Na Havdejevem
Otroci so bili tudi med vojno samo otroci. Največkrat so bili prepuščeni sami sebi, saj so imeli odrasli svoje skrbi in v vojnem času te skrbi niso bile majhne! Telefonov takrat ni bilo in najbližji sosed je bil pogosto tudi tvoj najboljši prijatelj. Ker je bilo tiste čase v družinah ponavadi veliko otrok, so starši vaških otrok radi dali katerega od svojih potomcev k sorodnikom na kmete. Ko pa je okupator požgal Solčavo, so se kar cele družine iz požganih domov prestavile na kmetije, ki so jih Nemci prezrli in so ostale cele.
Na oddaljenih samotnih kmetijah v Planini so se prebivalci z upanjem na konec vojne poslavljali od starega leta 1944. Knezovi in Havdejevi so se ob posebnih prilikah vedno zbrali skupaj in se poveselili. Tudi tokrat je na Havdejevem Novo leto čakalo kar nekaj ljudi; poleg Havdejevih staršev Lucije in Kristeljna Prepotnika ter njunih šestih otrok še Kavtmanova Marica, Nastranov Zvonko in Ravnčarjev Peter, iz Vrha sta prišla Lojz in Albin, prišla sta Knezova Vida in Miha, pa Johanova Rezka in Jože, ki sta bivala pri sorodnikih na Knežjem.
Johanovi otroci so malo pred vojno izgubili mamo, februarja 1945 je pogorel še njihov dom v Solčavi. Nemci so namreč – po tem, ko so v oktobru 1944 požgali vas Solčavo – odšli, decembra 1944 pa nesrečne prebivalce Solčave dotolkli z novo hajko in se čez zimo nastanili v Solčavi. Vidmarjeva hiša je postala nemška komanda, prebivališče za vojake pa so si poiskali pri Gracunu in pri Johanu. Domače so enostavno stisnili v eno sobo, ostalo hišo pa so si prilastili. Ker je bila zima huda, so si pri Johanu Nemci v zgornji sobi malo preveč kurili in hiša je začela goreti. Gasiti se ni dalo, saj so imeli Nemci v hiši veliko orožja in eksploziva. Ob hudem pokanju je hiša pogorela do tal. Tako je tudi partizanski krojač Ivan Klemenšek – Johan, vdovec s šestimi otroki, sredi zime v najhujšem mrazu, ostal brez vsega.
Pričakovanje novega leta je bilo na Havdejevem razigrano in veselo in za nekaj ur so vsi pozabili, da je ves svet v vojni. Havdejev oče so igrali harmoniko, mladina je plesala, Havdejeva mati pa so z najmlajšim otrokom Kristijem sedeli na peči in zasipali očeta s predlogi, katero vižo naj še zaigra. Takrat zabave željni niso mogli vključiti radia ali televizije, ampak so se morali znajti sami. Za predah med plesom in petjem so se igrali razne domače igre, ki jih mladi danes ne poznajo več: »blokerli«, slepe miši, ženitev, rihtarja biti, skrivanje špile…
Po polnoči, že bolj proti jutru, sta se Johanova Rezka in Kavtmanova Marica odločili, da bosta šli voščit srečno novo leto še svojim domačim v Solčavo. Zunaj je bil sneg, noč je bila jasna in svetla, tako da bi na sankah prišel do Robanovega kota kot bi mignil, v Solčavo pa po cesti tudi ne bo daleč, saj so bili otroci v tistih časih navajeni pešačiti.
Havdejevi so jima posodili sanke; stisnili sta se nanje in odpeljali. Vožnja v svetli novoletni noči je bila pravi užitek, a le do vznožja Havdejevih njiv. Nekje nad Vršnikom je zaradi velike poseke sonce podnevi pridno pripekalo na pot in stopilo sneg. Rezka in Marica na novoletno noč o tem zagotovo nista premišljevali, dokler ju krpa kopne poti in pesek na njej nista na hitro zaustavila. Zleteli sta preko sank in trdo pristali na tleh. Marica se je udarila na glavo. Sklenili sta, da potolčeni pač ne moreta priti pred domače, zato sta šli v Vrh, kjer je Marico Gracunov Vester obvezal, nato pa nazaj na Havdejevo! Tam se je rajanje nadaljevalo; čeprav je šlo že proti jutru, ni nihče šel spat, vsi so bili dobre volje, od nekod se je vzela še skupina partizanov, Havdejevi so se pripravljali, da bodo šli v hlev krmit živino…
Marica – s povito glavo – je zlezla na peč, stokala in se smilila sama sebi. Bolničarka Jelka, ki je prišla s partizani, je hotela pogledati rane na Maričini glavi. Razvila je obveze, si ogledala poškodbe, se nasmejala in rekla: » Veš kaj, če bi bila jaz na tvojem mestu, že ne bi bila obvezana!« To je pomagalo, Marica je nehala jamrati, Rezko pa je nehala gristi slaba vest zaradi Maricine buške!
Tako je, vsemu navkljub, srečno prišlo novo leto 1945!
Kako veselo bi šele bilo, če bi vedeli, da bodo naslednje novo leto pričakali že v svobodi!
Januar 2014
