Požgana Solčava
Milka Kosmač pripoveduje o požigu Solčave:
Solčava se je tokrat nemške hajke zelo bala, ker smo izvedeli, da bo hajka ki se nam obeta, še posebno huda. Po zidovih hiš so bile z velikimi črkami napisane parole v slovenščini; na naši hiši je pisalo Živela OF in pa Živel maršal Tito. Napisov si nismo upali odstraniti, ker to ne bi bilo prav partizanom, nameravali pa smo se umakniti od doma, preden bi prišli Nemci.
Brat Ljubo je že zjutraj gnal na pašo koze, Miro pa je v vasi izvedel, da bodo Nemci kmalu v Solčavi. Vzel je koš, da bo šel na Opresje, kjer smo imeli vsajen krompir. Mama so mu branili, ker so se bali zanj in bi radi, da ostane doma.
Doma smo bili mama, sestra Vida, moj najmlajši brat Rajko in jaz.
Ko je Ljubo pozno popoldne prignal koze, jih je gnal še h Kuharju (te hiše zdaj ni več, stala pa je med našo in Štanclnovo hišo). Brat Miro je ostal na Opresju.
Nemci so nas tokrat presenetili, saj niso prišli iz smeri Solčave, ampak iz nasprotne smeri, iz Logarske doline.
Ko so Nemci prišli do nas in videli napise na hiši, so nas vse nagnali na lopo. Uperili so orožje v nas. Mama so morali iti spraskat napis s hiše in to z nohti! Kmalu jim je izza nohtov tekla kri, Nemci pa so se smejali. Končno so le dovolili, da so si pri odstranjevanju napisa pomagali z nožem.
Naslednje jutro je šel Ljubo še pred zajtrkom vprašat h Kuharju, kako bo tisti dan s pašo. Oblečen je bil v svoja pastirska oblačila : velik klobuk, široke hlače… Videli smo, da je šel od Mošeta proti Kuharju nek Nemec in kmalu tudi, kako je brata odgnal proti vasi. Nemci so zaradi Ljubove obleke najbrž mislili, da je »bandit«, kot so pravili partizanom.
Ker tudi popoldne mojih bratov še ni bilo domov, sva šli z mamo pogledat v vas.
S seboj sva imeli tudi večerjo za Ljuba . Ko sva prišli do Herletove hiše, sva pred Šturmovo hišo zagledali prav tak koš, kot ga je Miro nesel, ko je šel po krompir na Opresje.
Mama so v kuhinji pri Herletu poiskali Herletovo mater, ki so dobro znali nemško in jih prosili, da bi šli k nemškemu oficirju, naj dovoli, da izročijo sinu večejo. Spomnim se, da so Herletova mati izgledali zelo prestrašeni. Kljub temu so naredili, kar so jih prosili naša mama in Nemec je dovolil, da sva z mamo nesli v sobo večerjo za Ljuba. Tam pa sva našli tudi Mira in enega od Solčavanov, vendar se ne spomnim več, kdo je to bil, in še nekega partizana, ki so ga imeli Nemci pod mizo in vsake toliko ga je kateri od Nemcev surovo brcnil.
Izvedeli sva, da so bili Nemci prejšnji dan na Opresju in tam naleteli na Mira, vendar so ga naslednji dan s košem krompirja le spustili domov. Za župniščem pa je ponovno naletel na Nemce in moral je odložiti koš, ter ga pustiti pred Šturmom. Mira so odgnali k Herletu in ga zaprli v sobo z drugimi. Tisti večer sta si moja brata – oba zaprta – delila Ljubovo večerjo.
Z mamo sva nato odšli domov in preden smo se tudi doma spravili k večerji, se je na vratih pojavil Miro. Z njim je bil nemški vojak, ki ga je stražil. Miro je vpil, da bodo Nemci vse požgali, potegnil s postelje odejo, blazino in pregrinjalo… Mama so tekli za streho skrit sladkor v kockah, ki je bil takrat za nas velika dragocenost – kot da bo tam na varnem ! Takrat pa so v koloni prispeli že tudi drugi Solčavani. Vida je z obešalnika potegnila najini beli obhajilni obleki, nekdo – sploh ne vem, kdo – je vrgel naš »punkelj« na voz (kasneje smo ugotovili, da so ljudje voz vzeli pri nas ) in že so tudi nas nagnali v kolono. Tako smo skupno z vaščani Solčave in z živalmi – že v temi, saj je konec oktobra že zgodaj tema – med jokom, vpitjem, mukanjem krav in kruljenjem prašičev krenili proti Logarski dolini . Pred nami so Nemci gnali moja brata, Solčavana in ujetega partizana! Za nami pa je rdeče gorela vas Solčava.
V hotelu sester Logar so nas zgnetli na podstrešje in zabičali, da ne sme nihče gledati skozi okno. Spomnim se, da sta bili z nami Meglačeva Silva in Valčka, stari 5 in 4 leta, sami, zelo prestrašeni. Njuna mama Valerija se je skupaj z mlajšima otrokoma pri Gambelu uspela izmuzniti iz kolone. Spomnim se tudi Ravnčarjeve Micke, ki je posredovala za našo rešitev. Še danes se spomnim, kako je bila oblečena – imela je res lep plašč…
Potem, ko je Ravnčarjeva Micka prepričala Nemce, so si ti premislili glede naše usode v plamenih in so nas pustili žive. Ob 10h zvečer so nam dovolili, da smo šli iz podstrešja v sobe. Naša družina je bila v sobi skupaj s Herletovo materjo, Lino in Lučko in spomnim se, da je Lučka ves čas jokala.
Bili smo prestrašeni in tudi lačni; ob 11.zvečer so nam Nemci prinesli kotel krompirja v oblicah, ki so ga za nas skuhali Podbreški!
V sobah, kjer smo tisto noč prenočili, ni bilo postelj, ampak je bila na tleh le slama. Ne vem, kdo je tam prenočeval pred nami. Mi smo takrat slabo spali; ne le zaradi strahu, ampak tudi zaradi uši, ki so se spravile nad nas!
Naslednje jutro so nas Nemci spodili pred hotel in za delo sposobne skupaj z živino odgnali proti Železni Kapli. Tudi moja brata Mira in Ljuba so odvedli s seboj in niso dovolili mami, da bi se poslovili od njiju, pač pa so jih grobo odgnali stran. Hiša »pri Žoharju« je s tem, ko je sprejela brezdomne vaščane, ušla ognju, hotel sester Logar in domačijo v Logu pa so Nemci zažgali.
Brat Miro je iz zbirnega centra v Železni Kapli čez tri mesece uspel pobegniti in se vrniti v Solčavo. Brat Ljubo pa pri pobegu ni imel sreče. Nemci so ga ujeli in ga poslali delat na neko kmetijo v Judenburg. Takrat je bil star l4 let, moral pa je opravljati najtežja dela!
Še danes, ko samo pripovedujem o teh dogodkih, se močno vznemirim. Tudi po tolikem času se še spomnim občutka groze in strahu, ko smo gledali, kako gori vse okrog nas.
Solčava, 18.2.2011
