Spomini na prijateljico in soborko Ivanko Herle

Francka Povh - Slavka

Francka Povh – Slavka

SPOMINI NA PRIJATELJICO IN SOBORKO IVANKO HERLE

Rada bi napisala nekaj spominov na svojo prijateljico in vojno tovarišico Ivanko Herle iz Solčave ter na njene najbližje.

Z Ivanko sva bili zelo dobri prijateljici že v najini mladosti. Zelo sem jo imela rada, saj je bila po srcu dobra in nam je rada pomagala, če je kdo potreboval pomoč. Pa tudi ona me je imela rada in me, poleg tega, da mi je večkrat finančno pomagala, vzgajala v zavednega državljana.

Kako leto ali dve pred vojno smo imeli v Solčavi veliko slavnost. Dekleta smo morala biti oblečena v belo. Jaz sem belo obleko sicer imela, čevlje pa sem imela črne, pa še preveliki so mi bili za kaki dve številki. Ivanka me je nekaj časa gledala in ker je (takrat še) neporočena delala v Paludnikovi trgovini v Solčavi, je vzela s police lepe bele opanke in mi rekla, da naj jih obujem. Bili so mi čisto prav, a ker nisem imela denarja, si jih nisem upala vzeti. Pa mi je Ivanka rekla, naj jih le vzamem, da se bo že nekako uredilo.  Kasneje pa mi je rekla, da so že plačani in naj me to več ne skrbi.

Leta 1939 ali 1940 je Ivanka organizirala izlet v Radmirje, kjer je bilo neko zborovanje. Iz Solčave smo se peljali, če se prav spominjam, s tremi pari konj. En voz je pripeljal Suhodolski Peter, enega Bevski, za enega pa se ne spominjam, vendar mislim, da ga je vozil Robanov. Na tem zborovanju nam je nekdo govoril o nekakšnem fašizmu, o vojni in naši dolžnosti od domovine. Podrobnosti se ne spominjam, saj takrat sploh nisem dobro razumela, kaj vse to pomeni. Kmečka mladina je bila takrat precej slabo izobražena v tej smeri, delavcev pa je bilo v naših krajih zelo malo. Na poti domov smo se ustavili na Ljubnem, kjer smo si privoščili belega kruha in malinovca, kar je bilo za tiste čase poslastica. Ker pa večina od nas ni imela denarja, so račun plačale Hrletova Anika, Ivanka in Paludnikova Micka.

Ko so leta 1941 prišli Nemci, sem bila v Novem Celju pri dr. Fišerju za varuško. Čeprav je bilo pri nas dvanajst otrok  ,je naša mama želela, da bi bili takrat vsi doma in pisali so mi, naj pridem čim prej domov. Tako sem se na cvetno nedeljo odpravila proti domu. Pred odhodom mi je gospa Fišerjeva dala mali kljukasti križec, naj ga zataknem v jakno pod ovratnki. Ubogala sem jo, saj nisem vedela, kaj pomeni. Po dolgi in naporni poti, saj sem morala od Šmartnega ob Paki dalje pešačiti, sem prispela v Solčavo vsa izmučena in nisem mogla več naprej. Šla sem pokropit domačega župnika, ki je umrl ravno takrat, ko so Nemci prišli ponj. Tam sva se srečali z Ivanko in povedla sem ji, koliko sem že prehodila peš. Povabila me je, da naj ostanem pri njej čez noč, da si malo odpočijem, naslednji dan pa nadaljujem pot v Logarsko dolino. Tako sem res ostala pri njej. Takrat me je vprašala, kje sem dobila kljukasti križ. Povedala sem ji, da mi ga je dala Fišerjeva pred odhodom. Potem pa mi je razložila kaj to pomeni in da takih stvari ne smem nositi, saj sem Slovenka. Pokazala mi je, da še vedno nosi pod plaščem slovensko zastavico, pripeto na bluzo. Čeprav mi ni bilo povsem jasno, kaj in kako, se mi je le malce posvetilo.

Kmalu po prihodu Nemcev se je Ivanka poročila s Herletovim Jožetom. Ker je tudi on že pred vojno delala v naprednem gibanju, sta bila oba pri Nemcih slabo zapisana in tako se je Jože že pozimi 1941-1942 začel skrivati pred Nemci. Živela sta na Ivankinem domu na Pastirkovem. Na tej kmetiji je živela poleg domačih še Moharjeva družina in pa Pavčnekovi. Bila je ena Pavčnekova Micka, ki je bila starejša od mene tri ali štiri leta in je bila politično zelo razgledana. Nekoč je povabila mene in mojo sestro Klaro k sebi, češ da nama bo nekaj pokazala. In imeli sva kaj videti. Imela je kup knjig Marxa in Engelsa ter podobne literature. Vsega si seveda nisem zapomnila, saj jaz take literature takrat nisem poznala. Povedala je, da dobiva knjige od Krznarjevega fanta, ki je bil študent. Vem tudi, da Micka in njena sestra nista hodili v cerkev. Kar pomnim, so jih le enkrat prepričali, da sta šli za veliko noč v cerkev.

Tako sem vekčrat šla na Pastirkovo k Ivanki ali Micki in tako sem si tudi jaz nabrala naprednejšega duha. Ivanko in Jožeta so večkrat iskali Nemci, zato si nista upala biti več doma. Skrivala sta se v okolici, dokler niso leta 1942 prišli okrog koroški partizani in sta se jim pridružila.

Naj povem nekaj tudi o dogodku, ki je bil odločilen za mojo usodo in moj odhod v partizane. Ko so Nemci leta 1941 vršili popis prebivalstva , so me izločili iz moje družine in me še posebej slikali. Oče so razumeli nemško in so iz njihovega pogovora slišali, češ da sem še premlada in bodo počakali kaki dve leti, potem pa me bodo poklicali. Takrat mi je bilo dobrih petnajst let. Potem je to utihnilo in skoraj smo pozabili na ta dogodek.

Avgusta 1942 so se pojavili prvi partizani in skoraj vsi smo jim po malem pomagali. K nam so prišli, ko smo ravno želi ječmen. Nekaj teh partizanov se še spominjam. Bili so Lojz, Nestl, Dolfek in Milanček in Marko Mogu. Od takrat dalje smo po malem sodelavali z njimi.

S sestro Klaro sva bili v zimi 1942/43 čisto slučajno prisotni  pri obsodbi Pernata. Potem sva jih morali voditi na Klemenškovo. Šli so po hrano. Klemenškov Rok je bil simpartizer prartizanov in jim je pomagal, njegovemu bratu, ki je bil gospoda, pa so morali hrano vzeti. Ob tej priliki nama je partian Lojz povedal, da bodo napadli Solčavo. Zabičal nama je, da je to vojna tajna in da tega ne smeva nikomu povedati. Midve sva bili tiho ko grob in po malem naju je bilo strah te vojne tajne.

Na dan, ko naj bi napadli Solčavo, je šla moja starejša sestra Micka (Kočnarca) v Solčavo in midve s Klaro sva nestrpno čakali, kaj bo povedala. Ko je šla proti hiši, je klicala in se smejala, midva pa vsa se na tihem tudi smejali, saj sva vedeli, kaj se je zgodilo.

Še precej dogodkov, večjih in manj pomembnih, se je zgodilo do takrat, ko sta pretekli tisti dve leti, ki so jih Nemci napovedali. Prišla je pošta zame. Dobila sem vabilo, da se moram zglasiti na žandarmerijski postaji v Lučah. Na pošti v Solčavi je delala takrat Herletov Mirko, Jožev brat in ta mi je svetoval, naj ne hodim nikamor. Skrijem naj se in predvsem ne smem spati doma, mi je zabičal. Potem se bo pa že nekako uredilo. Tako sem se od tistega časa dalje skrivala, dokler nisem čez nekaj časa dobila še drugega vabila. Seveda se tudi na tega nisem nameravala odzvati.

Na večer pred dnem, ko bi se morala oglasiti v Lučah, so prišli k nam partizani. Vse so že vedeli, saj jih je o tem obvestil Mirko, in zmenili smo se, da grem z njimi. Z njimi je bila tudi Ivanka, kar je meni kar precej olajšalo odločitev za odhod v partizane. Ponoči smo se oglasili še pri Klemenšku in  tam naložili nekaj hrane. Napovedali so, da bodo zunaj do jutra in naj ne hodi nobeden nikamor. Tako je vse izgledalo, da sem šla jaz zjutraj od doma in so me med potjo prestregli partizani ter me odvedli s seboj. Tako so bili tudi bolj nesumljivi naši domači, ker ni bilo mogoče dokazati sodelovanja. In tako sem postala 15. Aprila 1943 partizanka 2.koroškega bataljona. V njem so bili tudi Solčavani Klemenškov Rok, Herletova Ivanka in Jože.

Nekaj dni po mojem odhodu v partizane je odšel moj oče v Luče na žarndarmerijsko postajo vprašat, kje sem. Nemci so se med seboj pogovarjali , da so me najbrž odvedli partizani, ki so ravno takrat hodili tam okrog, očetu pa so rekli, da me v Luče ni bilo in naj me poiščejo malo naokoli. Sicer bom pa verjetno prišla kmalu sama domov in takrat me naj le pripeljejo k njim. In oče so res spraševali okrog po Lučah, če me je morda kdo videl in po tistem res nekajkrat šli na žandarmerijo tarnat in jokat, češ da me ni nikjer. Spraševali so tudi pri znancih in sorodnikih in Nemci so očitno nasedli, saj niso zaradi mene pri domačih izvajali nobenih sankcij.

Prve napotke v partizanih in o partizanstvu mi je dajala Ivanka. Razlagala mi je , zakaj se borimo in kako se borimo. Razložila mi je , da partizanjenje ni lahka stvar  in če mislim, da ne bom zmogla teh naporov, naj grem domov, dokler je še čas, ker pozneje vrnitve ni. Vendar sem ostala in tudi zdržala do konca. Prve tedne mojega partizanstva sva bili z Ivanko še skupaj. Bila je zelo tovariška do vseh, še posebej pa do mene, saj sem bila mlada in neizkušena. Tudi spala sem običano poleg nje. Ko so drugi odhajali na manjše akcije, običajno po hrano, sva midve večkrat ostali v taborišču. Ko je dal Plesnik Franc pošto po Herletovem Francu starejšem, naj pridemo tudi k njemu, ker je tudi on pripravljen pomagati, so odšli vsi, razen naju z Ivanko . Nestrpno sva jih čakali vso noč. Šele okoli devete ure zjutraj so se vrnili vsi prestrašeni in povedali, da je pa padel Lojz. Takoj smo vse pobrali in se odpravili iz taborišča v Matkovem Kotu, ker smo se bali hajke.

V času taborjenja v Matkovem Kotu smo se oskrbovali s hrano pri Plesniku, Logarju, Žoharju in višje v Kotu pri Matku, Perku in Kočnarju, pa tudi pri nas doma v Orlovcu smo se nekajkrat oglasili.

Po smrti Lojza smo se odpravili čez Ruče in pod Žibovtom skozi gozdove zvečer prispeli v Robanov Kot do Havdeja. Tam smo ostali eno noč in en dan, potem pa smo odšli čez Robanov Kot, pri Bevšku prečkali cesto in se ustavili pod Raduho. Tam smo se zopet malo odpočili. Vsi smo bili mokri pod noge in jaz sem se zasmilila Podraduški dekli Zofki, ki mi je dala par novih volnenih nogavic, da sem se preobula.

Potem smo nadaljevali pot okoli Raduhe proti Lučam. V Zavrečkem gozdu po Raduho smo si naredili bunker in ga pokrili s smrekovim lubjem, da smo bili varni pred dežjem. Takrat še nismo delali večjih akcij, hodili smo po hišah in ljudem razlagali, zakaj se borimo. Pri zavednih ljudeh smo vedno dobili hrano, pri nemških simpatizerjih pa smo si jo morali sami vzeti. Nekaj je bilo namreč tudi takih, ki so prridno hodili prijavljat Nemcem, kadar so videli kaj sumljivega v zvezi z nami.

Zavrečke so Nemci že izselii. Zavrečki Nejč je bil z nami, doma pa so imeli nekoga, ki je pazil na kmetijo, ker bi naj bila po izselitvi domačih nemška. Mi smo večrat dobili hrano pri Zavrečkih kot tudi pri Nejčevi sestri, ki je imela kmetijo v bižini. Tako smo šli nekega večera na Nejčev dom, da bi tam prespali  na suhem, ker je zunaj močno deževalo. Ponoči pa je zapadel sneg in smo morali ostati skriti v senu čez dan, ker če bi odšli in pustili sledi v snegu, bi izdali kmetijo in sebe. S tistim, ki je čuval kmetijo, smo se zmenili, da ostanemo skriti in v primeru, če pridejo Nemci, sploh ne ve za nas. K sreči pa se je vse dobro izteklo in drugo noč smo odšli nazaj v naš tabor. Kakšen dan po tem snegu so se vsi partizani, razen Ivanke , Nejča in mene, odpravili na večjo akcijo v Luče. Ivanka je ostala v taboru zato, ker je bila noseča in je težko hodila, Nejč je bil domačin in je bilo bolje, da ga ljudje niso videli, jaz pa sem bila takih nočnih pohodov še premalo vajena.

Takrat smo čakali v taboru mi trije in ko tovarišev zjutraj še ni bilo nazaj, smo začeli premišljevati, kaj naj si pripravimo za jesti. Imeli smo vsega eno ali dve jajci in nekaj žlic moke. In Nejč se je spomnil, da je slišal nedaleč spodaj zvonec njihove krave ter rekel, da jo gre pomolsti, da bomo pripraivli palačinke. Midve z Ivanko sva nabrali nekaj suhljadi in pripravili kurišče, potem pa sva čakali na Nejča in mleko. Takrat pa so prišli Nemci. Ne vem, ali smo bili izdalni ali pa so prišli le slučajno tam mimo. Nejč je ravno čepel pod kravo in jo molzel, ko je zaslišal glasen »halt«. V trenutku je skočil pod kravo in na drugi strani v gozd. Nemci so streljali za njim in ga ranili, vendar rana ni bila prehuda in je uspel pobegniti. Midve sva hitro pospravili, kar se je dalo in bežali više v gozd. Umaknili sva se visoko gor pod  Raduho v neki previs, kjer je bila tudi voda. Ta kraj se je imenoval kuhina št.3. Tam sva ostali ves dan in šele zvečer šli pogledat, če so Nemci odkrili taborišče ali ne.

Vse v taborišču je bilo na svojem mestu, le kuhinjskega noža, za katerega je Ivanka točno vedela, da ga je pustila pred taboriščem, ni bilo. Ivanko je zelo skrbelo, kdo je vzel ta nož. Drugače ni bilo nič sumljivega, kar bi kazalo, da je kdo hodil tam okroli. Po pregledu taborišča sva odšli prav previdno globoko v gozd, kjer je bila velika smreka in pod njenimi koreninami zaboj z veliko knjigo. Tam je Ivanka posvetila z žepno svetiloko in napisala v knjigo, da sva v kuhinji št.3. Tako sva pustili sporočilo ostalim tovarišem, kje se nahajava in naslednji dan so naju prišli iskat.

Nekaj dni po tem dogodku smo šli vsi, razen Ivanke, v Koprivno, kjer bi se morali javiti štabu koroških enot. Med potjo smo izvedeli tudi to, da je tisti nož pred taboriščem vzel Nejč. Ko je šel molst kravo, je puško skril , da ga ne bi kdo videl oboroženega pri kravi. Kasneje na begu pa puške ni imel časa pobrati  in je za prvo silo vzel tisti nož iz taborišča. Puško je šel iskat kasneje, ko si je pozdravil rano.

Ivanka je v tem času ostala sama pod Raduho. Da se ne bi hranila vedno le pri dveh hišah, torej pri Nejčevih sorodnikih, se je odločila in odšla še na eno od kmetij, kjer še nismo bili. Tam pa je niso z veseljem sprejeli in so jo naznanili. Nemci so začeli hajko, da bi dobili  Ivanko, čeprav niso vedeli, ali iščejo moškega ali žensko. Spominjam se, da so pripovedovali, da je to majhen debel moški, ki je prosil kruha in mleka ter je bil oborožen. To je seveda ustrezalo opisu Ivanke, saj je bila majhna in zaradi nosečnosti že precej okrogla,lase pa je imela na kratko pristrižene.

Medtem, ko so Nemci zaman iskali Ivanko pod Raduho, pa tudi mi nismo dobili zveze s koroškimi partizani v Koprivni, saj je bila tudi tam hajka. Dvakrat smo naleteli na Nemce, vendar do borb ni prišlo. Enkrat nas niso opazili zaradi teme, drugič pa smo se na precejšnjo razdaljo opazovali z daljnogledi in tako se je vse srečno končalo. Vrnili smo se nazaj proti Lučam.

Ko smo se vrnili na domače področje, smo šli najprej obiskat Nejčevo sestro, da si tam oddahnemo in se okrepčamo. Ko smo prišli v bližino kmetije, smo opazili nekaj sumljivega. Pes je močno lajal, od hiše do hleva so  skakali bliski luči. Splazili smo se čisto na rob gozda in opazovali, kaj se dogaja. Takrat pa zaslišimo v grmovju šum in šušljanje. Jože je takoj vedel, kaj je. Tiho je odšel do grmovja, iz katerega je kmalu prišla tudi Ivanka in zopet smo bili vsi skupaj. Potem smo še nekaj dni hodili tam okrog in odšli smo tudi k tistemu kmetu, ki je prijavil Ivanko, ter mu povedali, kdo smo in zakaj se borimo . Za kazen smo mu odvzeli nekaj hrane. Po tistem smo odšli spet na Koroško in pred odhodom sem svojo prijateljico in vojno tovarišico Ivanko zadnjič videla. Ona je namreč ostala kot terenska delavka na terenu Solčava – Luče – Koprivna, pridružil se ji je tudi Jože, potem ko nas je uspešno predal na Koroškem.

Ivanka je potem leta 1943 rodila hčerko Lučko. Rodila je pri Havdeju v Robanovem Kotu, potem pa odšla z njo v Koprivno. Nekaj časa sta še bili skupaj in jo je Ivanka prenašala sem in tja, potem pa sta jo neke noči prinesla z Jožetom na moj dom, kjer je glavno skrb zanjo prevzela moja sestar Klara, vsi ostali pa so ji seveda pomagali. Tudi mlajši bratje so pomagali paziti in čeprav so vedeli, čigava je, so o tem ves čas molčali. Klara jo je imela do osvodobitve in niti bližnji sosedje niti sorodniki niso vedeli, čigava je. Ugibali so sicer vse mogoče, saj je bila Klara še mlada. Nekateri pa so ugibali, če ni morda moja hči. Vsekakor je bila to za Klaro in vse domače velika odgovornost. O tem, čigava je Lučka, je vedela resnico le Plesnikova Ivanka, kateri je povedala Klara, ko sta nekoč s konji peljali Lučko k zdravniku in se na 20-kilometrski poti marsikaj pogovorili. Drugače pa tudi najbližji Ivankini in Jožetovi sorodniki niso vedeli zanjo, čeprav so bili vsi zavedni  Slovenci in so vsi pomagali partizanom. Jožetov brat je padel v partizanih in tudi mož Jožetove sestre. Domačijo pa so jim Nemci požgali. Vsi so veliko delali za partizane, predvsem pa Anika in Mirko, ki je med drugim tudi šival za partizane. In ko sta se Klara in Plesnikova Ivanka vračali z bolno Lučko nazaj z Ljubnega, sta se zaradi pozne ure ustavili v Solčavi. Vse tri so prespale pri Herletovih, kjer so jih zelo lepo sprejeli, čeprav niso vedeli, komu so nudili streho in posteljo.

Ivanka in Jože sta prišla večkrat obiskat Lučko. Ko pa je nekega večera prišel Jože sam, se je po hiši razlegel glasen jok – Ivanka je padla na pohorski strani blizu Mislinje in njene zadnje besede pred smrtjo so bile namenjene Lučki. Njeni soborci so pozneje povedali , kako je govorila samo o Lučki. Govorila je »Lučka, moja Lučka! Poskrbite za mojo Lučko.« Ker nihče ni vedel, da je Lučka njena mala hčerkica, so mislili, da si želi, naj ji prižgejo lučko ob smrti. Šele kasneje, ko so izvedeli resnico, so vedeli, zakaj je Ivanka tako težko umrla.

Zapisano leta 1981
Izdano v knjigi “Spomini šaleškega upornika“. Knjiga prinaša pričevanja in spomine 49. šaleških partizank in partizanov. Uredila sta jo Vlado Vrbič in Jože Dračko za Območno združenje borcev in udeležencev NOB Velenje, izdala pa Velenjska knjižna fundacija leta 2005. ISBN 961-6427-06-7.