Med tetinimi starimi papirji sem našla lista , iztrgana iz revije Mladina (št.16, z dne 19. aprila 1999), na njih pa članek Duhovi iz taborišča – o »največjem in najbolj krutem koncentracijskem taborišču druge svetovne vojne na Balkanu«. V Jasenovcu so ustaši umorili tudi nekaj sto Slovencev, na fotografiji v Mladini pa je osem slovenskih duhovnikov – žrtev Jasenovca.

Eden od umorjenih duhovnikov je bil znanec Herletovih – Semov Jaka z Ljubnega. Ko sem bila še otrok, ko so moji domači še živeli, se o drugi svetovni vojni nismo pogosto pogovarjali. Zaradi izgube najbližjih in vsega imetja je bila vojna za nas mučna in boleča tema. Spomini na življenje pred vojno pa so se stari mami in tetama zdeli kot pravljica, čeprav je bilo v resnici le trdo delo in borba za preživetje. V Herletovo gostilno so pred vojno prihajali na počitnice turisti iz za takratne razmere zelo oddaljenih krajev, tudi iz Zagreba, iz Srbije itd. Vsako poletje so se na poti v planine pri Herletu ustavljali tudi sošolci in prijatelji strica Franceljna (študenta prava, alpinista, smučarja – padel je kot partizan v Ziljski dolini). Študentje kaj prida denarja niso imeli, a ker so bili med njimi tudi bogoslovci, je bila stara mama nad njihovimi obiski vseeno navdušena. Z njimi je leto za letom prihajal tudi Semov Jaka z Ljubnega.

Jaka je bil pri Herletovih še posebno dobrodošel. Ne le zaradi svojega duhovništva, ampak tudi zato, ker je bil – kot temu pravimo danes – zelo pozitiven človek, veder, prijeten, poln šal in domislic. Tetini pripovedi o Jaku iz časov pred vojno je vedno sledil molk, nato pa obžalovanje: »Jaka je bil trden Slovenec in protinacistično naravnan duhovnik. Končal je v Jasenovcu.«

Lenka Kralj, poročena v Semovo družino, je pred nedavnim o Semovem Jaku zapisala:

Usoda kaplana Jakoba Sema

Kaplan Jakob Sem (1908 – 1942) je bil rojen v ljubenski trgovski družini očetu Jakobu Semu in materi Ivanki roj. Vrečko. V družini je bilo pet otrok: hčerki Ida in Ana ter sinovi Jakob, Ciril in Francl. Starša sta poskrbela, da so se fantje lahko šolali na gimnaziji sv. Vida v Ljubljani, dekleti pa sta obiskovali meščansko šolo v Mariboru (Ida nato še v Gradcu). Najbolj željan izobrazbe je bil Jakob, njegova brata pa sta se v drugem oz. tretjem letniku odločila za trgovski poklic. Oče Jakob si je zelo želel sina duhovnika in tako se je Jakob ml. »prostovoljno« (kar je velikokrat poudarjeno v raznih pismih) odločil za duhovniški stan.

Jaka Sem je imel novo mašo leta 1931 na Ljubnem, prvo službo pa je dobil v Mežici. Kasneje je služboval pri sv. Benediktu v Slovenskih goricah, nazadnje pa pri sv. Barbari v Halozah.

Nad domovino so se začeli zgrinjati temni oblaki – bližala se je vojna. Jaka Sem je bil eden tistih svetlih ljudi, ki je znal ločiti zrno od plevela. V svojih vsakodnevnih pridigah je neustrašno pozival k borbi proti okupatorju. V šolah, cerkvah , na prireditvah pa je takrat mrgolelo ovaduhov in izdajalcev domovine. Njihova žrtev je postal tudi Jaka. Pregnali so ga na Hrvaško. Postal je kaplan v Lasinju in Laborju pri Varaždinu.

Julija 1942 je Jaka izvedel , da so zaradi sodelovanja s partizani v celjskem Starem piskru ustrelili njegovega ljubega brata Cirila. V ogorčenju in v hudi stiski zaradi bratove nepravične smrti je v neki hrvaški »birtiji« na glas udrihal čez Nemce, ustaše in njihove sprevržene pomagače. Posledice so prišle nemudoma: zaprli so ga in čez nekaj dni odpeljali v hrvaško taborišče Jasenovac. Jaka – pošten slovensko in svobodomiselno naravnan duhovnik najbrž ni pričakoval, da so to pri ustaših zelo nezaželene lastnosti. Njegova usoda je bila kruta: ustaši so ga odvlekli do Save, roke so mu trdo zvezali z žico, ki se mu je zajedla prav do kosti. Jaka ni utihnil, dokler mu niso iz ust iztrgali jezika. Na pol mrtvega so pustili Jaka na obrežju Save, naslednji dan pa so prišli in dokončali svoje delo s krampom, truplo pa vrgli v Savo.

O tem, kako je umrl njihov sin, je Jakovim staršem po vojni pisal zdravnik iz Zagreba, ki so ga ustaši občasno prisilno privedli v taborišče Jasenovac. Njemu so o grozljivi smrti kaplana Jakoba Sema povedali drugi ujetniki iz Jasenovca. Ustaši so Semovega Jaka proglasili za komunista in hujskača. Dovolj za kruto usmrtitev!?

Duhovnik Jakob Sem je bil že druga žrtev v Semovi družini. Še ni bilo dovolj! Okupatorjeva tarča je bil tudi tretji sin – Francl. Nacisti so ga ujeli in ga mobilizirali v nemško policijo v Celju. A že po nekaj dneh je Francl našel pot do partizanov in Tomšičeve brigade. Tretji Semov sin je padel kot partizan – tik pred koncem vojne (februarja 1945) na Paškem Kozjaku.

Takšna je bila usoda treh sijajnih Semovih fantov, priljubljenih v domačem kraju in drugod, iskrivih dobrovoljcev, ki so se med seboj imeli neizmerno radi. To nam še danes pripovedujejo njihova pisma, ki so si jih pisali v verzih.

Ni dovolj globokega poklona Semovim fantom in vsem drugim mučenim v drugi svetovni vojni!

In tudi ni dovolj dvomov in pomislekov o današnji politiki in o ljudeh, ki danes ne spregledajo načrtnega omalovaževanja borbe slovenskih ljudi proti nacizmu in fašizmu ter nasedajo prizadevanjem za izenačenje »prodanih duš«, ki so sodelovale z okupatorjem, s pokončnimi ljudmi, ki so se mu uprli! Ne dovolimo tega! Zavrnimo sprevržene vrednote, kakršne nam ponuja tako »uravnotežena« bodočnost! Škoda je generacije žrtev!

K zapisu Lenke Kralj naj dodam: »ponosnim naslednikom« ustašev se sedaj hodi dobrikat in izražat svojo empatijo Borut Pahor. To, da se tudi nekateri manj pomembni slovenski politiki fotografirajo z »domorodnimi ustaškimi navdušenci« pod ustaško zastavo, nas pravzaprav niti ne preseneča več. A Borut Pahor hodi po svetu kot slovenski predsednik!

Nekateri pa vendarle nismo pozabili ljudi, ki so jih ustaški klavci pomorili zato, ker se niso spajdašili z okupatorjem in so ostali domoljubni Slovenci in antifašisti tudi, ko je bilo najhuje! Nas ravnanje Boruta Pahorja boli in žali!

Lučka Golob, 10.januar 2017