• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Spomini Pavla Potočnika

Spomini Pavla Potočnika

Pavel Potočnik iz Raven na Koroškem, doktor veterinarske medicine, se spominja težkih življenjskih pogojev, ki sta jih imela Ivanka in Jože Herle v bunkerju v Golobovem gozdu v Koprivni.

Spominska plošča na Zdovčevi hiši v Koprivni

Spominska plošča na Zdovčevi hiši v Koprivni

Oktobra 1938. leta so Nemci priključili Avstrijo k Nemčiji. Vendar s tako odločitvijo  niso bili zadovoljni vsi  Avstrijci, saj so nekateri že slutili, kaj se kuha v ozadju. Med njimi je bil tudi Šorlijev Joži, doma s Šorlijeve kmetije nad Železno Kaplo. Ker se je zbal, da bi ga zaradi njegovih stališč odpeljali v delavsko taborišče v Nemčijo, je zbežal v Jugoslavijo. Postal je hlapec pri kmetu Jekelnu v Koprivni.

Ko so leta 1941  Nemci okupirali Jugoslavijo, je Jože moral spet bežati in se skrivati. Zbežal je v gozd in si zgradil zemljanko – bunkar. Orodje, da si je lahko zgradil zatočišče, si je sposodil pri mojem očetu Janezu Potočniku, po domače Zdovcu iz Koprivne.

Moja mama Elizabeta Potočnik je bila doma iz Solčave. Njena najmlajša sestra Ivanka se je poročila s Herletovim Jožetom in oba sta se kmalu vključila v odpor proti nacizmu. Zaradi tega so ju Nemci večkrat iskali in ju hoteli strpati v zapor. Ko je poleti 1942. leta zanju postalo na Solčavskem »prevroče«, sta se umaknila na Koroško – v Koprivno.

Tu sta z mojo mamo in očetom naprosila Šorlijevega Jožeta, da ju je sprejel v svojo zemljanko – bunkar. Mama  in oče sta vsem trem obljubila, da jim bosta pomagala pri prehrani.

Preden sta teta Ivanka in njen mož šla v zemljanko (bunkar), sta prišla k nam na »navaden« obisk. Pred nami – otroki sta se obnašala,  kot da se ni zgodilo nič posebnega. S seboj sta pripeljala svojega psa pasme »špic«, ki mu je bilo ime Haci. Privezali smo ga pri vhodu na kaščo in ostal je z nami vse do konca vojne.

Mama je večkrat, predvsem ob nedeljah popoldne, izginila in je nismo mogli nikjer najti. Proti večeru pa se je ponavadi pojavila s košem bukovega listja na hrbtu. Tako ni bilo treba preveč pojasnjevati nam, otrokom, ki smo hoteli vedeti, kje je bila.

Spomnim se, da sva nekoč šla z mamo po nakupih v Črno. Star sem bil kakšnih deset let. V trgovini pri  Punanu sva nakupila drobnih stvari, v pekarni  pri Geršaku pa sva kupila tri male hlebe mešanega kruha. Dala sva ga v moj nahrbtnik. Po dolgem pešačenju sva prišla že v bližino naše kmetije. Ko sva prišla skozi gozd na prehod čez plot,  kjer so skupaj rastle tri smreke, je mama iz svoje torbe vzela nekaj stvari in jih pustila tam. Poleg je položila tudi kruh, ki sem ga nosil v nahrbtniku.  Vprašal sem jo, zakaj je to naredila. Odgovorila mi je: »Ko bo konec vojne, ti bom povedala.«

Nekoč je oče prišel iz hleva, kjer je krmil ovce. Pritožil se je, da mu je nekdo ponoči odpeljal mrkača (ovna). Na Sončni njivi, kjer smo imeli vsajen krompir, se je prav tako poznalo, da je nekdo izpulil krompirjeve trte s krompirjem vred.

Še danes ne vem ali sta imeli mama in teta Ivanka kakšen dogovor, za katerega oče ni vedel ali pa se je zgodilo kaj drugega. Oče je bil zelo nejevoljen, saj je bila  v tistem času hrana velika dragocenost.

Teta Ivanka in njen mož sta se na zimo leta 1942 priključila partizanom I. koroške čete, vendar tega takrat seveda nisem vedel.

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Trackbacks

  1. ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava - Novosti na spletišču ZBV NOB, krajevne organizacije Solčava v prvih treh mesecih leta 2013 pravi:
    01.04.2013 ob 16:43

    […] Spomini Pavla Potočnika […]

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d