Nežka Robnik - Štiftarjeva
Med najinim pomenkovanjem se je skozi steklena vrata pečice štedilnika kazal velik hleb kruha, ki ga je Nežka malo pred mojim prihodom dala peči. Pogled na kruh je preusmeril pogovor na najino otroštvo med vojno in kaj je nam, nekoč, v tistih hudih časih, pomenil kruh.
Ko so nacisti 24. oktobra 1944 požigali Solčavo, je bila Nežka stara 7 let. Povedala je, da so prišli na njen dom – na Štiftarjevo – Nemci in mamo ter šest otrok zaprli v »kšico«. V hišo so nanosili slamo in kazalo je, da bodo tam prenočevali.
Nato so družini naročili, naj bodo v petih minutah pripravljeni na odhod. Mama so vzeli iz kota križ, na roke pa najmlajšega otroka – Micko. Nemci so klali živino in nalagali plen na vozove. Še živali so čutile, da se je nad kmetijo zgrnilo nekaj hudega. Voli niso hoteli iz hleva, pred pragom so pokleknili in niso hoteli ven, tako da so jih morali Nemci zvleči iz hleva.
Kolono so nato Nemci usmerili proti Prodniku. Ko so se Štiftarski ozirali nazaj proti domu, so videli, da je že v ognju! Težki vozovi so povozili majhno jagnje, pa se nihče ni zmenil za to, da je jokalo in v bolečinah umiralo sredi kolovoza. Otroku Nežki pa slika tega jagenjčka ni hotela iz glave.
Tudi na Produ so Nemci zajeli mater in šest otrok in obupano kolono gnali naprej proti Osojniku in »čez Vrh« na Koroško.
V koloni so bili še drugi trpini, med njimi Majdačeva mati, prav tako s šestimi otroki…
Nežka se spominja: »Ko smo prišli v Osojnico, sta bila Štefka in Vester, stara približno toliko kot jaz, 24. oktobra še bosa in prav taka sta šla na pot v izgnanstvo.
Pri kmetiji Hed nam je gospodinja na cesto prinesla skodelico mleka, da smo mlajši otroci pili.To skodelico smo odnesli s seboj v lager in po osvoboditvi – domov, na požgano domačijo.
Večkrat mislim na to, da so bile naše matere resnični heroji. V tistih hudih razmerah, ko so bile same na smrt prestrašene, so nam dajale korajžo in upanje, da bomo preživeli.
V lagerju, v Hutenbachu v Nemčiji, smo živeli v pritličju neke graščine, ki je bila obdana z bodečo žico.
Enkrat na dan smo dobili hrano za ves dan; otroci od enega leta do 14 let smo dobili dva krompirja in majhno skodelico čaja, odrasli – nad 14 let – so dobili tri krompirje in približno ½ litra čaja, sestra Micka, stara leto dni, pa ni dobivala ničesar. Mama je tudi niso mogli dojiti, saj ob pomanjkljivi hrani niso imeli mleka. Tako je sestra Micka, ki je že shodila, zaradi oslabelosti nehala hoditi. Poleg tega je imela od vratu do prsi polno bul. Če nas maja 1945 ne bi rešili zavezniki, bi Micka zagotovo umrla.
Tako pa so jo po osvoboditvi Amerikanci z mamo vred odpeljali v bolnico in pričeli z zdravljenjem. Dobivala pa je tudi še poseben dodatek k hrani.
V lagerju smo bili ves čas lačni. Spomnim se, kako smo stalno prosili mamo za kruh!
Sploh ne vem, kako so mama to zdržali!
Včasih, ko so bili mama na vrsti za delo v kuhinji, so si za prsa skrivaj zatlačili kakšen krompir in ga prinesli nam. Krompir smo pojedli otroci, mama pa olupke. Kasneje, ko smo bili spet doma, so nam povedali, da jih pogled na krompirjeve olupke sili, da bi bruhali.
Moja sestra Kristina, ki je bila takrat stara 14 let, je morala čez dan hoditi delat k družini nekega gestapovca, zvečer pa se je vračala v lager. Stara mati iz te nemške družine ji je včasih dala nekaj hrane, vendar tako, da drugi niso videli. Za Veliko noč 1945 so Kristini celo dovolili, da je jedla pri mizi in ko je Kristina videla mizo tako polno dobrot, je začela jokati, ker se je spomnila, da mi nimamo ničesar. Ob odhodu ji je stara mati skrivaj dala nekaj hrane tudi za nas.
Kristina je že kar znala govoriti nemško in včasih sva se splazili pod bodečo žico in šli po okoliških kmetijah prosit za hrano. Ponekod so naju zelo grdo odpravili, spet drugod so nama dali malo moke, krompirja, izjemoma tudi kakšno jajce. Ponavadi so nama tam, kjer naju niso spodili, dali hrano naskrivaj, ker so se tudi sami bali.
Nekoč sva tekli s Kristino po neki dolgi njivi , čeprav je bil alarm za zračni napad.
Midve se za letala, ki so hrumela nad nama, nisva menili; popolnoma sva bili osredotočeni na svoj cilj: dobiti nekaj hrane za družino. Pri najbližjih hišah pa so naju hudo ozmerjali, češ da bi zaradi naju lahko zbombardirali tudi njih!
Nemci so nam povzročili veliko trpljenja, a med njimi so bili tudi ljudje, ki jim ni bilo vseeno za nas in bi nam pomagali, če bi mogli.
Pozimi je dobila vsaka soba, v kateri je živelo po več družin, manjšo količino drv. Majhna peč – gašperček in malo drv ni dalo prav veliko toplote. Toda mama so nam nato »na gašperčku« iz krompirja in moke naredili »oženjene žgance«.
Kakšno razkošje so bili ti žganci!
Nekoč je v lager – na moj naslov – prišel paket. V paketu je bila hrana: keksi, suhe hruške in podobica sv. Neže. Kdo ga je poslal, še danes ne vem, saj na paketu ni bilo naslova pošiljatelja. Vsem našim je prinesel veliko veselja! Iz srca hvala tistemu, ki nam ga je poslal!
Bilo je hudo, saj smo bili vsi, še posebno otroci, ves čas lačni. Z zunanje strani so prihajali nemški otroci in skozi bodečo žico pljuvali v nas.
Ženske – sotrpinke iz taborišča pa so bile z mano prijazne in so me veliko pestovale.
Maja 1945 so nas osvobodili Amerikanci in nas kasneje premestili v Nürnberg, v kasarno SS-a. Domov namreč nismo mogli takoj, ampak smo na transport čakali še dva meseca.
Amerikanci so pripeljali cel tovornjak kruha! Še danes vidim te štruce kruha, kako so se svetile na tovornjaku, kot bi bile namazane!
Tako smo si želeli kruha in dobili smo ga, vendar ga nam mama niso pustili jesti!
Zelo počasi so nas privajali na hrano, še posebno potem, ko je eni od družin umrl otrok, ki se je po tolikšem stradanju preveč najedel!
Pripeljali so tudi tovornjak blaga in neka taboriščnica, ki je bila sama sicer učiteljica, njena mama pa je bila šivilja, mi je »na roke« naredila obleko!
Nežkin krožnik - od zgoraj čisto navaden ovalni krožnik
Spomnim se, da je nekoč prišla k nam skupina Amerikancev, ki je imela s seboj prevajalko. Rekli so nam, da lahko gremo živet v Ameriko, kjer nam bodo pomagali, da si bomo ustvarili dobro življenje in bodo poskrbeli za to, da se bodo vsi otroci lahko šolali. Mama so malo pomislili, potem pa so rekli: “Jaz grem domov!”
Nežkin krožnik od spodaj - napis SS Reich 1939
Amerikanci so nam dovolili, da smo si iz SS-ovske kasarne vzeli vse, karkoli bi nam koristilo. Tudi mama so nabrali nekaj stvari in kasneje , ko smo že odrasli, so vsakemu od nas dali nekaj od tega – za spomin. Meni so dali ovalni porcelanasti krožnik, na katerem je na dnu napisano SS Reich 1939. Moji družini sem naročila, naj čuvajo ta krožnik – za spomin in opomin!
Danes vem samo to: “vojna je vojna in vsaka naredi hudo! Ne glede na to, s kakšnim motivom jo kdo začne, nekomu bo naredila hudo! Moja generacija je doživela vojno, da je le ne bi še katera!«
Solčava, 16. september 2011
zapisala Lučka Golob
