• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Spomini Milke Kosmač – Rajmantove na požig Solčave 24. oktobra 1944

Spomini Milke Kosmač – Rajmantove na požig Solčave 24. oktobra 1944

Požgana Solčava

Požgana Solčava

Milka Kosmač pripoveduje o požigu Solčave:

Solčava se je tokrat nemške hajke zelo bala, ker smo izvedeli, da bo hajka ki se nam obeta, še posebno huda. Po zidovih hiš so bile z velikimi črkami napisane parole v slovenščini; na naši hiši je pisalo Živela OF in pa Živel maršal Tito. Napisov si nismo upali odstraniti, ker  to ne bi bilo prav partizanom, nameravali pa smo se umakniti od doma, preden bi prišli Nemci.

Brat Ljubo je že zjutraj gnal na pašo koze,  Miro pa je  v vasi izvedel, da bodo Nemci kmalu v Solčavi. Vzel je koš, da bo šel na  Opresje, kjer smo imeli vsajen krompir. Mama so mu branili, ker so se bali zanj in bi radi, da ostane doma.

Doma smo bili mama, sestra Vida,  moj najmlajši brat Rajko in jaz.

Ko je Ljubo pozno popoldne prignal koze, jih je gnal še h Kuharju (te hiše zdaj ni več, stala pa je med našo in Štanclnovo hišo). Brat Miro je ostal na Opresju.

Nemci so nas tokrat  presenetili, saj niso prišli iz smeri Solčave,  ampak iz nasprotne smeri,  iz Logarske doline.

Ko so Nemci prišli do nas in videli napise na hiši, so nas vse nagnali na lopo. Uperili so  orožje v nas. Mama so morali iti spraskat napis s hiše in to z nohti! Kmalu jim je izza nohtov tekla kri, Nemci pa so se smejali. Končno so le dovolili, da so si pri odstranjevanju napisa pomagali z nožem.

Naslednje jutro  je šel Ljubo še pred zajtrkom vprašat h Kuharju, kako bo tisti dan s pašo.  Oblečen je bil v svoja  pastirska oblačila : velik klobuk,  široke hlače… Videli smo, da je šel od Mošeta proti Kuharju nek  Nemec in kmalu tudi, kako je brata odgnal proti vasi. Nemci so zaradi Ljubove obleke najbrž mislili, da je »bandit«, kot so pravili partizanom.

Ker  tudi popoldne mojih bratov še ni bilo domov, sva šli z mamo pogledat v vas.

S  seboj sva imeli tudi večerjo za  Ljuba . Ko sva prišli do Herletove hiše,  sva pred Šturmovo hišo zagledali prav tak koš, kot ga je  Miro nesel, ko je šel po krompir na Opresje.

Mama so v kuhinji pri Herletu poiskali Herletovo mater, ki so dobro znali nemško in jih prosili, da bi šli k  nemškemu oficirju,  naj dovoli, da izročijo sinu večejo. Spomnim se, da so Herletova mati izgledali zelo prestrašeni.  Kljub temu so naredili, kar so jih prosili naša mama in Nemec je dovolil, da sva z mamo nesli v sobo večerjo za Ljuba. Tam pa sva našli tudi Mira in enega od  Solčavanov, vendar se ne spomnim več, kdo je to bil, in še nekega partizana, ki so ga imeli  Nemci pod mizo in vsake toliko ga je kateri od  Nemcev  surovo brcnil.

Izvedeli sva, da so bili Nemci prejšnji dan na Opresju in tam naleteli  na Mira, vendar so ga naslednji dan  s košem krompirja le spustili domov.  Za župniščem pa je ponovno naletel na Nemce in moral je odložiti koš, ter ga pustiti pred Šturmom.  Mira so odgnali  k Herletu in ga zaprli v sobo z drugimi. Tisti večer sta si moja brata – oba zaprta – delila Ljubovo večerjo.

Z mamo sva nato odšli domov in preden smo se tudi doma spravili k večerji, se je na  vratih pojavil  Miro. Z njim je bil nemški vojak, ki ga je stražil. Miro je vpil, da bodo Nemci vse požgali, potegnil s postelje odejo, blazino in pregrinjalo… Mama so tekli za streho skrit  sladkor v kockah, ki je bil takrat za nas velika dragocenost – kot da bo tam na varnem !   Takrat pa so v koloni prispeli že tudi drugi Solčavani. Vida je z obešalnika potegnila  najini beli obhajilni obleki, nekdo – sploh ne  vem, kdo – je vrgel naš »punkelj« na voz (kasneje smo ugotovili, da so ljudje voz vzeli pri nas ) in že so tudi nas nagnali v kolono.  Tako smo skupno z  vaščani  Solčave in z živalmi  – že v temi, saj je konec oktobra že zgodaj tema – med jokom, vpitjem, mukanjem krav in kruljenjem prašičev krenili proti Logarski dolini . Pred nami  so  Nemci gnali moja brata,  Solčavana in ujetega partizana! Za nami pa je rdeče gorela vas Solčava.

V hotelu sester Logar so nas zgnetli na podstrešje in zabičali, da ne sme nihče gledati skozi okno. Spomnim se, da sta bili z nami Meglačeva Silva in Valčka,  stari 5 in 4 leta, sami, zelo prestrašeni. Njuna mama Valerija se je skupaj z mlajšima otrokoma pri Gambelu uspela izmuzniti iz kolone.  Spomnim se tudi Ravnčarjeve Micke, ki je posredovala za našo rešitev. Še danes se spomnim, kako je bila oblečena – imela je res lep plašč…

Potem,  ko je Ravnčarjeva Micka prepričala Nemce,  so si ti  premislili glede naše usode v plamenih in so nas pustili žive. Ob  10h zvečer so nam dovolili, da smo šli iz podstrešja v sobe. Naša družina je bila v sobi skupaj s Herletovo materjo, Lino in Lučko in spomnim se, da  je Lučka ves čas jokala.

Bili smo prestrašeni in tudi lačni; ob 11.zvečer so nam Nemci prinesli kotel krompirja v oblicah, ki so ga za nas skuhali Podbreški!

V sobah, kjer smo tisto noč prenočili, ni bilo postelj, ampak je bila na tleh le slama. Ne vem, kdo je tam prenočeval pred nami. Mi smo takrat slabo spali; ne le zaradi strahu, ampak tudi zaradi uši, ki so se spravile nad nas!

Naslednje jutro so nas Nemci spodili pred  hotel in za delo sposobne skupaj z živino odgnali proti Železni Kapli. Tudi moja brata Mira in Ljuba so odvedli s seboj in niso dovolili mami, da bi se poslovili od njiju, pač pa so jih  grobo odgnali stran. Hiša »pri Žoharju« je  s tem, ko je sprejela brezdomne vaščane, ušla ognju, hotel sester  Logar in domačijo v Logu pa so Nemci zažgali.

Brat Miro je iz zbirnega centra v Železni Kapli čez tri mesece uspel pobegniti in se vrniti v Solčavo. Brat Ljubo pa pri pobegu ni imel sreče. Nemci so ga ujeli in ga poslali delat na neko kmetijo v Judenburg.  Takrat je bil star l4 let, moral pa je opravljati najtežja dela!

Še danes, ko samo pripovedujem o teh dogodkih, se močno vznemirim.  Tudi po tolikem času se še spomnim občutka groze in strahu, ko smo gledali, kako gori vse okrog nas.

Solčava, 18.2.2011

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d