Pavel Potočnik iz Raven na Koroškem, doktor veterinarske medicine, se spominja težkih življenjskih pogojev, ki sta jih imela Ivanka in Jože Herle v bunkerju v Golobovem gozdu v Koprivni.
Spominska plošča na Zdovčevi hiši v Koprivni
Oktobra 1938. leta so Nemci priključili Avstrijo k Nemčiji. Vendar s tako odločitvijo niso bili zadovoljni vsi Avstrijci, saj so nekateri že slutili, kaj se kuha v ozadju. Med njimi je bil tudi Šorlijev Joži, doma s Šorlijeve kmetije nad Železno Kaplo. Ker se je zbal, da bi ga zaradi njegovih stališč odpeljali v delavsko taborišče v Nemčijo, je zbežal v Jugoslavijo. Postal je hlapec pri kmetu Jekelnu v Koprivni.
Ko so leta 1941 Nemci okupirali Jugoslavijo, je Jože moral spet bežati in se skrivati. Zbežal je v gozd in si zgradil zemljanko – bunkar. Orodje, da si je lahko zgradil zatočišče, si je sposodil pri mojem očetu Janezu Potočniku, po domače Zdovcu iz Koprivne.
Moja mama Elizabeta Potočnik je bila doma iz Solčave. Njena najmlajša sestra Ivanka se je poročila s Herletovim Jožetom in oba sta se kmalu vključila v odpor proti nacizmu. Zaradi tega so ju Nemci večkrat iskali in ju hoteli strpati v zapor. Ko je poleti 1942. leta zanju postalo na Solčavskem »prevroče«, sta se umaknila na Koroško – v Koprivno.
Tu sta z mojo mamo in očetom naprosila Šorlijevega Jožeta, da ju je sprejel v svojo zemljanko – bunkar. Mama in oče sta vsem trem obljubila, da jim bosta pomagala pri prehrani.
Preden sta teta Ivanka in njen mož šla v zemljanko (bunkar), sta prišla k nam na »navaden« obisk. Pred nami – otroki sta se obnašala, kot da se ni zgodilo nič posebnega. S seboj sta pripeljala svojega psa pasme »špic«, ki mu je bilo ime Haci. Privezali smo ga pri vhodu na kaščo in ostal je z nami vse do konca vojne.
Mama je večkrat, predvsem ob nedeljah popoldne, izginila in je nismo mogli nikjer najti. Proti večeru pa se je ponavadi pojavila s košem bukovega listja na hrbtu. Tako ni bilo treba preveč pojasnjevati nam, otrokom, ki smo hoteli vedeti, kje je bila.
Spomnim se, da sva nekoč šla z mamo po nakupih v Črno. Star sem bil kakšnih deset let. V trgovini pri Punanu sva nakupila drobnih stvari, v pekarni pri Geršaku pa sva kupila tri male hlebe mešanega kruha. Dala sva ga v moj nahrbtnik. Po dolgem pešačenju sva prišla že v bližino naše kmetije. Ko sva prišla skozi gozd na prehod čez plot, kjer so skupaj rastle tri smreke, je mama iz svoje torbe vzela nekaj stvari in jih pustila tam. Poleg je položila tudi kruh, ki sem ga nosil v nahrbtniku. Vprašal sem jo, zakaj je to naredila. Odgovorila mi je: »Ko bo konec vojne, ti bom povedala.«
Nekoč je oče prišel iz hleva, kjer je krmil ovce. Pritožil se je, da mu je nekdo ponoči odpeljal mrkača (ovna). Na Sončni njivi, kjer smo imeli vsajen krompir, se je prav tako poznalo, da je nekdo izpulil krompirjeve trte s krompirjem vred.
Še danes ne vem ali sta imeli mama in teta Ivanka kakšen dogovor, za katerega oče ni vedel ali pa se je zgodilo kaj drugega. Oče je bil zelo nejevoljen, saj je bila v tistem času hrana velika dragocenost.
Teta Ivanka in njen mož sta se na zimo leta 1942 priključila partizanom I. koroške čete, vendar tega takrat seveda nisem vedel.
[…] Spomini Pavla Potočnika […]