Dogodkov iz leta 1944, ko je bila požgana Solčava, se ne spominjam. Kar vem, sta mi povedali stara mama Lucija Herle in teta Lina Grgič.
Ko so nacisti oktobra 1944 požgali našo vas, sem bila stara dobro leto dni.
Moja mama je bila že pol leta mrtva in od spomladi 1944 dalje sem živela pri stari mami Luciji in teti Lini v Solčavi. Po stari mami sem dobila ime Lucija. Klicali so me Lučka, vendar sem se menda enako odzivala tudi na ime Elza, ki so ga zame uporabljali, če so bili v bližini Nemci. V matično knjigo – ne civilno, ne cerkveno – mojega rojstva niso vpisali, ker sem morala biti kot otrok partizanskih staršev v ilegali, če so hoteli ohraniti moje življenje.
Na dan požiga Solčave, so Nemci ukazali ljudem, naj v hiše nanosijo sena in slame – tudi sami so sodelovali pri tem – češ da bodo potrebovali prenočišče.
Nato so ljudem ukazali, naj bodo čez pol ure pripravljeni na odhod.
Stara mama mi je povedala, da je bila v slutnji, da se bo zgodilo nekaj hudega, tako vsa iz sebe, da ni mogla trezno razmišljati. Od vsega, kar je bilo pri hiši, je vzela s seboj le vrečko s pol kilograma sladkorja v kockah in jo vtaknila v žep svojega predpasnika, ter volnen plet, v katerega je zavila mene.
Teta Lina me je vzela v naročje in sta šli v sprevodu z drugimi nesrečneži proti Logarski dolini.
Tudi pozneje sta se ji ta dan in ta pot zdela kot grde sanje, ki si jih človek noče več priklicati v spomin.
Ko so nacisti požgali hotel sester Logar brez nas, so staro mamo, teto Lino in mene, skupaj z drugimi Solčavani, naprtili na pleča Podbreških.
Pet otrok nas je bilo čisto majhnih, imeli pa smo vsi skupaj le eno stekleničko.
Eden od nas je pil mleko, ostali pa smo se tačas menda na ves glas drli!
Od Žoharja nas je stara mama preselila na podstrešje majhne hiške svojega svaka Forta Herleta, ki so ga skupaj z ženo Nemci že prej odgnali v taborišče.
Imeli nismo ničesar, le v kleti požgane Herletove hiše je ostalo nekaj krompirja.
To je bila naša hrana v zimi 1944/45. Mučilo pa nas je to, da krompirja nismo mogli posoliti, ker nismo imeli soli. Moji teti Lino in Aniko, ki sta negodovali zaradi enolične in skromne hrane, je stara mama potolažila: »Potrpimo! Kmalu bo pomlad, pa bomo nabrali regrata!«
Nemci so tistega nesrečnega dne v oktobru 1944 požgali večino solčavskih domov, tudi hišo moje stare mame Lucije – Herletovo gostilno v Solčavi in tudi domačijo moje mame »na Pastirkovem«.
Šele ko je stric Mirko v letu 1946 toliko obnovil Herletovo hišo, da smo se lahko vselili vanjo, sem spet imela dom. Rjavi plet, v katerega me je stara mama zavila za na pot v pregnanstvo, pa je bil moja odeja še vrsto let po koncu vojne.