• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Pričevanje Alojzije Vršnik s kmetije Štiftar pod Olševo

Pričevanje Alojzije Vršnik s kmetije Štiftar pod Olševo

Alojzija Vršnik s kmetije Štiftar  pod Olševo  je  leta 1973  zaprosila za priznanje sodelovanja v NOB zaradi uveljavitve pokojnine.

Njeni prošnji je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Socialistične republike Slovenije  ugodila z naslednjo obrazložitvijo (izvleček):

……… Njena kmetija leži v območju Olševe, v zaselku Citrija,  na relaciji Koprivna – Matkov kot. Za časa vojne sta bili v neposredni bližini njenega doma še dve sosednji kmetiji: Majdač in Martinc. To je bil geografsko najprikladnejši teren za partizane, ker leži tik pod avstrijsko državno mejo in povezuje s Koroško.

Prvi partizan, ki se je pri njej oglasil, je bil Herle Jože s svojo ženo, partizanko Ivanko. To je bilo novembra 1942. Oglasila sta se potem med zimo še večkrat. Seveda jima je nudila vse, kar sta potrebovala – zavetje in hrano. Zgodaj spomladi 1943 pa so se jima pridružili še novi partizani – Solčavani in tudi iz sosednjih krajev, kot iz Luč, Koprivne in Črne na Koroškem.

Med njimi so bili tudi Prodnik Franc in Prek Lovro iz Solčave, malo pozneje tudi Majdačev Jože in Johan. Ko pa se je poleti formiral vzhodnokoroški bataljon in edinica vojske državne varnosti (njen komandant je bil tov. Pajo iz Črne), so se obiski pri njih iz dneva v dan množili. Oglašali so se aktivisti, terenci – obveščevalci in kurirji. Razen imenovanih, so bili od vidnejših osebnosti: Bole, Prušnik-Gašper, Žavcer-Matjaž, Zmago in drugi…

V juliju in avgustu 1943 se je partizanska moč tako povečala, da skoraj ni bilo več dneva ali noči, ko ne bi bilo obiska. Prihajali so posamezniki in v skupinah. Eni so se oglašali mimogrede, da so se nahranili, drugi pa so tudi ostajali in se zadrževali dlje časa.

Pogosto se je zgodilo, da so bile vse tri domačije v Citriji polne partizanov. Dajali so jim vso pomoč v hrani in zavetju ter jih obveščali o vsem, kar je bilo zanje važno in potrebno.

Niso jim nudili hrane samo na domu, ampak so jim dajali tudi živež in živino, da so odnašali na teren. Tako jim je razen hrane dala tudi tri vole, več kot deset glav drobnice in tri svinje, da so odgnali s sabo za svoje potrebe. Koliko pa so doma zaklali za potrebe partizanov, ne bi mogla našteti. Spekla je ničkoliko pek kruha, da so ga odnesli in pojedli, razen tega, da je kuhala, je tudi prala in šivala za partizane.

Vse to se je dogajalo do 24. 10. 1944. leta, ko so jim Nemci zaradi tega požgali dom.

Takrat so jo s šestimi otroki v starosti od 5 mesecev do 14 let odgnali v izgnanstvo v Nemčijo v Hittenbach, kjer so matere z malimi otroki zaprli in držali zastražene do prihoda  Amerikancev. Domov so se vrnili meseca julija 1945 na požgano domačijo. Nastanili so se v na pol podrtem mlinu, ki ga zaradi surovega stanja Nemci niso mogli požgati.

Prepričana je, da njeno sodelovanje zasluži dvojno priznanje; od začetka avgusta 1943 do 25.10.1944 – zaradi aktivnega sodelovanja v odporu proti okupatorju, za čas od 25.10.1944 do 15.5.1945 pa zaradi zapora, stradanja in skrbi za ohranitev otrok pri življenju – da jih vrne domovini – kar se ji je končno tudi posrečilo.

Predlagane priče : Herle Jože, Vaudi Ivan in Resnik Marija.

Priče izjavljajo, da je predlagateljica delala po nalogu aktivistov in borcev NOV in sicer tako, da je dajala hrano, pri hiši je bila partizanska javka, nekaj časa pa je imela v oskrbi tudi otroka, čigar starša sta bila v partizanih.

Zahtevek je utemeljen.

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d