• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Pot v taborišče

Pot v taborišče

Redkačeva Jožica (prva z leve, nad njo Plesnikova Jerca, na desni Rajtmanova Milka, v sredi Podbrežnik - Franc Grobelnik)

Redkačeva Jožica

(Spomini Jožice Pečovnik – Redkačeve  na 10. junij 1943)

Že dalj časa, odkar je brat Franc odšel v partizane namesto v nemško vojsko, smo se bali, kdaj pridejo Nemci po našo družino, da jo odpeljejo v taborišče.

Kadarkoli se je v Solčavi pojavil nemški avto, tako imenovana  »marica«, smo takoj zaklenili sprednja vrata hiše in pri zadnjih odšli od doma.

Toda usodnega jutra smo še vsi spali, ko so nas prebudili udarci po vratih in oknih s klici »Aufmachen« – »odprite«! Vsi preplašeni smo vstali in ko je ata šel odpret ter vprašat, kaj hočejo od nas, so hišo že obkolili vojaki Wehrmanschaft, nam pa ukazali, naj se takoj pripravimo, da gremo na zaslišanje na sedež nemške občine v Luče. Na vprašanje, ali lahko vzamemo kaj obleke ali hrane s seboj, če nas bodo morda odpeljali v taborišče, so nam zagotavljali, da ne potrebujemo ničesar, da se kmalu vrnemo. Verjeli smo jim in nismo vzeli s seboj ničesar.

Odgnali so nas v sosednje župnišče, kjer so imeli vermani postojanko. Zaprli so nas v pritličje, v sobo nasproti kuhinje. Mlajši brat Rafko je že doma začel jokati rekoč »Mama, nič več se ne bomo vrnili domov, odpeljali nas bodo!«

V zaklenjeni sobi smo s strahom pričakovali, kaj bodo napravili z nami. Najprej smo bili sami domači: ata, mama, midve s sestro Miciko, brata  Peter in Rafko. Potem so prignali še družino Boštjana Selišnika, ki je štela šest članov: oče Boštjan, mati Marija, hčerka Matilda s šest mesecev staro hčerko Štefko in hčerka Marija s štiriletno hčerko Marico. Sin Jože je bil takrat že partizan na Koroškem. Vedno bolj smo bili nestrpni in preplašeni, ko so okrog devete ure prignali še Matkovo družino: mater Nežo, hčerki Lizo in Marijo in sina Alojza.

Okrog desete ure je prišel po nas avtobus. Vse skupaj so nas,  brez vsakega pojasnila ali zasliševanja,  naložili in odpeljali v Celje, kjer je bilo v Okoliški šoli  zbirališče za odpremo transportov v nemška taborišča. Tam smo prvič ta dan zvečer dobili nekaj hrane. Ko so nas pripeljali, so bili že vsi prostori natrpani z ljudmi, a vozili so še vedno nove in nove žrtve.

Drugi dan so po abecednem redu klicali vse v neko sobo, kjer so za vsakega posameznika izpolnili karton z osebnimi podatki. Zvečer so sklicali vse v veliko dvorano, kjer so povedali, da gremo v Nemčijo  v izseljeniško taborišče, kjer nas bodo prevzgojili v Nemce. Žalostno je bilo v tej dvorani. Otroci in ženske so jokali ter prosili, naj jih spustijo domov. Dobro se spominjam neke  ženske, ki je od žalosti in strahu dobila živčni napad, da smo se še vsi ostali zelo prestrašili.

Tretji dan dopoldan so nas sklicali na dvorišče, kjer nas je neki gestapovec imensko klical. Na njegov klic se je moral vsak oglasiti z »da« in iti na drugo stran dvorišča. V spominu mi je ostala slika, kako je tisti gestapovec psoval vse, ki se niso dovolj glasno oglasili s svojim »da«. Med temi je bil tudi moj oče. Proti večeru, bilo je že mračno, smo dobili povelje za odhod. Moški so šli peš na železniško postajo, seveda v spremstvu stražarjev. Jaz sem takoj po prihodu v Celje od strahu zbolela. Ker nisem mogla hoditi, sem se  z mamo in enajstletnim bratom Rafkom lahko peljala s tovornim avtom. Zaradi opozorila Matkove matere Neže, ki je bila že leta 1942 nekaj časa v zaporu v  »Starem piskru«, smo se zelo bali, da nas bodo ločili, otroke posebej, odrasle posebej, kot so to storili že pri vseh prejšnjih transportih. Če bi to napravili, bi ostali skupaj samo brat Rafko, sestra Marija, stara  sedemnajst let in jaz, ki sem bila takrat stara  štirinajst let. Vendar smo na železniški postaji srečno prišli zopet skupaj in se skupaj odpeljali v naše prvo taborišče v v Frohnleiten pri Gradcu.

Tu smo ostali šest tednov. Brat Anton, ki je po naključju ostal v Solčavi, nas je poskušal s prošnjami na nemške oblasti rešiti, toda nič ni pomagalo. Morali smo z ostalimi interniranci romati iz taborišča v taborišče. Najhuje je bilo, da nismo imeli nobene obleke in obutve. Odvisni smo bili od dobrote drugih ljudi, saj smo nekaj časa lahko prejemali pakete. Vendar nam sosedi v Solčavi niso mogli kaj rešiti, ker so si vermani takoj po našem odhodu razdelili plen. Kmalu se je v našo hišo vselila nemška izdajalka Marija Fedran, ki so jo partizani 23. julija 1944, ko je hotela prestopiti prag hiše izseljene družine, ustrelili.

Lačni in raztrgani smo šli skozi pet taborišč: Frohnleiten, Straubing, Regensburg, Speinshardt pri Eschenbachu  in Amberg. V vseh poznejših taboriščih, razen v prvem, smo morali hoditi na delo na polja, a pozneje v tovarno.

19. aprila 1945 so nas v Speinshardtu osvobodili  Američani, toda šele 17. julija 1945 smo z repatriacijskim transportom prispeli domov, v Slovenijo.

Oče je že v zadnjem taborišču hudo zbolel, zato se je vrnil domov šele mesec dni pozneje s transportom Rdečega križa, a še to le za nekaj mesecev.

Nič več ni bil zdrav. Domov je prišel samo še umret in 20. januarja 1946 je tudi umrl.

Med tem,  ko smo bili v taboriščih, so nam Nemci požgali še dom. Našli pa smo živa in zdrava brata Franca in Antona, oba borca NOV.

(Vir: Vestnik Koroških partizanov, september 1976)

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d