Redkačeva Jožica
(Spomini Jožice Pečovnik – Redkačeve na 10. junij 1943)
Že dalj časa, odkar je brat Franc odšel v partizane namesto v nemško vojsko, smo se bali, kdaj pridejo Nemci po našo družino, da jo odpeljejo v taborišče.
Kadarkoli se je v Solčavi pojavil nemški avto, tako imenovana »marica«, smo takoj zaklenili sprednja vrata hiše in pri zadnjih odšli od doma.
Toda usodnega jutra smo še vsi spali, ko so nas prebudili udarci po vratih in oknih s klici »Aufmachen« – »odprite«! Vsi preplašeni smo vstali in ko je ata šel odpret ter vprašat, kaj hočejo od nas, so hišo že obkolili vojaki Wehrmanschaft, nam pa ukazali, naj se takoj pripravimo, da gremo na zaslišanje na sedež nemške občine v Luče. Na vprašanje, ali lahko vzamemo kaj obleke ali hrane s seboj, če nas bodo morda odpeljali v taborišče, so nam zagotavljali, da ne potrebujemo ničesar, da se kmalu vrnemo. Verjeli smo jim in nismo vzeli s seboj ničesar.
Odgnali so nas v sosednje župnišče, kjer so imeli vermani postojanko. Zaprli so nas v pritličje, v sobo nasproti kuhinje. Mlajši brat Rafko je že doma začel jokati rekoč »Mama, nič več se ne bomo vrnili domov, odpeljali nas bodo!«
V zaklenjeni sobi smo s strahom pričakovali, kaj bodo napravili z nami. Najprej smo bili sami domači: ata, mama, midve s sestro Miciko, brata Peter in Rafko. Potem so prignali še družino Boštjana Selišnika, ki je štela šest članov: oče Boštjan, mati Marija, hčerka Matilda s šest mesecev staro hčerko Štefko in hčerka Marija s štiriletno hčerko Marico. Sin Jože je bil takrat že partizan na Koroškem. Vedno bolj smo bili nestrpni in preplašeni, ko so okrog devete ure prignali še Matkovo družino: mater Nežo, hčerki Lizo in Marijo in sina Alojza.
Okrog desete ure je prišel po nas avtobus. Vse skupaj so nas, brez vsakega pojasnila ali zasliševanja, naložili in odpeljali v Celje, kjer je bilo v Okoliški šoli zbirališče za odpremo transportov v nemška taborišča. Tam smo prvič ta dan zvečer dobili nekaj hrane. Ko so nas pripeljali, so bili že vsi prostori natrpani z ljudmi, a vozili so še vedno nove in nove žrtve.
Drugi dan so po abecednem redu klicali vse v neko sobo, kjer so za vsakega posameznika izpolnili karton z osebnimi podatki. Zvečer so sklicali vse v veliko dvorano, kjer so povedali, da gremo v Nemčijo v izseljeniško taborišče, kjer nas bodo prevzgojili v Nemce. Žalostno je bilo v tej dvorani. Otroci in ženske so jokali ter prosili, naj jih spustijo domov. Dobro se spominjam neke ženske, ki je od žalosti in strahu dobila živčni napad, da smo se še vsi ostali zelo prestrašili.
Tretji dan dopoldan so nas sklicali na dvorišče, kjer nas je neki gestapovec imensko klical. Na njegov klic se je moral vsak oglasiti z »da« in iti na drugo stran dvorišča. V spominu mi je ostala slika, kako je tisti gestapovec psoval vse, ki se niso dovolj glasno oglasili s svojim »da«. Med temi je bil tudi moj oče. Proti večeru, bilo je že mračno, smo dobili povelje za odhod. Moški so šli peš na železniško postajo, seveda v spremstvu stražarjev. Jaz sem takoj po prihodu v Celje od strahu zbolela. Ker nisem mogla hoditi, sem se z mamo in enajstletnim bratom Rafkom lahko peljala s tovornim avtom. Zaradi opozorila Matkove matere Neže, ki je bila že leta 1942 nekaj časa v zaporu v »Starem piskru«, smo se zelo bali, da nas bodo ločili, otroke posebej, odrasle posebej, kot so to storili že pri vseh prejšnjih transportih. Če bi to napravili, bi ostali skupaj samo brat Rafko, sestra Marija, stara sedemnajst let in jaz, ki sem bila takrat stara štirinajst let. Vendar smo na železniški postaji srečno prišli zopet skupaj in se skupaj odpeljali v naše prvo taborišče v v Frohnleiten pri Gradcu.
Tu smo ostali šest tednov. Brat Anton, ki je po naključju ostal v Solčavi, nas je poskušal s prošnjami na nemške oblasti rešiti, toda nič ni pomagalo. Morali smo z ostalimi interniranci romati iz taborišča v taborišče. Najhuje je bilo, da nismo imeli nobene obleke in obutve. Odvisni smo bili od dobrote drugih ljudi, saj smo nekaj časa lahko prejemali pakete. Vendar nam sosedi v Solčavi niso mogli kaj rešiti, ker so si vermani takoj po našem odhodu razdelili plen. Kmalu se je v našo hišo vselila nemška izdajalka Marija Fedran, ki so jo partizani 23. julija 1944, ko je hotela prestopiti prag hiše izseljene družine, ustrelili.
Lačni in raztrgani smo šli skozi pet taborišč: Frohnleiten, Straubing, Regensburg, Speinshardt pri Eschenbachu in Amberg. V vseh poznejših taboriščih, razen v prvem, smo morali hoditi na delo na polja, a pozneje v tovarno.
19. aprila 1945 so nas v Speinshardtu osvobodili Američani, toda šele 17. julija 1945 smo z repatriacijskim transportom prispeli domov, v Slovenijo.
Oče je že v zadnjem taborišču hudo zbolel, zato se je vrnil domov šele mesec dni pozneje s transportom Rdečega križa, a še to le za nekaj mesecev.
Nič več ni bil zdrav. Domov je prišel samo še umret in 20. januarja 1946 je tudi umrl.
Med tem, ko smo bili v taboriščih, so nam Nemci požgali še dom. Našli pa smo živa in zdrava brata Franca in Antona, oba borca NOV.
(Vir: Vestnik Koroških partizanov, september 1976)
