Janja Cigit – hčerka Plesnikove Nežke iz Logarske doline
Jože Marzidovšek in Janja Cigit v Robanovem kotu
Kako mi je žal, da je mama prej umrla, preden mi je kaj več povedala o svojem življenju med NOB.
Spominjam se, da mi je pravila, kako je 27. maja 1944. leta v hotelu Plesnik (njen dom) rodila mojega najstarejšega brata Jožeka. Toda ni si še dobro opomogla od poroda, že jih je dohitelo sporočilo, da prihajajo v hotel Nemci, ker jim je nekdo izdal, da se pri Plesnikovih skrivajo in prehranjujejo partizani.
Tudi v času, ko so mamini domači prejeli to svarilo, so bili v Plesti partizani, ki pa so se hitro umaknili v gozd. Mama se je s sinom Jožekom skrila pod podnice in upala, da ju ne bodo našli.
Nemci so z vsemi Plesnikovimi grdo ravnali. Maminega strica Miha so mučili do smrti, njenega očeta pa hudo pretepli, a je ostal živ.
Mamino in Jožekovo skrivališče so odkrili, ker je Jožek začel jokati.
Hotel Plesnik v Logarski dolini
Hotel so izropali, pobrali vse, kar je bilo vrednega, prisotne ljudi pa odgnali s seboj proti Železni Kapli v zapor. Niso pa takrat našli mamine sestre Jerice, ki je bila partizanska kurirka in je bila za njo razpisana nagrada.
Med potjo v izgnanstvo je hudo deževalo; mama je po porodu še krvavela in ni mogla hoditi, zato so jo posadili na konja. Pri eni od hiš ob poti jim je gospodinja prinesla nekaj mleka in jajc in se opravičila, da bi jim dala več, pa je to vse, kar ima. Tako so nadaljevali svojo pot v Avstrijo.
Po nekaj tednih v zaporu so Nemci vprašali mamo, kje v Sloveniji ima sorodnike. V Poljčane, od koder je bil doma njen mož, je niso hoteli pustiti, ker bi lahko dobila povezavo s partizani, dovolili pa so ji oditi v Maribor.
Pozabila sem že, kako sta z Jožekom potovala do družine očetovega brata Bertla in njegove žene Mimike v Maribor. Teta Mimika pa je pripovedovala, da je nekega poletnega dne sedela pred hišo in na vratih zagledala žensko z otrokom. Najprej ni prepoznala moje mame, saj je bila videti zgarana, suha, sestradana…
Mamo in Jožeka je teta Mimika brez pomisleka sprejela v svoj skromni dom, čeprav sta v njem poleg moža in polletne hčerke prebivala tudi njena starša, tako da so bili bolj na tesnem. Kljub temu je mama kar precej časa z otrokom ostala pri njej. Teta je mleko kupovala pri bližnji sosedi, glavnino hrane za vso razširjeno družino pa je pridelala na svojem vrtu sama…
Mama se na svoj dom v Logarski dolini ni mogla vrniti, saj so ga Nemci med tem požgali. Ko so tudi Maribor bombardirali, se je z Jožekom preselila v Svečino, kjer je prebival g. Pihler, ki je bil Jožekov boter. Tam je pričakala konec vojne in dočakala, da se je njen mož vrnil iz partizanov! Po vojni, 1947. leta, pa sta naša starša družini ustvarila lasten dom v Radvanju.
Danes mi je žal, da mame o dogodkih med vojno nisem kaj več spraševala. Na vojni čas je imela slabe spomine, zato jih sama od sebe ni rada obujala.
Jože Marzidovšek – sin Plesnikove Nežke
Pred štiridesetimi, morda petdesetimi leti smo se doma pogovarjali o dogodkih med vojno. Mama je pripovedovala o dogajanju ob hajki nemške vojske na Solčavsko sredi meseca julija 1944.leta.
Takrat sem bil star mesec in pol, moj oče je bil v partizanih, midva z mamo pa sva živela na maminem domu v Logarski dolini.
Mama je pripovedovala, da so Nemci vse, ki so bili v hotelu Plesnik, odvedli na travnik pod jablane. Mama se je z menoj skrila med tramovje dvojnega stropa in naju ne bi našli, če jaz ne bi začel jokati. Ko so Nemci slišali jok, so tudi naju izbezali iz skrivališča.
Partizani pred Hotelom Plesnik
Pošalil sem se, da sem naju z jokom pravzaprav rešil, saj bi naju sicer s hotelom vred zažgali. Vendar je mama povedala, da so Nemci v hajki meseca julija 1944 Plesnikove in tudi nekaj drugih Solčavanov odgnali v taborišče. Plesnikov hotel, vas Solčavo in večino kmetij pa so Nemci požgali kasneje – v hajki konec meseca oktobra 1944- tako da bi midva – skrita – zagotovo preživela.
Na planem so starega očeta Franca in njegovega brata Miha Nemci pretepali (Miha do smrti!). Minci Kapus (babici bratranca Francija Plesnika) so okrog vratu zategnili vrv in nameravali so jo obesiti. Minca, ki je nekoč delala v hotelu Park na Bledu, je znala nemško. Oficirju, ki jo je hotel obesiti, je rekla, da se kaj takega ne bi zgodilo, če bi to vedel visoki nemški oficir (imena se ne spomnim), ki je večkrat dopustoval v Park hotelu. Vojak, ki je nameščal Minci zanko okrog vratu, je tega oficirja očitno poznal, ker si je premislil in Mince le ni obesil!
Kot je pripovedovala moja mama, so nato Nemci mamo, mene, bratranca Francija Plesnika in njegovo babico Minco Kapus, ter še nekaj drugih ljudi (ki jih je omenila mama, pa so mi njihova imena že ušla iz spomina), odgnali preko Pavličevega sedla v zapor v Borovljah, nato pa v Celovec oziroma Vetrinj pri Celovcu.
Zapor me je skoraj stal življenje. Bil sem še dojenček, mama pa ob vsem strahu, pretresih in pomanjkanju ni imela mleka, da bi me lahko dojila. En sam obrok na dan in to zdroba, kuhanega na vodi, pa je za takšnega otroka premalo.
Plenice zame so baje sušili kar na telesih sozapornikov! Bratranec Franci, dve leti starejši od mene, mi je v usta dajal papir in me tolažil »Joži, papi pila« – da bi nehal jokati zaradi tega, ker sem bil tako lačen.
Sorodnica Minca nam je s svojim znanjem nemščine končno izprosila, da so njo in Francija spustili na Bled, naju z mamo pa k sorodnikom v Maribor, ki je veljal za nemško mesto. Komaj živega me je mama prinesla k družini očetovega brata!
Marec 2014
