Junija 1944 so partizani obvestili prebivalce, da bo po štiriletnem zastoju s 1. julijem 1944 spet začela delovati slovenska šola.
Solčavo so razdelili na pet območij: Solčavo, Citrijo, Sv. Duh, Matkov kot in Robanov kot.
3. julija 1944 se je pričel pouk v Citriji na kmetiji Pri Majdaču. Manjkala sta samo dva otroka od vseh šoloobveznih otrok s tega dela Solčave.
V Robanovem kotu so v šolo otroci prihajali na kmetijo v Vrhu, v Logarski dolini – v Log, v Matkovem kotu pa v Vrlovc.
V vasi Solčava so starši sklenili, da bodo sami organizirali dobro obveščevalno službo, da se bodo otroci in učitelj pravočasno umaknili na varno, če bi se Solčavi bližali Nemci.
Starši in učitelj so se tudi dogovorili, da bodo skupen pouk v Solčavi za vse šoloobvezne otroke organizirali takoj, ko bo dovolj varno, kar pomeni, ko bodo Nemci zapustili postojanko v Lučah.
Vendar pa pouk nikakor ni mogel biti reden. Primanjkovalo je šolskih potrebščin, za šolsko tablo so uporabljali kar sobna vrata in ko se je bližala nemška hajka, so morali učenci sredi pouka zbežati iz »šole«, ter hitro poskriti vse šolske reči.
Partizanski šolski pouk na Solčavskem je trajal od julija 1944 do nemške ofenzive v decembru 1944.
(Vir: Vestnik koroških partizanov 9/76)
Rajmantova Milka
Rajmantova Milka
Spomini Milke Kosmač – Rajmantove na partizansko šolo
Stara sem bila 12 let. Šolo smo imeli v nekdanji Zadrugi, kjer je sedaj stavba nove Rinke.
Vsak je imel za vse predmete le en zvezek. Učili smo se predvsem slovenski jezik, računstvo in zgodovino. Naš prvi učitelj je bil Borut in bil je dober učitelj.
Partizanski kurir Nejc nas je prihajal obveščat, kadar je vasi grozila hajka. Takrat smo pograbili svoje zvezke in zbežali.
Midve s sestro Vido sva tekli proti domu in prebredli vodo pri Pelinovcu, nato pa sva skrili svoja zvezka pod štor tik ob Savinji. Če je hajka trajala krajši čas, je bilo skrivališče kar v redu, kadar pa so se Nemci zadržali več dni, sta bila zvezka in najini torbici vlažni, skoraj plesnivi. Bali sva se tudi deževja, ker bi Savinja lahko poplavila štor z najinimi stvarmi.
Pravzaprav mi je na te šolske dni ostalo le malo spominov. Kar naprej so bile hajke in kar naprej smo morali bežati, tako da smo bili vsi otroci zelo prestrašeni. Seveda si v takih razmerah nismo pridobili kaj veliko znanja, a bila je šola v slovenskem jeziku, ne v tujem!
Morda zaradi neprestanega strahu, pa tudi vzgoje, smo bili otroci takrat popolnoma drugačni kot so sedaj. Takrat smo bili zelo plahi, danes pa otroci povedo stvari korajžno, nič jim ni nerodno!
Spomnim se še, da je nas, otroke iz partizanske šole, nekdo fotografiral na pragu Zadruge, vendar ne vem, kdo. Bi pa zelo rada zdaj, po tolikih letih, videla tisto sliko!
