Rezka Ošep – Breznikova
Bila sem sošolka Redkačeve Jožice. Ko so njihovo družino leta 1943 nacisti poslali v izgnanstvo, smo učenci zelo žalovali. Jožica je med nami najbolj znala nemško in nas je s svojim znanjem velikokrat rešila iz kakšne zagate.
Rojena sem bila oktobra 1929. Vojno sem preživljala kot najstnica.
Avgusta 1944 so Nemci Solčavane spet nadlegovali s hajko. Prav takrat sem zbolela in roke in noge so me tako bolele, da nisem mogla hoditi. Poleg mene sta imela starša še Lizo, Franceta in Ivana, ki so bili starejši od mene, ter Slavka (ki je dve leti star umrl, ker takrat zdravila niso bila vsem dostopna), Micko in Jožico – ki so bili mlajši od mene. Oče je bil gozdni delavec in skoraj ves čas zdoma, mama pa so poleg vsega drugega težko skrbeli še za mene. Zaradi tega me je vzela k sebi mamina sestra Micka, ki je bila poročena v Covcu. Na Covnikovi kmetiji je našlo zatočišče več ljudi – tudi mamina sestra Slavka ( ki se je po vojni, leta 1947, poročila na Matkovo), moja sestra Franca, pa mamin brat Jože, stara mama Golerjeva …. zato so lažje skrbeli za mene. Ko so Nemci oktobra 1944 požigali Solčavo, sem vsaj za silo spet hodila.
Liza in Jože_Poličnik – Breznikova
Tetin mož – Covnik (Rok Suhodolnik) je avgusta 1944 šel obiskat soseda Ložekarja. Pogovarjala sta se pred Ložekarjevo hišo, ko so prišli Nemci. Rok je videl, da prihajajo , a so bili že preblizu, da bi se lahko umaknil. Ložekar pa je ušel , vendar so ga kasneje v Jezeri Nemci ustrelili. Roka so Nemci še z nekaterimi Solčavani odpeljali v lager, od koder se ni več vrnil.
Covnikovi so vso vojno s hrano pomagali partizanom, ki so se skrivali v gozdovih okoli kmetije, pa tudi v hiši so bili stalni gostje.
Micka Suhodolnik, Covnikova Nina in Slavka Matk
V času oktobrske hajke je bila v Covcu hiša polna ljudi: domači (teta Micka,njena desetletna hčerka Nina, pet let star sin Rok in tri mesece stara hčerka Ančka), mi, ki smo se ravno v tistem času znašli v Covcu – vseh skupaj enajst – poleg nas pa tudi nekaj partizanskih kurirjev. Stric Jože, ki je bil zunaj, ko so se prikazali Nemci, je pritekel v hišo in posvaril kurirje, naj se umaknejo. Presenečeni in prestrašeni so kurirji pričeli bežati skozi vrata proti gozdu. Nemci so za njimi streljali, vendar zadeli niso nikogar. Pridrveli so v hišo in se pričeli znašati nad nami. Teto Slavko, ki so jo videli pred hišo, so hoteli ustreliti, pa smo vsi prosili zanjo in jo oteli. Naslednji dan so se Nemci znesli nad Solčavo, dan kasneje pa so spet prišli v Covc in tudi tu požgali do tal. Bilo je konec oktobra, dež se je mešal s snegom, mrzlo je bilo. Vse, ki smo bili v Covcu (tudi trimesečno Ančko!), pa tudi živino, so Nemci odgnali proti Železni Kapli. V hlevu je ostal le bik, ki je bil tako hud, da si ga niti domači niso upali krmiti drugače, kot da so mu seno metali v jasli z vrha hleva. Ko so se Covnikovi vrnili iz taborišča domov, so v požganem hlevu našli njegove kosti. Nemci so ga zažgali s hlevom vred! Pri Pavliču so nas strpali na pokrit tovornjak, pri gradu pred Železno Kaplo pa so nas izkrcali. Mokri smo bili in zeblo nas je, vendar so nas gnali naprej v Železno Kaplo, kjer smo v kleti neke gostilne na golih tleh in brez odej prebili noč. Naslednji dan so nas z vlakom odpeljali v Gradec, kjer je v lagerju že bilo nekaj Solčavanov. Tam so nas slekli do golega, sledil je mimohod pred komisijo, ki je ugotavljala naše rasno poreklo, od tam smo morali pod tuš. Nato so nam vrnili naša oblačila in nas razporedili po barakah. Hudo je bilo, saj smo v mrazu in ob borni hrani zelo trpeli. Otroci so ves čas moledovali za hrano, ker so bili lačni. V barakah je bilo polno stenic, ki so nas ponoči grizle, tako da smo bili vsi v krastah… nekaj solčavskih otrok je v takih razmerah umrlo. Repelnov Flori iz Železne Kaple, ki je bil v Gradcu pri vojakih, je poznal Covnikove in je za vse nas pisal prošnje, naj nas spustijo nazaj domov. Januarja 1945 so se nas Nemci usmilili in so nas odpustili iz lagerja, nismo pa smeli v Solčavo, temveč najdlje do Železne Kaple. Covnikovo družino so sprejeli sorodniki Kundijevi. Moja sestra Franca (tri leta starejša od mene) in jaz pa sva se znašli v zagati, kako naj v Železni Kapli preživiva brez vsega. Naleteli sva na Solčavanko Mošetovo Malko, ki nama je svetovala, kam naj greva prosit za delo. Vendar je bila žena, ki je potrebovala pomoč, pripravljena sprejeti le eno od naju. Po vsem hudem, kar sva prestali, se s Franco nisva hoteli ločiti, saj sva se zavedali, da vojne še ni konec in potrebujeva druga drugo. Na srečo so se naju usmilili pri kmetu Piskerniku . Čeprav so imeli sami devet otrok, so našli prostor še za naju s Franco. Varovali sva njihove otroke in pomagali pri živini do kapitulacije Nemčije in prihoda Angležev. Pa še potem nisva mogli takoj domov , ampak šele poleti 1945. leta.
Mojim domačim, ki so ostali doma v Brezju, se tudi ni kaj prida godilo. Brat Ivan, ki je bil partizan, je – še mladoleten – ves izčrpan na straži zaspal in za kazen so ga partizani ustrelili! Pravila vojne so res nepopisno kruta! Decembra 1944 so Nemci spet šli s hajko nad Solčavo. Oče so – skupaj s še nekaterimi Solčavani – bežali v Luče, mama pa so rekli, da z otroki ne morejo tako daleč, zato so se napotili proti Ogradam. Tudi Ogradnikovim se je zdelo, da se je pred Nemci najbolje umakniti, zato so skupaj z našimi poiskali zatočišče pod Tovstovrško pečjo. Pa so slabo naleteli, saj so prav nad njihovimi glavami partizani streljali na Nemce, ki so jim od spodaj enako vračali. Eno noč in en dan so preživeli naši in Ogradnikovi v hudem strahu in brez vsake hrane. Mama so mojo najmlajšo sestro Jožico, ki je bila takrat stara leto dni, še dojili. To, strah, skrb, lakota… je mamo tako izčrpalo, da jih za nekaj časa noge sploh niso več nosile. Sestra Liza in Ogradnikov Rok sta šla v snegu v Jankovo prosit za hrano. Med vojno je bilo hrane malo in stiska je bila povsod velika, vendar so bili Jankarski res dobri ljudje. Dali so jima kruha in posušenih drobnih češenj. Po tem so si mama malo opomogli in se spet postavili na noge. Ko sta se po končani hajki mama in oče vrnila domov, sta lahko ugotovila le, da so Nemci naš dom oropali in uničili vse naše imetje. Predel Solčave, kjer sem doma – v Brezju – je po srečnem naključju požigu ušel, tako da smo vsaj streho nad glavo še imeli! Ko je bilo vojne konec, so šli oče k enemu od partizanskih zdravnikov, da bi jim dal kakšna zdravila za moje težave z nogami. Zdravil ni imel, svetoval pa je, naj mi sklepe na nogah pregrevajo. In to je res učinkovalo!
Vojna je bila za nami, bili smo mladi, življenje je bilo kljub pomanjkanju lepo! Samo da je bil mir!
Tako smo se leta 1949 tudi solčavski mladinci morali odpraviti na udarniško delo v Srbijo. Šlo nas je devet. Jaz sem bila najstarejša, najmlajša je bila Rajmantova Vida. Poleg naju pa so bili »v ekipi« še Cencova Kristina, Janez Kramar, Počalov Tončk, moj bratranec Breznikov Kristl, Grobelski Lojz, Majdačev Andrejc in Pavelnov Rafael. Peljali smo se z vlakom, v živinskih vagonih. Za na pot smo dobili vsak škatlo marmelade in malo kruha. Vsakih nekaj ur se je vlak v bližini kakega gozda ustavil in nam omogočil, da smo šli v kritje na stranišče. Tako smo pripotovali v Zemun in tam ostali tri mesece. Gradili smo hiše. Z nami so delali tudi nemški ujetniki, ki so bili takrat še v Jugoslaviji. Stanovali smo v barakah blizu Zemuna, ki so bile kar daleč od gradbišča, kamor smo odhajali peš. Obvezno smo morali med potjo peti! Ni nam bilo težko delati in prijateljstvo , ki se je skovalo med nami v tistem času, nas je povezalo za vse življenje! Kdor je izkusil grozo, ki jo s sabo nosi vojna, zna kdaj tudi potrpeti in ceniti majhne stvari in prijazne ljudi! Da le živimo v miru!
Januar 2013
Preberite še pričevanje Rezke Ošep “Čez goro k mami in očetu”.
