Tinka Grudnik, Mirko Grudnik in Nežka Robnik
Tinka Grudnik, Mirko Grudnik in Nežka Robnik pripovedujejo …
Negotovost, strah, pomanjkanje… Skorajda nemogoče je najti podobnosti med njihovimi najstniškimi leti in odraščanjem sedanje mlade generacije.
Mirko Grudnik – Mlinarjev, rojen leta 1931, je prvega partizana srečal v Icmanci, kamor je hodil po mleko. Boter Icmanik – Janez Robnik – so rekli Mirku : »Obljubi, da ne boš nikomur povedal, da si videl tele pobe! Ne smeš povedati prav nikomur, ne očetu, ne mami!«
Nekaj časa se je res držal botrove zapovedi, a skrivnost je Mirko težko nosil s seboj in končno se je odločil, da ne more biti kaj narobe, če se zaupa mami. Mama so mu zabičali, naj bo tiho in naj tega nikomur drugemu ne pove! Besedo staršev pa je bilo nekdaj treba upoštevati!
Kasneje so bili partizani tudi v Solčavi kar pogosto.
Nekoč sta na vrata Mlinarjevih potolkla partizana Jože Gumenjak – Bole in Majdačev Johan. Mama so ju spustili v hišo. Bole je rekel, da morata iti skozi vas, pa ne vesta, koliko nemških stražarjev kontrolira vas. Hotel je, da greva midva z bratom Ivanom pogledat, kako je v vasi.
Svetil je mesec, tako da se je dobro videlo in šla sva po glavni cesti. Pred župniščem sva videla stražarja, srečala nisva nikogar. Pri Kavtmanu sva se obrnila in se vračala “po spodnji vasi”. Pri Herletu sva že srečala Boleta in Johana ter jima povedala, kaj sva ugotovila.
Na srečo si s to izvidniško potjo nisva nakopala težav, lahko pa bi si jih, saj je bilo po policijski uri prepovedano ponoči hoditi okoli!
Igrač tiste čase otroci nismo imeli. Lesena kolesa in puške, ki nam jih je delal Martin, ki je stanoval na Šturmovem hribru, so bila edino, kar nam je služilo za zabavo. Smo se pa takrat otroci veliko družili, saj nam pozornosti nista odtegovala TV ali računalnik, ker takih reči takrat ni bilo.
Moja družba so bili največkrat Kautmanov Miran, Pelinovčev Milan, Skalarjeva Ivan in Vlado…
Nekoč sta se pred Ožbinovo hišo (med Mlinarjem in Lahom), ki je danes ni več, ustavila dva partizana. Imela sta polno škatlo petokrakih rdečih zvezd in dala sta jih vsem otrokom, ki smo si jih nato pripeli na kape. Ožbinova Liza se je jezila, naj jih snamemo, da ne bo kaj narobe. Podučila nas je, da moramo, če bi se od kod vzeli Nemci, reči, da smo Nemci.
Skalarjevemu Ivanu ni šlo v glavo: “Kako Nemci, če imamo pa vsi petokrake zvezde?”
Tinka Grudnik – Reberska je v vojni izgubila očeta. Bil je partizan Tomšičeve brigade, za Tinko in njenega mlajšega brata Vestra pa je skrbela mama Angela.
V začetku leta 1944, Tinki je bilo dobrih pet let, sta šli z mamo k partizanski maši v Solčavo.
Domov pa nista mogli več, saj so partizani zadržali v vasi vse ljudi iz spodnjega dela Solčave.
Takrat je namreč s Koroške na Štajersko stran šla 14. divizija. Partizani so bili v snegu in mrazu slabo oblečeni in obuti. Od naporov hudo izmučeni, lačni… so dolgo hodili skozi Solčavo. Tinka in mama sta se zatekli k Zofki Ošep – Kovačevi, ki je s svojo mamo stanovala v gasilnem domu in tam prespali. Tinka se še spominja mladega partizana, suhega, premraženega, na smrt utrujenega, prosil je za kos kruha. Zofka, dobra duša, mu ga je takoj odrezala. Partizan je prosil, naj mu da kos še za soborca in mu ga je dala. Njena mama pa se je razhudila: “Kar cel hleb nesi za njim! Saj tudi midve nimava več kot tega!”
Tinka se spominja, da je brat Vester, rojen decembra 1943, med vojno hudo zbolel. “Mama si niso vedeli pomagati drugače kot da so nesli otroka v eno od partizanskih bolnic v Robanovem kotu. Zdravnik je Vestra pregledal in ugotovil, da ima črevesni katar. Mami je naročil, da ga ne smejo dojiti, dal pa jim je še krvno oglje in grenko sol. Vestru se je zdravje vrnilo, a življenje ni postalo lepše, saj so decembra 1944 Nemci ubili očeta.
Meseca junija 1944 Tinkin oče Matija Nadvežnik še ni bil v partizanih; z družino je živel v bajti v Račkem travniku. Zdelo se je, da se na drugi strani Savinje marsikaj dogaja, zato je šel pogledat k Mundovcu, kaj je. Takrat je prišel k Mundovcu tudi nemški oficir in s seboj pripeljal ranjenca ter zahteval, da ga Mundovčevi oskrbijo. Z žganjem so mu razkužili rane in jih obvezali. Nemci so nato zahtevali, da Tinkin oče in Zavratnik peljeta v Luče poln voz ranjenih nemških vojakov, ki so jih v Kačjeku dobili v pest partizani. Oče in Zavratnik sta “samotež” vlekla voz poln nemških ranjencev proti Lučam in se na hitro dogovorila, da bosta skušala čimprej uiti, saj bi ju utegnili Nemci v Lučah, ko ju ne bodo več potrebovali, odpeljati v izgnanstvo ali pa enostavno ustreliti. Pri Zavrečkih tratah sta uspela uiti in Tinkin oče se je pod Raduho prebil do Račkih. Prosil jih je, naj gre kdo pogledat v Travnik, kaj je z njegovo družino, pa si razen njihove najmlajše hčerke Tinke nihče drug ni upal, ker je še vedno pokalo.
“Račka Tinka nas je našla v shrambi, kjer smo se skrivali, saj so se na drugem bregu Savinje partizani in Nemci še vedno spopadali. Nemci so najprej domnevali, da jih napadajo tudi iz bajte v Račkem travniku. Do bajte niso mogli, saj je med nedavnim deževjem Savinja na eni strani odtrgala brv, tako da prehod čez reko po brvi ni bil mogoč. Mama so naju spravili v shrambo v zadnjem delu hiše, okrog naju pa naložili odeje in blazine, da bi naju zaščitili pred kroglami, ki so švigale nad našimi glavami. Luči si nismo upali prižgati, tudi zakuriti ne, ker so mama upali, da bodo Nemci morda mislili, da so nas že pobili in bodo nehali streljati v hišo. Eden od Nemcev je čez Savinjo proti hiši zagnal bombo, a hiše ni dosegla; eksplodirala je kakšnih pet metrov pred njo in na nas, ki smo prestrašeni čepeli v shrambi, se je s stropa vsul omet. Potem se nam je nekako uspelo izmuzniti iz hiše in z Račko Tinko vred pobegniti v Podraduho”.
Pozneje smo izvedeli, da so se Nemci odločili, da bodo naš dom v Račkem travniku in domačijo na Beli požgali, češ da smo oboji vedeli, da jih bodo partizani napadli v Kačjeku, vendar jih nismo posvarili!
Meseca decembra 1944 so se Nemci spravili nad Solčavo z novo hajko in Reberska Angela je z otrokoma spet bežala v Podraduho. Njen mož Matija je bil partizan v Tomšičevi brigadi, ki se je takrat mudila na Melišu. Nemci so jih napadli in Matija, ki je vodil mulo, natovorjeno z orožjem, se ni imel kam skriti, pa tudi uiti ne, saj je bil tovor za partizane preveč dragocen. Nemci so ga ustrelili v hrbet. Ranjenega Tinkinega očeta so soborci prenesli v partizansko bolnico k Zalesniku na Ljubno, vendar je naslednji dan umrl«.
V noči, ko je na Ljubnem umiral njen mož, je imela Tinkina mama hude sanje. “Sanjalo se jim je, da je prišla velika, črna ženska in rekla, da ji je ime Nesreča. Mamo je hotela zadaviti, pa so jo preprosili, naj se jih – zaradi otrok – usmili! Počasi se je “Nesreča” umaknila”.
Pri Račniku so bili ob prihodu Nemcev doma samo begunci iz Solčave, saj so vsi domači zbežali visoko v Raduho, zato so bili Nemci prepričani, da je Tinkina mama gospodinja hiše.
Nemci so vse nagnali v “kšico” (poleg Reberskih tudi Ravnske – starša in pet otrok, ki so bili v Podraduhi, ker so jim Nemci v prejšnji hajki požgali dom, pa dve Grobeljski dekleti…), v hišo pa nanosili slame ter tam prespali.
“Brat Vester je jokal, ker je bil lačen, mama pa ga v prisotnosti Nemcev niso hoteli dojiti.
Mlad nemški vojak je stopil k mami in iz žepa na prsih potegnil sliko svoje družine. Kazal je mami, da ima tudi on dva majhna otroka in po licu so mu začele teči solze…
Vojna je takšna nesreča, da dela hudo vsem, ne le žrtvam!”
Pravzaprav se vso vojno doma nismo počutili varne, zato smo se pred prihodom Nemcev nekajkrat umaknili tudi k maminemu bratu Martinu na Reber.
Spomladi leta 1945, ko smo nekaj časa bivali na Rebru, so me mama poslali v Podraduho povedat, kje so ovce. Tja sem prišla ravno v času, ko so reševali ameriškega pilota, ki so ga Nemci sestrelili ob vznožju Raduhe. V hišo je prišel mlad fant, ves tresoč, čudno je govoril in nihče ga ni ničesar razumel. Zagledal me je, iz žepa je potegnil čokolado in jo dal meni. Čokolada je bila lešnikova in neskončno dobra! Grizljala sem lešnike in si želela, da bi vsaj košček te nebeške dobrote lahko prinesla mami, pa ni šlo; med potjo nazaj na Reber sem jo pojedla do zadnje drobtinice!
A takih prijetnih dogodkov smo otroci v času vojne doživeli le malo, strašljivih in krutih pa je bilo veliko in niso minili brez posledic za nas.
Brat Vester strahu, ki ga je doživel, ko so Nemci streljali na naš dom in na nas v njem, ni zlahka prebolel. Takrat je bil star pol leta in po tistem je mnogo noči prejokal. Tudi mene je grozljivo doživetje spremenilo; postala sem plašna in negotova.
Ob pripovedovanju prijateljice Tinke o bratu Vestru se je Nežka Robnik tudi sama spomnila na otroke, ki so jih matere – partizanke skrivale v bližini njenega nekdanjega doma – na Štiftarjevem. Nekaj vrzeli o takratnem dogajanju je Nežki po vojni pomagala zapolniti starejša sestra Rozinka Ošep, ki je bila leta 1943 stara skoraj 1o let.
“Mama so pogosto odhajali od doma s košaro v roki, v košari pa so nosili hrano. Kasneje sem izvedela, da sta bili košari pravzaprav dve – obe popolnoma enaki. Mama so odnesli polno in jo odložili ob potoku v gozdu pod Olševo, vrnili pa so se s prazno. Nam otrokom niso ničesar razlagali, čeprav nas je nenavadno dogajanje zelo zanimalo.
Na Štiftarjevem smo imeli velik zidan svinjak. Spodnji del, kjer smo kurili in kuhali za svinje, je bil z velbom ločen od zgornjega dela, kjer smo sušili drobno otavo. Zgoraj je bilo prijetno toplo. Nekoč sem po lestvi zlezla na vrhnji del in zagledala žensko z otrokom.
Tekla sem tožit mami, kaj sem odkrila in naj gredo z mano pogledat – pa niso hoteli. Prepričevali so me, da sem se zmotila in naj ne hodim več tja!
Mama so takrat pomagali dvema partizanskima družinama. Jeseni 1943 sta se nekaj časa v našem gozdu skrivala Ivanka in Jože Herle z nekajmesečno hčerko Lučko. Če ni bilo pričakovati kaj nevarnega, sta zvečer prihajala spat na naš svinjak. S hrano so jih oskrbovali naša mama.
Druga mamina varovanka je bila Grabnarjeva Gunda, ki se je s približno pet let starim sinom prav tako zadrževala v bližini naše kmetije in so ju tudi preskrbovali naša mama.
Spomnim se, da so mama, ki so za vso družino pletli nogavice iz domače volne, nekoč pletli prav majhne nogavice. Spraševala sem jih, za koga pletejo te »zokne« in odgovorili so mi, da bodo najbrž za mene. Pa niso bili moji; Gundin sin je bil približno take starosti kot jaz in “zokni” so bili namenjeni njemu!”
Maj 2012
