Franja Naraločnik, Grabnarjeva iz Solčave, ki je živela v Šmihelu nad Mozirjem, je pripovedovala:
Dan se poslavlja. Grem v sobo in stopim k odprtemu oknu. Iz gozda veje prijeten hlad, že lega noč na zemljo. Na jasnem nebu zažarijo zvezde, tu in tam zablesti zvezdni utrinek. Luna še ni vzšla. V naši dragi hribovski vasici sta zavladala mir in tišina.
V takem samotnem večeru se z mislimi začnem vračati v preteklost, v čase, ko je pri nas še divjala vojna vihra.
V roke vzamem knjižico »Žrtve druge svetovne vojne iz Solčave 1941 – 1945« (zbral in uredil Anton Ikovic) in berem zapis: »Po vpadu okupatorja je bilo na Solčavskem od 24. oktobra 1944 dalje požganih 290 stanovanjskih hiš in gospodarskih poslopij.«
Da, zgodilo se je, kot v časih turških vpadov. Pesnik Anton Aškerc je o tistih dogodkih zapisal: »Privrel je Turek, koder gre, gori, mori, požiga.« Sedaj je bilo prav tako, le požigalec se je imenoval drugače. Celo Herrenvolk si je nadel ime!
Dne 24. oktobra leta 1944, so že zgodaj zjutraj prihiteli v Logarsko dolino partizanski kurirji z vestjo, da se iz Železne Kaple vije dolga kolona nemških policistov. Popoldne so že bili pri nas. Večina policistov je šla dalje proti vasi Solčava. V vasi so prisilili vse prebivalce, da so šli iz hiš in da so se zbrali v skupino. Te ljudi so usmerili proti Logaski dolini. Takoj, ko so prestrašeni vaščani odšli ob nemški straži, so ostali policisti začeli požigati izpraznjene hiše.
Naslednji dan, ko je dodobra sinil svit, je pri Logarju nemški komandant glasno velel: »Vsi, vsi! V 10. minutah odhod!«
Oblekla sem zimsko obleko, hotela sem vzeti več zavitkov domače volne, ki sem jo imela v omari, a je že izginila. Tudi gospodinja je šla v sobo s perilom po dve brisači, za kateri jo je prosil neki uvidevni policist. Soba s polnimi omarami raznega posteljnega perila je bila že popolnoma izpraznjena.
Še otroke – Štefko, Marjetko in Frančka – sem pomagala obleči, saj sem med vojno služila pri družini Logar kot varuška. Te dobre otroke sem imela zelo rada. Ta dan so bili zelo prestrašeni, jokali so – kot mi! In že smo šli.
Vzela sem Frančka v naročje, pridružila sva se družini: gospodarju Francu, gospodinji Tereziji, malima deklicama, pomočnici Ančki in stricu Janezu; obupani smo zapuščali varen dom.
Stric Janez je v globoki žalosti zapel Angel Gospodov. Bil je že star in nikdar prej ga nisem slišala peti. Nato je rekel : »Pojdimo hitro za hrib, da ne bomo videli ognja na naši hiši.«
Mislim, da so se agresorji nekoliko zamudili po stanovanjski hiši ter ostalih poslopjih, tako da ognja res nismo videli.
Šli smo mimo Logarske kapele in takoj ob vstopu v Jezero so se nam pridružili Solčavani, katerih domove je že uničil podtaknjeni ogenj. Vsi so bili čez noč zaprti v hotelu Sestre Logar. Hotel je bil seveda prazen, saj so Nemci že jeseni 1942. leta sestre Logar odgnali v internacijo v taborišče Auschwitz, kjer je zaradi trpljenja v zaporu in nato v taborišču ena od petih sester – Helena – zbolela in umrla. Ko smo prišli v gozd in za ovinek, je hotel zagorel!
Izgnani Solčavani smo postali brezdomci: šli smo v neznano. Počasi se je pomikal žalostni sprevod proti vrhu, danes imenovanemu Pavličevo sedlo.
Solčavani so nam pripovedovali o bolečih trenutkih poslavljanja od ljubljenih domov in svojcev, kajti ostarele in onemogle ljudi so Nemci pustili v nekaterih hišah izven vasi, ki jih niso požgali. Vas Solčava pa je popolnoma zgorela, so povedali s solzami v očeh.
Med nami je hodil težko ranjen partizan. Povedal nam je, da je bil v patrulji. Ni vedel, da so Nemci v vasi. Ko se je s kolesom pripeljal na most v vasi, jih je zagledal. Hitro je obrnil kolo, a bilo je prepozno. V ramo ga je zadela tujčeva krogla. Padel je na tla in Nemci so ga ujeli. Bila sem prijetno presenečena, ko je med potjo stopil k njemu policist, mu ponudil in prižgal cigareto. Kdo ve, kakšne misli so mu rojile po glavi. Morda mu je bilo vojne in morije dovolj.
Med potjo smo se ozrli proti Klemenškovi kmetiji. Tudi ta je ena izmed lepih kmetij na Solčavskem. Leži sicer visoko nad Logarsko dolino, a je bila lepo obdelana – kot vsa posestva v naročju solčavskih planin. Kašče, polne žita, gospodarska poslopja, polna sena in slame ter pravkar požetega in tudi že shranjenega žita: pšenice, rži, ječmena in ovsa.
Naenkrat je iz strehe Klemenškove hiše, krite s skodlami, švignil plamen. Dvigal se je proti nebu, kot da bi hotel uiti. A ni ušel, le zajel je še ostala poslopja. Joj, kako strašen pogled! Koliko truda, prelitega znoja in ljubezni je bilo vloženo v ta dom in v vse ostale domove, ki jih je te dni uničeval ogenj! Podtaknil ga je tujec, ki morda ni nikdar stopil na to zemljo, ne kot gost, ne kot delavec – na to zemljo slovensko, nam tako drago – našo.
Pot smo nadaljevali, kljub omrtvičenim nogam in z bolečino v srcu.. Počasi smo se bližali Pavličevemu sedlu in naenkrat zagledali ob poti nabito poln nahrbtnik, na njem pa je ležala kapa angleškega oficirja. Vedeli smo : partizani so blizu. Gotovo so se umaknili s poti zadnji trenutek. Verjetno so počivali in borec iz zavezniške misije je pozabil na nahrbtnik, tako hitro je skočil v gozd. Tako smo pač sklepali.
Kolovoz, po katerem smo se bolj vlekli kot normalno hodili, se je prevesil v avstrijsko ozemlje. Že smo šli mimo večje kmetije – imena se ne spominjam – in takrat je zaregljala partizanska strojnica. Hoteli so nas rešiti.
Mi izgnanci smo ves čas hodili v skupini, a ob napadu smo se razbežali po gozdu. Slišala sem kroglo, ki je zažvižgala nad našimi glavami in je zadela v smreko… Pa še ena in še in še… V zaraščenem gozdu je bilo težko teči. K sebi sem stiskala malega Frančka in se spuščala proti globoki grapi. Vsa sreča, da naju s Frančkom ni zadela nobena krogla. Imela sem občutek, da so se vsipale kot toča, a so zadevale le drevesa. Sotrpinka Ravnčarjeva Valerija mi je vzela otroka rekoč: »Daj mi otroka, ti boš še padla!« Potem sem sama kolovratila preko podrtih dreves, vej in štorov.
Napad je minil. Pobegnila sta samo dva Solčavana: Rajmantov Ljubo in starejša ženska. Ljuba so kasneje ujeli.
Midve z Valerijo in mali Franček smo bili naenkrat sami. Nobenega naših nismo videli – le okrog nas je bilo vse zeleno – policistov namreč. Nagnali so nas nazaj na pot, ki se je vlekla v ovinek. Obhodili smo ga. Takrat smo jih zagledali: Solčavani so klečali, nekateri čepeli v jarku ob poti. Pred njimi so stali policisti z naperjenimi puškami. Z Valerijo, ki je držala Frančka v naročju, sva morali poklekniti k skupini Pogledala sem puškino cev, ki je strmela vame. Zakaj? Zakaj moram umreti tu, na tuji zemlji? Zakaj ne doma?
O, kako lepo modro nebo se je bočilo nad nami! Obdajal nas je gozd veličastnih jelk in smrek, zrak je dišal… Najbrž so se oglašale tudi ptice, vendar jih tokrat nismo slišali, kajti na tej zemlji nam je pretila smrt. Nisem se bala, le to sem želela, da ne bi dolgo trajalo in da ne bi preveč bolelo! Bila pa sem besna, da bo moja in naša kri pojila tujo zemljo!
Policisti so nas prešteli, ugotovili, da manjkata dva, povesili puške in veleli : »Vstanite! Odhod!«
Ubogali smo in začeli hoditi, še bolj zbegani, še bolj utrujeni. Počasi je legala noč na zemljo. Prišli smo v dolino – na cesto, ki pelje proti Železni Kapli.
V Kapli so nas namestili v policijsko postajo; ne vem, če je bila to res policijska postaja, a rekli so tako. Odkazali so nam veliko sobano, ki je bila polna enonadstropnih ležišč.č Noč smo predremali in prejokali. Naslednje jutro smo se morali hitro pripraviti in že so nas odgnali skozi trg Železne Kaple proti železniški postaji.
Nikoli ne bom pozabila, kako so domačini z nepričakovano gesto pokazali svoje sočustvovanje z nami. Ljudje so stali ob cesti, ob hišah, ob odprtih vratih hiš, ob odprtih oknih… Vsak je imel v rokah rutico in z njimi so nam mahali v slovo. Pozdravljali so nepoznane, morda tudi poznane Solčavane. Sprevod se je vil v popolni tišini, da je kar bolelo! S tem dejanjem so nam vlili moralno moč, ki smo je bili močno potrebni .
Ob naši skupini je hodil stražar, neoborožen policist. Sklonil je glavo, kot bi bilo še njemu hudo. Spremljal nas je do Beljaka, kjer smo nato na železniški postaji prebedeli noč. Naslednje jutro smo zopet vstopili v vlak, ki nas je odpeljal v Gradec. Policist – spremljevalec je z nami lepo ravnal. Poskrbel je za vodo, za sedeže v vlaku in si oddahnil, ko nas je v Gradcu izročil tamkajšnji policiji. Zopet so nas nastanili v nekem velikem poslopju. Zjutraj so poklicali gospodarje družin in posameznike na zasliševanje ter nakazali našo nadaljnjo pot.
V času, ko smo mi že » potovali«,je okupator v Solčavi nadaljeval s požigi in izgonom prebivalcev; mnoge je pot pripeljala v Gradec.
Logarjevo družino je policija napotila v Banovce – s prepovedjo vračati se proti Solčavi. Enako prepoved so dobili vsi, ki so bili poslani v razne kraje, na tuja delovišča in žal tudi v taborišča.
Počasi se je v vseh ozirih, večkrat tudi težkih, končno huda zima 1944/45 le prevesila v pomlad. Aprila, leta 1945, smo se znašli na pravi fronti. Ruska armada je z veliko močjo udarjala nemško vojsko, ki se je umikala proti zahodu. Končno so vse zavezniše sile strle nemškega napadalca. Vojne je bilo konec! 9. maja 1945 je bilo uradno proglašeno, da je vojna končana.
Mnogo let je minilo od takratnih hudih časov. Mnogo ljudi, s katerimi smo družno preživljali to obdobje, ni več med nami. Nam, ki smo vojni čas le preživeli, pa se že svetijo v laseh beli prameni. Vendar smo veseli, ko vidimo, kako Solčava napreduje. Želim vam še mnogo uspehov v življenju, za vse doseženo vam iskreno čestitam.
Obenem želim, da se s spoštovanjem spominjate svojih prednikov, ki so preživljali tako težke čase. Naj se ti časi nikoli, nikoli več ne ponovijo!
Zapisala: Franja Naraločnik, v Šmihelu, dne 10.10.2010
