• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Pismo Jožeta Marzidovška ženi Nežki (Plesnikovi)

Pismo Jožeta Marzidovška ženi Nežki (Plesnikovi)

Draga mi, ljuba ženkica

Ležim pod skalo in premišljujem o tem, da se vojna nikakor noče končati in in kako vsi  težko in predolgo čakamo na njen zaključek, ki nam pomeni odrešitev!

Premišljujem tudi o svojem življenju. Zavedam se, da sem v prizadevanju, da bi sledil svojim svetlim idealom, velikokrat zanemaril tebe.

Kakorkoli že: danes, po devetih mesecih, nimam izhoda. Še naprej moram usmerjati svoje življenje tako, da se prilagajam razmeram v času, ki ga sedaj živimo.

Želim pa, da veš, kako o stvareh razmišljam jaz in da veliko mislim na tebe.

Na dan , ko so te odgnali v izgnanstvo, ti, žal, nisem mogel pomagati.

Z dvema tovarišema sem bil visoko v planinah nad vašo domačijo in noč me je dohitela na strmi skali, od koder v temi nisem mogel nikamor. Moral sem počakati do jutra, da sem našel pot do Plesnikove planine. Na svoje veliko začudenje sem v koči naletel na velik nered , majericini čevlji so ležali pod posteljo, majerice Ivanke pa nikjer!  Še posebej sumljivo  se mi je zdelo to, da so svinje lačne krulile okoli koče in krave, ki jih je tiščalo mleko, predirljivo mukale!

Zaskrbelo me je in spustil sem se v dolino proti vašemu domu, da bi ugotovil, kaj se dogaja.

Videl sem, da Vermanšaft ravno goni skupaj živino in nalaga vaše imetje na vozove!

In priznam, čeprav sem trden, sem se ob tem in ob svoji nemoči razjokal kot otrok, ki ga v zibki zvijajo krči. Prav tako kot tebi, ki si morala doživeti to nesramno početje poživinjenih ljudi, je bilo hudo tudi meni!

Ko sem izvedel, da so te Nemci odpeljali s seboj, sem se namenil, da bom šel za teboj, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z  mano! Rad bi ti olajšal trpljenje in krivice, ki so te doletele.

Na srečo me je takrat našel France in me s svojo prisotnostjo pomiril in mi spet vlil poguma.

Najhuje, kar lahko doleti človeka, je pač izguba dveh najbližjih – žene in otroka. Ob misli, da so mi ugrabili oba, sem skoraj zblaznel in v želji po maščevanju sem taval okoli kot brezumen!  Očital sem si, da sem s tem, ko sem šel branit domovino, zapustil vaju.

Vendar sem se na to pot moral podati!

V mislih si predstavljam, da bo vojne morda le  kmalu konec! Da bom že kmalu v tvojem toplem objemu in da bom s svojim ljubim sinčkom živel mirno življenje, v krogu svojih dragih!

Vendar, ko človek preobrača usodo, jo Bog preobrne, ti pa moraš delati tako, da je prav za oba!

Draga mi, s tem pismom te prosim za odpuščanje!  Če  Bog da, da preživimo in se spet združimo, si bom prizadeval,  da bomo živeli srečno in uživali v dneh, ki so nam morda še namenjeni.

Čeprav nisem vedno živel tako kot sva načrtovala,  sem vendarle vedno živel le za tebe in za malega. Želim si, da bi moj duh lahko zaplaval visoko v zrak, da bi dosegel tebe z mojim malim srčecem. Ne mine ura, da ne bi mislil nate in tudi v spanju sem združen z vama.

Če mi ni usojeno preživeti, vedi, da bom šel tudi v smrt z upanjem, da bosta vidva nekoč živela lepše, če že nam vsem skupaj to ni bilo namenjeno.

Zdi se mi, da mi dnevi brez tebe minevajo zelo počasi, vendar mlada leta minevajo hitro in čutim, da sem zaradi ločitve od tebe prikrajšan za najboljše.

Odkar ne moreva biti skupaj, mi življenje mineva monotono, skoraj puščobno. Čas sem si krajšal z branjem ali čim podobnim. Tudi kraj sam in ljudje so ugodno vplivali name in ohranil jih bom v lepem spominu. Posebno nekateri so mi bili naklonjeni in očetovsko dobri do mene, da se mi zdi kot da sem med svojimi: Govc, Knez, Roban.

Ko sem  v času jesenske hajke  moral zapustiti ljubo mi Savinjsko dolino, mi je bilo zelo hudo. Prišli smo na Kranjsko, v dokaj neprijazne kraje, kjer so nas smatrali za svoje sovražnike, da, tam se mi je pokazal svet poln hudobije in grdobe! Tam niso znali ločiti, kdo je njihov prijatelj in kdo sovražnik. Tam smo jim bili mi – bratje po krvi in narodu – tujci, celo manjvredni !. Tega ne bom pozabil, pa če bi živel 1000 let! Tam je razpasena Bela garda, ki dobiva navodila od visokega dostojanstvenika – škofa in po njegovih direktivah se potem ravnajo.  Slovenci smo tudi narod nesramnežev, to že lahko  zatrdim. Nekaterim so tujci ljubši od krvnih bratov! Vendar vem, da greh ne bo ostal nekaznovan!

Ob  Božiču sem še taval po Kranjskem, za Novo leto pa sem po  mnogih nevarnostih spet prispel v lepo mi  domačo dolinico.

Ko sem se vrnil, se mi je ta dolina zdela lepša kot kdajkoli prej! Zdelo se mi je, da me vsak grm in vsako drevo pozna in  mi  izreka dobrodošlico.  Pozdravljena, ljuba mi Dolinica! Ti si mi kot mati, ljudje tukaj so mi kot bratje in hiša mi je resnično kamrica, v kateri ni laži in sovraštva!  Med bivanjem tukaj vseeno nisem mogel biti čisto brezskrben, kajti moral sem se ogibati sumljivih tujcev.  Spoznal pa sem  Nemčevega Tonija in z njim cele tri mesece delil  usodo življenja v gozdu  – dokler ga ni  domovina poklicala nazaj v službo. Na Tonija sem se navezal kot na brata in ko sem ostal sam,  sta se  me lotila žalost in obup.

Zdaj sem  v bližini tvojega nekdanjega doma – pod skalo, ki mi nudi streho nad glavo.

Danes je tako, da pošten človek ne  sme bivati pod  domačo streho, pač pa edinole po streho, ki jo je Bog naredil, da bi nudila zaščito gozdnim živalim. Samo tam smemo tudi mi iskati skromen kotiček, da smo varni pred vremenskimi neprilikami in pred tujimi zasledovalci.

Takšen dom imam danes, ko ti pišem te vrstice!

Čeprav je takšno življenje žalostno in težko, sem vendarle tudi ponosen, da ga zmorem.  Veliko jih je hodilo po tej poti, a  malo jih je ostalo živih, saj sta trpljenje in napor  prehuda za človeka, ki nima dovolj energije.  Meni daje moč in energijo, da kljubujem vsem naporom, volja do življenja in misel na tebe in malo srčece, ki bi ga že tako rad objel in pritisnil na svoje prsi. Rad bi videl ta sad tvojega in mojega telesa in se prepričal, da pluje v njem prav tako kljubovalna kri, kot je kri očeta.

Ljuba moja, ne misli, da sem  brezbrižen in ne misli na morje hudega, ki si ga morala prebroditi, saj jadra čolnička  plapolajo na visokem jamboru časti. Kar si morala prestati, položi na oltar domovine – za svetle cilje, za boljše čase. Za cilje, o katerih so sanjali naši predniki, na nas pa je, da jih uresničimo. Zato naj naš čolnič življenja plava naravnost proti cilju, zasidrati pa ga moraš na  najbolj globokem – to je na zavedanju da si Slovenka, da si hči naroda, ki bo enkrat…

Ko bomo dogradili stavbo, ki so jo začeli postavljati naši veliki možje kot  so Gregorčič, Cankar, Stritar, Lenin, Stalin in Luter, bomo naše delo zaključili in šli z mirnim srcem na počivališče, ki mu pravimo »božja njiva«. Do takrat pa se ne smemo ustrašiti nobene, še tako hude žrtve, ampak moramo pogumno slediti našim praporom!

Na koncu te želim še enkrat vzpodbuditi: ne smeš misliti, da  se tvoj mož ne briga zate. S tem bi mi delala krivico, saj  v resnici stalno mislim na tebe in malo srčece!

Skala mi daje streho, šumenje vodopada mi daje godbo – varljivi občutek pravljične noči…

 

Zapisal : Jožko, dne 29. 3. 1945 na Veliki četrtek

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d