, zato so Ropetovi in njihova sorodnica Viteščeva Pavla (ki je bila v njihovi trgovini prodajalka) nabasali vse, kar so mogli in pribežali pod naš kozolec. Od tam jih je nato pot peljala v gozdove pri Sv. Duhu, kjer so se skrivali v odročni koči, dokler se niso prebili v Ljubljano.
Na večer, ko so se Ropetovi skrili v naš kozolec, sem šla spat h Kavtmanu (hiša je stala med Redkačevo hišo in Paludnikovim vrtom ; danes je ni več), ker je bila njihova hči Lona doma sama, saj so domači nekam odšli. Z Lono sva bili vrstnici, obe takrat stari približno dvajset let in dobri prijateljici.
Naša mama pa so, preden so šli tisti večer spat, opazili, da se pod kozolcem nekaj dogaja.
Pomislili so na naju z Lono, ki sva bili ravno pravih let za kakšno fantovsko družbo in z lučjo šli proti kozolcu ter se na glas jezili na naju.. Takrat se je oglasila Viteščeva Pavla : »Tiho, tiho, tiho….« in Ropetovi so razložili mami, kaj se dogaja.
Zjutraj Ropetovih pod kozolcem ni bilo več, ostal pa je njihov koš s stvarmi, ki jih niso mogli nesti s seboj. Bali smo se, da bodo prišli Nemci in se zaradi Ropetovega koša znesli še nad nami, zato so moj oče naročili Kresijovcu – Ikovic Francu, ki je bil Ropetov brat, naj pride po koš. Kresijovc je to tudi storil, vendar ni počakal na noč, ampak je koš odnesel kar sredi belega dne.
V hiši »pri Vitezu«, ki je danes ni več, stala pa je na desni strani cerkvenih stopnic, je stanovala družina, ki smo se je – zaradi njihovih tesnih stikov z Nemci in njihovega obveščanja Nemcev o dogajanju v vasi bali vsi vaščani. Tudi tokrat so se »izkazali« in Kresijovca takoj zatožili Nemcem, tako da je zaradi koša z bratovimi stvarmi pristal v lagerju!
Z izdajalsko družino so kasneje partizani poravnali račune in še danes sem prepričana, da so storili prav!
Solčava, 28.7.2011
