Svetko Grgič
Učitelja Svetka Grgiča se spominjata njegovi učenki Rezka Prušnik in Francka Podbrežnik.
Obe sta ga ohranili v nadvse lepem spominu. Učil ju je v letih 1939, 1940 in 1941. Takrat sta bili že v višjih razredih osnovne šole, torej v 4., 5. in 6. razredu. Tu se je pred vojno osnovno šolanje v Solčavi končalo in le redki so ga nato nadaljevali v šoli v kakšnem drugem kraju.
Svetka Grgiča se njegovi učenki spominjata kot veselega in zelo prijaznega človeka. »Bil je »dobra duša«, zelo pameten, odličen učitelj! In nikoli nas ni tepel! V tistem času so bili udarci v šoli še pogosta učna in vzgojna metoda, vendar ne pri učitelju Grgiču!«
Kar pa je na njegovi nekdanji učenki naredilo največji vtis in zaradi česar so ga tudi njuni sošolci cenili in imeli res radi, je bil njegov odnos do njih: do vseh otrok je bil enak in ni se ni oziral na to, kaj so otrokovi starši – ali so najbogatejši kmetje ali najrevnejši bajtarji. Nikoli ni delal razlik med otroki, v njem je bil nekakšen prirojen čut za pravičnost! Kot otrok iz primorske družine, ki se je zaradi krivic, povzročenih Slovencem, morala izseliti iz domačega kraja, mu razlikovanje ni bilo neznano in je bil najbrž zato zanj še posebej občutljiv.
Otrokom je večkrat pripovedoval o tem, kako si nekatere družine ne morejo privoščiti niti sladkorja, ker je zanje predrag in jim »polagal na dušo« naj bodo dobri do drugih , naj pomagajo ljudem okrog sebe… Učil jih je, da je v redu, če imaš zašito obleko, ne smeš pa biti umazan!
Predvsem pa jih je učil praktične stvari, ki jim bodo koristile pri vsakdanjem življenju: vezanje knjig, sajenje, obrezovanje in oskrba sadnih dreves, iz ilovke so pekli kruh, iz šibja delali košarice…, iz papirja so izrezovali razne like in jih lepili v zgodbe… Dvakrat na teden je bila šolarska maša in učitelj Grgič je svoje otroke spremil v cerkev in jih pripeljal nazaj v šolo. Nekoč je otroke, ki so imeli doma kolesa , peljal na izlet v Luče. Tudi Rezka je bila med njimi, čeprav ji je bilo šele devet let. Makadamska cesta in klanci iz Luč do Solčave so Rezko, ki je bila najmlajša, tako utrudili, da je nazaj domov peš hodila ob kolesu. A učitelj Svetko Grgič je ni pustil same in je vseskozi pešačil z njo. Tega še danes ni pozabila! Svetko Grgič je bil ljubitelj glasbe in je tudi sam igral na gosli. Za razne proslave je učence učil deklamacij in nastopanja, najraje od vsega jih je učil domoljubne pesmi npr. »Oj Doberdob«… Pozimi je učitelj učence včasih povabil k peči, ki je bila v razredu in poskrbel, da je bila peč zelo topla. Pouk so imeli zbrani okoli peči in zdelo se jim je imenitno. Nekoč jih je pri tem zalotil šolski nadzornik in učitelj Grgič se je zelo ustrašil in jih hitro poslal v klopi. Vendar se je vse dobro izteklo. Nadzornik je bil zadovoljen z znanjem otrok in jih je pohvalil, pa tudi učitelja! Svetko Grgič je imel posluh za otroke : ko sta se ženila Pavelnova Justina in Reberski Pavel, so svate k poroki spremljali tudi godci in vesela muzika ( kar je bilo za čase brez TV in radia nekaj nevsakdanjega in zato zanimivo). Učitelj Grgič je dovolil učencem, da so sredi pouka napasli svojo radovednost ob oknih, dokler je bilo kaj slišati in videti… Rad je imel svoje učence in upošteval je njihove želje! Ko so leta 1939 Nemci zasedli Poljsko, je o tem v razredu spregovoril tudi učencem.. Eden od učencev – Komarjev Franjo – se je veselil , da bo prišel Hitler… Učitelj Grgič pa je bil žalosten. Povedal jim je, da se bodo v šoli učili samo nemško, nič več slovensko in da je nemška slovnica precej težka. Od takrat dalje se pri pouku ni več strogo držal urnika, ampak je pustil otrokom, da so imeli dolge odmore. Fantje so se ponavadi igrali vojsko in napad na Varšavo, pri dekletih pa so bile priljubljene bolj miroljubne igre. Učitelj Svetko Grgič je bil rad z otroki, smejal in igral se je z njimi in tudi vse odmore je preživljal med njimi. V družinskem življenju pa ni bil srečen. Zakon s Herletovo Lino je menda postal le še formalnost; vendar podrobnosti učenci niso vedeli, saj v tistih časih odrasli pred otroci o družinskih zadevah niso razpravljali!
Svetko Grgič se je rodil 1910. leta v Sv. Ivanu pri Trstu. Zavedna slovenska družina Grgič je po priključitvi Primorske k Italiji pred fašizmom pribežala v Maribor. Svetko je končal učiteljišče in se zaposlil kot učitelj v Solčavi, kjer je živel do okupacije. Leta 1941 so ga Nemci odgnali na prisilno delo v Frankfurt. Zbolel je za tuberkulozo, zato so ga odpustili. Vrnil se je v Maribor ter se je vključil v odpor proti okupatorju. Vendar je bila njihova odporniška skupina izdana in pred maščevanjem nacistov je zbežal v partizane. Poleti 1944, ko so partizani za dobra dva meseca osvobodili Zgornjo Savinjsko dolino, je Svetko Grgič spet učil otroke v slovenski – partizanski – šoli na Ljubnem ob Savinji. Padel je v borbi z Nemci decembra 1944 v bližini Gorenja kot borec Bračičeve brigade.
