Alojzija Vršnik s kmetije Štiftar pod Olševo je leta 1973 zaprosila za priznanje sodelovanja v NOB zaradi uveljavitve pokojnine.
Njeni prošnji je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Socialistične republike Slovenije ugodila z naslednjo obrazložitvijo (izvleček):
……… Njena kmetija leži v območju Olševe, v zaselku Citrija, na relaciji Koprivna – Matkov kot. Za časa vojne sta bili v neposredni bližini njenega doma še dve sosednji kmetiji: Majdač in Martinc. To je bil geografsko najprikladnejši teren za partizane, ker leži tik pod avstrijsko državno mejo in povezuje s Koroško.
Prvi partizan, ki se je pri njej oglasil, je bil Herle Jože s svojo ženo, partizanko Ivanko. To je bilo novembra 1942. Oglasila sta se potem med zimo še večkrat. Seveda jima je nudila vse, kar sta potrebovala – zavetje in hrano. Zgodaj spomladi 1943 pa so se jima pridružili še novi partizani – Solčavani in tudi iz sosednjih krajev, kot iz Luč, Koprivne in Črne na Koroškem.
Med njimi so bili tudi Prodnik Franc in Prek Lovro iz Solčave, malo pozneje tudi Majdačev Jože in Johan. Ko pa se je poleti formiral vzhodnokoroški bataljon in edinica vojske državne varnosti (njen komandant je bil tov. Pajo iz Črne), so se obiski pri njih iz dneva v dan množili. Oglašali so se aktivisti, terenci – obveščevalci in kurirji. Razen imenovanih, so bili od vidnejših osebnosti: Bole, Prušnik-Gašper, Žavcer-Matjaž, Zmago in drugi…
V juliju in avgustu 1943 se je partizanska moč tako povečala, da skoraj ni bilo več dneva ali noči, ko ne bi bilo obiska. Prihajali so posamezniki in v skupinah. Eni so se oglašali mimogrede, da so se nahranili, drugi pa so tudi ostajali in se zadrževali dlje časa.
Pogosto se je zgodilo, da so bile vse tri domačije v Citriji polne partizanov. Dajali so jim vso pomoč v hrani in zavetju ter jih obveščali o vsem, kar je bilo zanje važno in potrebno.
Niso jim nudili hrane samo na domu, ampak so jim dajali tudi živež in živino, da so odnašali na teren. Tako jim je razen hrane dala tudi tri vole, več kot deset glav drobnice in tri svinje, da so odgnali s sabo za svoje potrebe. Koliko pa so doma zaklali za potrebe partizanov, ne bi mogla našteti. Spekla je ničkoliko pek kruha, da so ga odnesli in pojedli, razen tega, da je kuhala, je tudi prala in šivala za partizane.
Vse to se je dogajalo do 24. 10. 1944. leta, ko so jim Nemci zaradi tega požgali dom.
Takrat so jo s šestimi otroki v starosti od 5 mesecev do 14 let odgnali v izgnanstvo v Nemčijo v Hittenbach, kjer so matere z malimi otroki zaprli in držali zastražene do prihoda Amerikancev. Domov so se vrnili meseca julija 1945 na požgano domačijo. Nastanili so se v na pol podrtem mlinu, ki ga zaradi surovega stanja Nemci niso mogli požgati.
Prepričana je, da njeno sodelovanje zasluži dvojno priznanje; od začetka avgusta 1943 do 25.10.1944 – zaradi aktivnega sodelovanja v odporu proti okupatorju, za čas od 25.10.1944 do 15.5.1945 pa zaradi zapora, stradanja in skrbi za ohranitev otrok pri življenju – da jih vrne domovini – kar se ji je končno tudi posrečilo.
Predlagane priče : Herle Jože, Vaudi Ivan in Resnik Marija.
Priče izjavljajo, da je predlagateljica delala po nalogu aktivistov in borcev NOV in sicer tako, da je dajala hrano, pri hiši je bila partizanska javka, nekaj časa pa je imela v oskrbi tudi otroka, čigar starša sta bila v partizanih.
Zahtevek je utemeljen.
