Umrla je Havdejeva Ančka, ki je pomagala gospodariti bolni sestri Marici na Havdejevem, visoko nad Robanovim kotom.
A čeprav se je žrtvovala za domačijo, danes ne morem svojega spomina vezati le na Ančko, ki se je staršema Luciji in Kristijanu Prepotnik rodila kot tretji od šestih otrok. Bila je šibkega telesa, vendar odločna in nasmejana – taka kot vsi Havdejevi! Mati jim je podarila značaj dobrih, skrbnih gospodarjev, oče je prispeval vedrino in voljo do življenja. Velika družina je razpršena po Solčavskem, a najbolj smo si zapomnili tiste, ki so živeli in umrli na domačiji – na Havdejevem.
Ančkina brata Jože in Kristi sta vse življenje nosila posledice nesreče, ko ju je pri delu v globoki jami zasula domača zemlja in so ju komaj izvlekli iz preranega groba. Zapustilo ju je zdravje, ne pa tudi vedrina! Potem se je domov vrnila Ančka, ki smo jo vsi poznali po njeni ljubezni do živali. O svojih ovčkah in kravah je vedela vse in pripravljena je bila poskrbeti zanje kadarkoli, v domačem hlevu ali na vrhu Strelovca. Z živalmi ni samo gospodarila, stala jim je ob strani do zadnjih moči!
V visoki starosti sestri Ančka in Marica nista skrbeli za lastno zdravje, ki je zgarani telesi hitro zapuščalo, ampak za domačijo! Vse je klicalo po novih gospodarjih: od starosti načeta hiša, gospodarjenje v gozdovih … a miren počitek sta si sestri privoščili šele takrat, ko sta vedeli, da sta Havdejevo izročili v dobre roke.
Havdejeva mama mi je zaupala, kako se je nekoč v temni, nevihtni noči vračala iz Icmankove planine, kjer so imeli živino, in je zašla. Takrat ni mogla drugega, le molila je lahko. Nato se je nad njo prikazala luč, ona pa je po večurnem tavanju varno prišla domov. Havdejevim je bilo vedno težko, vendar nikoli tako, da se jim ne bi prikazala rešilna luč – največkrat pomoč s strani sosedov.
Narisal sem podobi Havdejeve mame in očeta. Sliki so domači obesili v dnevni »hiši«. Vendar sem čutil, da z nečim na sliki niso povsem zadovoljni , dokler mi ni Ančka pojasnila, da je imela njihova mama drugačne, bolj blage oči.
Havdejevi so vedno vsakogar gledali naravnost v oči – odkrito, pošteno! Nikoli niso skrivali ničesar!
Moj spomin na vse člane Havdejeve družine je tako globok in pristen, kot je moje partizanstvo in tedanja odvisnost od preprostih kmečkih ljudi. Vsak posamezni član te družine in vsi skupaj so bili del partizanskega boja. Niso bili samo podporniki, bili so partizani, ki so za razliko od borcev živeli doma. Bili so naše oči in ušesa, prehranjevali so nas in delili z nami vse, kar so imeli. Zaradi takih kmetij smo partizani vzdržali! Ob spominu nanje pomislim: »Njim bi domovina morala postaviti spomenik!«
Spomenik – trajen, mogočen, ki bi za večno pretresel vsakega obiskovalca, vsakega Slovenca, ki bi vsakogar prepričal: taki so bili naši zmagovalci v osvobodilnem boju – živeli so samo za svojo domačo zemljo!
Bogo Gorjan, 9. avgust 2016
Spominjamo se …
