Solčava pred drugo svetovno vojno.
S sestro Francko sva jeseni leta 1944 živeli pri mamini sestri, ki je bila poročena v Covcu. Ko so Nemci meseca oktobra njihovo domačijo požgali, so Covnikove in tudi vse nas, ki smo pri njih prebivali, odpeljali v lager. Mojim domačim je bila usoda malo bolj naklonjena in živeli so doma, v Brezju.
Ko so Nemci naju s sestro Francko odpustili iz lagerja, sva bili nastanjeni v Železni Kapli, domov, v Solčavo, pa nisva smeli. Posebno mene, ki sem bila mlajša, je zelo mučilo domotožje. Rada bi videla starše in svoj dom in težko sem čakala na pisma, v katerih mi je sestra Liza sporočala, kako se imajo doma. Spomladi leta 1945 mi je Liza obljubila, da bo prišla v Železno Kaplo in delala pri Piskerniku namesto mene, da bom jaz za nekaj dni lahko šla domov. Liza se je veselila, da se bo pri Piskernikovih vsaj pošteno najedla, saj je bilo doma hrane malo in dobila se je samo »na karte«. Te pa je zelo skromno – glede na število družinskih članov – odmerjala nemška zasedbena oblast. Piskernikovi so imeli veliko otrok, zato so dobili tudi veliko »kart« oziroma hrane. Poleg tega so marsikaj pridelali doma, na kmetiji, imeli pa so tudi precej živine . Jaz pa bi samo rada videla svoje starše in domačo hišo! Najin dogovor o začasni zamenjavi je morala odobriti tudi oblast in zato sem šla na nemško upravo v Železni Kapli po dovoljenje.
Stara sem bila dobrih petnajst let, ko sem se v snegu peš odpravila na neznano pot proti svojemu domu v Solčavi. Po dolini Remšenik – do Kapca, kjer je bila gostilna – me je spremljala Liza, naprej sem šla sama. Liza mi je naročila, naj hodim samo naravnost v hrib, saj poti niti ni bilo. Ko bom prišla na vrh in se bom pričela spuščati, bom že na solčavski strani. Hodila sem v snegu, po neznanem gozdu in se pridno vzpenjala. Da bi imela s seboj kakšno malico, se ne spomnim; takrat smo bili navajeni biti lačni! Kot po čudežu sem po naporni hoji po strmini in po snegu prišla naravnost na Rogarjev vrh in pokrajina, ki se je pokazala pred menoj, mi je bila domača.
Solčava po požigu 24. oktobra 1944.
Spustila sem se navzdol in prvič videla požgana solčavska domovanja. Na Rogarjevem so štrleli v zrak dimniki, ostalo je bilo porušeno. Nikjer ni bilo žive duše. Šla sem naprej, v Potok. Tudi tam ni bilo videti nobenega človeka – Nemci so jih vse odpeljali v lagerje. Videla sem neko lopo, ki je še imela streho. Rada bi si v njej malo odpočila, pa si nisem upala. Večerilo se je že, zelo sem bila utrujena,do doma pa sem imela še lep kos poti. Na Strgarjevem, kjer Nemci niso požgali, sem v hlevu našla njihovega očeta in prosila sem, če me lahko prenočijo. Peljali so me v hišo, dobila sem tudi hrano, potem pa sem se na topli peči pregrela in utrujena takoj zaspala. Zjutraj sem nadaljevala pot proti svojemu domu v Brezjah. Šla sem skozi požgano Solčavo, vse je bilo v ruševinah, nikjer ljudi…
Kako sem se imela doma, se zdaj, po vseh teh letih, ne spomnim več, le težavna pot do doma mi je še ostala v spominu. Takrat niti nisem mislila na to, da je bila moja pot kakšen velik podvig, danes pa vem, da je pravzaprav bilo tako in da bi se vse skupaj lahko tudi čisto drugače končalo, kot se je. Imela sem pač srečo!
Februar 2013
Preberite še pričevanje Rezke Ošep – Breznikove.
