Hotel sester Logar v Logarski dolini
Ko se po petih kilometrih pripelješ po cesti iz Solčave in se izviješ iz gozda, se pred teboj razpre Logarska dolina s svojimi zelenimi travniki in s Savinjskimi Alpami v ozadju. Na levi strani zagledaš nekdanji hotel sester Logar, danes Dom duhovnih vaj. Hotel so z velikim trudom po vojni – v času, ki ni bil naklonjen privatni iniciativi in jo je pravzaprav na vse pretege oviral – ponovno zgradile sestre Logar. Njihov prvotni hotel so 24. oktobra 1944 požgali Nemci.
Bilo je pet sester Logar: Mica, Liza, Nežka, Lenčka in Milka. Ko je umrl njihov oče, so se z materjo in s svojimi štirimi brati sporazumele glede dedovanja. Nna enem delu Logarskega posestva si bodo zgradile hotel in se bodo ukvarjale s turizmom. Tako so tudi naredile in dve leti po očetovi smrti je – leta 1938 – hotel sester Logar že sprejel prve goste.
Dve leti kasneje se je pričela 2. svetovna vojna. Tudi v odmaknjenih krajih, kakršna je bila Solčava, so se najbolj razgledani in najbolj osveščeni prebivalci kar kmalu zavedli, kakšnemu načrtu sledijo Hitler in nacisti in kaj okupacija prinaša slovenskim ljudem. Pričeli so z odporom in ilegalnim delovanjem. Med prvimi v protinacističnemu uporu Solčave so bile – že leta 1941 – tudi sestre Logar, poleg njih pa kmeta Covnik (Rok Suhodolnik) in Bevšek ( Franc Ošep) in študent prava – alpinist Franc Herle.
Organiziranih partizanov v našem kraju takrat še ni bilo, bili pa so stiki med ljudmi iz sosednjih občin Jezerskega, Koroške…), ki so jih obhajale enake zle slutnje glede usode Slovencev pod oblastjo nacistične Nemčije.
Že avgusta 1941 je ilegalka Potočnik Pavla s pomočjo sester Logar poiskala zvezo s Herle Francem in Prislan Jožetom iz Črne. Na začetku vojne so se v hotelu sester Logar zbrali na sestanku ilegalci iz Solčave, iz Zgornje in Spodnje Savinjske doline in iz Črne.
Že leta 1941 so uporniki iz Spodnje Savinjske doline Solčavi namenili več zabojev streliva. Kmet Covnik iz Matkovega kota je šel tovor iskat s konjem in vozom. Prevzel ga je med Iglo in Rogovilcem, ga peljal do Solčave in naprej proti Logarski dolini. Spotoma je opazil, da so mu pričeli slediti policisti. Voz je ustavil pred hotelom sester Logar in jim na hitro povedal, kaj se dogaja. Sestre so obstopile voz in se hitele zahvaljevati Covniku » za pripeljano hrano«, policiste pa so prijazno povabile v hotel na klobase. Temu se seveda niso mogli odreči. Tačas sta Logarski Jurče in Covnik voz odpeljala v Matkov kot in skrila nevarni tovor.
Enako domiselno so sestre Logar ravnale tudi pozimi 1941 – 1942 » ko so prišli v gostišče 4 ilegalci in I. Kerč, ki je pozneje padel v NOV. Iskali so veze. S seboj so imeli nahrbtnike, polne propagandne literature, zemljevide in fotoaparate. Za slučaj nevarnosti smo jih opozorili na skrivališča in dupline v okolici in gorah. Za njimi je vstopil v gostišče I.Fedran, domači izdajalec iz Solčave, pozneje likvidiran od partizanov. Namignili smo ilegalcem, naj odidejo, nahrbtnike naj puste na mestu. I.Fedran je po njihovem odhodu hotel pregledati nahrbtnike, česar mu brat in sestre nismo dovolili, češ da jamčimo za nedotakljivost prtljage svojih gostov. Fedran je jezen odhitel s kolesom proti Solčavi ovadit neznance. Po njegovem odhodu smo vsi izpraznili nahrbtnike in nadevali vanje nogavice, domačo volno, nekaj cepinov in derez. Komaj smo nahrbtnike obesili na stara mesta, že sta prišla Wehrmannschaft in Fedran. Pregledali so nahrbtnike in jih zaplenili. Po odhodu Wehrmannschafta je pritekel v gostišče Jože Herle, ki je opazoval iz skrivališča policijo. Povedali smo mu, kako smo rešili važne stvari, nakar je vzel rešeni material in ga hitro odnese l. Kerču in tovarišem« (izjava Marije Logar).
Partizani v okoliških gozdovih so že leta 1942 skušali priti do čim več zdravil in hrane. Sestre Logar so vsakokrat, ko je katera obiskala lekarno, nabavile veliko več zdravil in sanitetnih pripomočkov, kot so jih potrebovale zase. Material je vedno pristal v partizanskih rokah.
Leta 1942 je ljubenski zdravnik dr. Arh – s posredovanjem sester Logar – posvaril partizane o izdanem bunkerju v Spodnji Savinjski dolini. To je rešilo življenje devetdesetim partizanom!
Zaradi delovanja v protinacističnem odporu, so Nemci sestre Logar že 28.oktobra 1942 odpeljali v celjski Stari pisker, kjer so jih zasliševali in pretepali. Od tam so jih 15.januarja 1943 premestili v taborišče Auschwitz. Razmere v Auschwitzu so bile grozljive, skrajno krute in neznosne. Ena od sester – Lenčka nečloveškega ravnanja v taborišču ni preživela. 18. aprila 1943 je umrla. Štiri preostale sestre so se smrti za las izognile. Nacistični uničevalni stroj so premagale z lastno iznajdljivostjo, z zdravo kmečko pametjo, z empatijo do sotrpinov, s pomočjo in prijaznostjo do enako nesrečnih v taborišču, kar se jim je v ključnem trenutku vrnilo kot drobtinica, ki so jo potrebovale takrat, ko je njihovo življenje viselo na nitki. In ne nazadnje: sestre Logar so bile zelo verne in tudi to je dvigalo njihovo moralo v času, ko bi lahko zaradi toliko hudega tudi obupale in se vdale.
Po vojni – po vrnitvi sester Logar iz taborišča smrti – nova oblast ni bila naklonjena njihovi odločitvi,da obnovijo svoj požgani hotel. Naletele so na toliko ovir in nasprotovanj, da bi marsikdo drug odstopil od svojega cilja. Sestre Logar pa so z voljo in garanjem uresničile, kar so si zadale in ponovno zgradile hotel, čeprav so se morale leta 1962 obrniti celo na Maršala Tita, saj je že kazalo, da ne bo mogoče obrzdati apetitov lokalnih nasprotnikov.
Na srečo je sestram Logar uspelo! V njihovem gostišču so se nato naučila kuhati in postreči turistom številna solčavska dekleta. Ko danes katera od solčavskih gospodinj za jed na mizi pove, da je pripravljena po receptu sester Logar, bo to zagotovo nekaj res dobrega!
Solčavani so sestre Logar zelo spoštovali. Bile so bistre, delavne in odločne, predvsem pa dobrega srca in darežljive. Zadnja med njimi je leta 1992 umrla Milka.
Nekdanji hotel sester Logar, sedaj Dom duhovnih vaj, vodijo vodijo Sestre Skupnosti Družine Kristusa Odrešenika.
2.svetovna vojna ni tako tragično prizadela le sester Logar, pač pa vso Logarjevo družino.
Domačijo »v Logu« so Nemci, enako kot hotel sester Logar, požgali.
Gospodarja Franca in njegovo družino so odgnali v celovške zapore. A sreča se jim je nasmehnila v Železni Kapli, ko je povsem slučajno naletel nanje nemški slikar, ki je pred vojno prihajal slikat Logarsko dolino. Uredil je, da so lahko odšli živet na Štajersko, od koder je bila doma Francova žena. Domov, v Logarsko dolino se do konca vojne seveda niso smeli vrniti.
Brat Janez Logar je med potjo v taborišče ušel in na eni od koroških kmetij dočakal konec vojne.
Brat Jurče Logar je bil taboriščnik v Dachavu, Mauthausenu in Schweicheitu.
Brat Jože Logar je bil vpoklican v nemško vojsko, bil večkrat ranjen in je nato umrl na ruski fronti.
Pesem Mice Logar, posvečena sestri Lenčki, umrli v Auschwitzu:
17. april – Lenčin smrtni dan
Južni veter tiho veje čez dobrave,
v moji duši se bolestno zgane,
naročila tople sem pozdrave
za mrzle gornješlezijske poljane,
kjer so koščice moje drage sestre
razmetane.
Ni ga grička tam, ni je gomile,
ki bi ljubeče roke jo gojile,
da bi jo s cvetjem posejale
in ji drobno lučko kdaj v spomin prižgale.
Ne, ni je …
Vendar draga sestra v miru spi,
telo ji v divji grozi, strahu, mrazu
nič več ne trepeče,
le dočakala ni svobode sreče.
Vir: Borec 2, letnik XLI 1989
April 2016
