Draga mi, ljuba ženkica
Ležim pod skalo in premišljujem o tem, da se vojna nikakor noče končati in in kako vsi težko in predolgo čakamo na njen zaključek, ki nam pomeni odrešitev!
Premišljujem tudi o svojem življenju. Zavedam se, da sem v prizadevanju, da bi sledil svojim svetlim idealom, velikokrat zanemaril tebe.
Kakorkoli že: danes, po devetih mesecih, nimam izhoda. Še naprej moram usmerjati svoje življenje tako, da se prilagajam razmeram v času, ki ga sedaj živimo.
Želim pa, da veš, kako o stvareh razmišljam jaz in da veliko mislim na tebe.
Na dan , ko so te odgnali v izgnanstvo, ti, žal, nisem mogel pomagati.
Z dvema tovarišema sem bil visoko v planinah nad vašo domačijo in noč me je dohitela na strmi skali, od koder v temi nisem mogel nikamor. Moral sem počakati do jutra, da sem našel pot do Plesnikove planine. Na svoje veliko začudenje sem v koči naletel na velik nered , majericini čevlji so ležali pod posteljo, majerice Ivanke pa nikjer! Še posebej sumljivo se mi je zdelo to, da so svinje lačne krulile okoli koče in krave, ki jih je tiščalo mleko, predirljivo mukale!
Zaskrbelo me je in spustil sem se v dolino proti vašemu domu, da bi ugotovil, kaj se dogaja.
Videl sem, da Vermanšaft ravno goni skupaj živino in nalaga vaše imetje na vozove!
In priznam, čeprav sem trden, sem se ob tem in ob svoji nemoči razjokal kot otrok, ki ga v zibki zvijajo krči. Prav tako kot tebi, ki si morala doživeti to nesramno početje poživinjenih ljudi, je bilo hudo tudi meni!
Ko sem izvedel, da so te Nemci odpeljali s seboj, sem se namenil, da bom šel za teboj, ne glede na to, kaj se bo zgodilo z mano! Rad bi ti olajšal trpljenje in krivice, ki so te doletele.
Na srečo me je takrat našel France in me s svojo prisotnostjo pomiril in mi spet vlil poguma.
Najhuje, kar lahko doleti človeka, je pač izguba dveh najbližjih – žene in otroka. Ob misli, da so mi ugrabili oba, sem skoraj zblaznel in v želji po maščevanju sem taval okoli kot brezumen! Očital sem si, da sem s tem, ko sem šel branit domovino, zapustil vaju.
Vendar sem se na to pot moral podati!
V mislih si predstavljam, da bo vojne morda le kmalu konec! Da bom že kmalu v tvojem toplem objemu in da bom s svojim ljubim sinčkom živel mirno življenje, v krogu svojih dragih!
Vendar, ko človek preobrača usodo, jo Bog preobrne, ti pa moraš delati tako, da je prav za oba!
Draga mi, s tem pismom te prosim za odpuščanje! Če Bog da, da preživimo in se spet združimo, si bom prizadeval, da bomo živeli srečno in uživali v dneh, ki so nam morda še namenjeni.
Čeprav nisem vedno živel tako kot sva načrtovala, sem vendarle vedno živel le za tebe in za malega. Želim si, da bi moj duh lahko zaplaval visoko v zrak, da bi dosegel tebe z mojim malim srčecem. Ne mine ura, da ne bi mislil nate in tudi v spanju sem združen z vama.
Če mi ni usojeno preživeti, vedi, da bom šel tudi v smrt z upanjem, da bosta vidva nekoč živela lepše, če že nam vsem skupaj to ni bilo namenjeno.
Zdi se mi, da mi dnevi brez tebe minevajo zelo počasi, vendar mlada leta minevajo hitro in čutim, da sem zaradi ločitve od tebe prikrajšan za najboljše.
Odkar ne moreva biti skupaj, mi življenje mineva monotono, skoraj puščobno. Čas sem si krajšal z branjem ali čim podobnim. Tudi kraj sam in ljudje so ugodno vplivali name in ohranil jih bom v lepem spominu. Posebno nekateri so mi bili naklonjeni in očetovsko dobri do mene, da se mi zdi kot da sem med svojimi: Govc, Knez, Roban.
Ko sem v času jesenske hajke moral zapustiti ljubo mi Savinjsko dolino, mi je bilo zelo hudo. Prišli smo na Kranjsko, v dokaj neprijazne kraje, kjer so nas smatrali za svoje sovražnike, da, tam se mi je pokazal svet poln hudobije in grdobe! Tam niso znali ločiti, kdo je njihov prijatelj in kdo sovražnik. Tam smo jim bili mi – bratje po krvi in narodu – tujci, celo manjvredni !. Tega ne bom pozabil, pa če bi živel 1000 let! Tam je razpasena Bela garda, ki dobiva navodila od visokega dostojanstvenika – škofa in po njegovih direktivah se potem ravnajo. Slovenci smo tudi narod nesramnežev, to že lahko zatrdim. Nekaterim so tujci ljubši od krvnih bratov! Vendar vem, da greh ne bo ostal nekaznovan!
Ob Božiču sem še taval po Kranjskem, za Novo leto pa sem po mnogih nevarnostih spet prispel v lepo mi domačo dolinico.
Ko sem se vrnil, se mi je ta dolina zdela lepša kot kdajkoli prej! Zdelo se mi je, da me vsak grm in vsako drevo pozna in mi izreka dobrodošlico. Pozdravljena, ljuba mi Dolinica! Ti si mi kot mati, ljudje tukaj so mi kot bratje in hiša mi je resnično kamrica, v kateri ni laži in sovraštva! Med bivanjem tukaj vseeno nisem mogel biti čisto brezskrben, kajti moral sem se ogibati sumljivih tujcev. Spoznal pa sem Nemčevega Tonija in z njim cele tri mesece delil usodo življenja v gozdu – dokler ga ni domovina poklicala nazaj v službo. Na Tonija sem se navezal kot na brata in ko sem ostal sam, sta se me lotila žalost in obup.
Zdaj sem v bližini tvojega nekdanjega doma – pod skalo, ki mi nudi streho nad glavo.
Danes je tako, da pošten človek ne sme bivati pod domačo streho, pač pa edinole po streho, ki jo je Bog naredil, da bi nudila zaščito gozdnim živalim. Samo tam smemo tudi mi iskati skromen kotiček, da smo varni pred vremenskimi neprilikami in pred tujimi zasledovalci.
Takšen dom imam danes, ko ti pišem te vrstice!
Čeprav je takšno življenje žalostno in težko, sem vendarle tudi ponosen, da ga zmorem. Veliko jih je hodilo po tej poti, a malo jih je ostalo živih, saj sta trpljenje in napor prehuda za človeka, ki nima dovolj energije. Meni daje moč in energijo, da kljubujem vsem naporom, volja do življenja in misel na tebe in malo srčece, ki bi ga že tako rad objel in pritisnil na svoje prsi. Rad bi videl ta sad tvojega in mojega telesa in se prepričal, da pluje v njem prav tako kljubovalna kri, kot je kri očeta.
Ljuba moja, ne misli, da sem brezbrižen in ne misli na morje hudega, ki si ga morala prebroditi, saj jadra čolnička plapolajo na visokem jamboru časti. Kar si morala prestati, položi na oltar domovine – za svetle cilje, za boljše čase. Za cilje, o katerih so sanjali naši predniki, na nas pa je, da jih uresničimo. Zato naj naš čolnič življenja plava naravnost proti cilju, zasidrati pa ga moraš na najbolj globokem – to je na zavedanju da si Slovenka, da si hči naroda, ki bo enkrat…
Ko bomo dogradili stavbo, ki so jo začeli postavljati naši veliki možje kot so Gregorčič, Cankar, Stritar, Lenin, Stalin in Luter, bomo naše delo zaključili in šli z mirnim srcem na počivališče, ki mu pravimo »božja njiva«. Do takrat pa se ne smemo ustrašiti nobene, še tako hude žrtve, ampak moramo pogumno slediti našim praporom!
Na koncu te želim še enkrat vzpodbuditi: ne smeš misliti, da se tvoj mož ne briga zate. S tem bi mi delala krivico, saj v resnici stalno mislim na tebe in malo srčece!
Skala mi daje streho, šumenje vodopada mi daje godbo – varljivi občutek pravljične noči…
Zapisal : Jožko, dne 29. 3. 1945 na Veliki četrtek
