Nina Vršnik
Ko se je začela vojna, sem bila šestletni otrok in živela sem pri starših Mariji in Roku Suhodolnik na Covnikovi kmetiji v Matkovem kotu. Kot je bilo nekdaj običajno in nujno, smo skoraj vse, kar smo potrebovali za življenje, pridelali doma. Sejali smo žito in pridelovali razne vrste krme za živino, zelenjavo za ljudi, na gredi pod hišo smo imeli celo nasad dveh vrst tobaka: rumenega in zelenega (ki smo ga nato sušili in na posebnem stroju razrezali, skrbno smo hranili stare časopise, da smo iz njih zvijali cigarete), imeli smo kakih 20 govedi, 80 ovc, prašiče… Oče, ki je bil kot vojaški obveznik – rezervist pri konjenici, pa je moral imeti tudi dva konja. Razumljivo, da je tak način gospodarjenja terjal veliko delavcev, saj se je vse še želo in kosilo »na roke«, ni bilo kosilnic, motornih žag, ni bilo traktorjev. Na mojem domu je bilo zato vedno veliko ljudi. Dekle in hlapci so opravljali svoja dela, starejši delavci so ostajali pri nas in delali, kar so pač zmogli, stalno je živelo na naši kmetiji tudi nekaj sorodnikov, ki so pomagali pri delu ali pa so sami potrebovali pomoč ali oskrbo… Naša hiša je bila velika in prostorna, načrt zanjo pa je naredil stari Knez, ki je bil za take stvari priznan mojster.
Domačija Covnikovih pred drugo svetovno vojno
Kmetija je bila med največjimi v Solčavi in moja starša sta bila kar premožna. Covnikovi so bili že od nekdaj dobri gospodarji; tak je bil tudi moj oče (elektriko za razsvetljavo in za poganjanje kmečkih strojev smo imeli že leta 1939, vas Solčava npr. šele leta 1950). Bil je razgledan in napreden kmet, razmere v domačem okolju in širše je budno spremljal in imel o vsem svoje mnenje. Zelo izrazit je bil pri njem tudi socialni čut in ni bil ravnodušen do krivic, ki so se dogajale ljudem – tudi njemu samemu in drugim kmetom, saj so jih lesni trgovci ob prodaji lesa radi zvito prikrajšali za trdo prigarani zaslužek.
V času Jevtićeve vlade so očeta celo zaprli, ker je pred srbskim oficirjem neprevidno kritiziral tedanjo politiko. Nekaj časa je bil zaprt v Gornjem Gradu, nato še mesec dni v Celju, preden so ga – ob pomoči advokata, ki so ga najeli mama – le izpustili na prostost.
Na cvetno nedeljo leta 1941 je župnik Arko v cerkvi s prižnice oznanil splošno mobilizacijo. Ko smo šli iz cerkve proti domu, nas je pri kašti v Logarski dolini ustavila straža in nam prepovedala nadaljevati pot po Jezeri, češ da je cesta minirana, kar naj bi zaustavilo Nemce, če jih vojaki na meji ne bi mogli zadržati. Domov smo nekako morali priti, zato smo se zaminiranemu delu izognili tako, da smo šli pri Žoharju na stezo »po rifelnu«. Ko smo se višje gori spet priključili na običajno pot, smo srečevali jugoslovanske graničarje s karavle na Pavličevem sedlu, ki so prestrašeni bežali z meje proti dolini in niso nudili Nemcem, ki so prihajali iz Železne Kaple, prav nikakršnega odpora.
Nina Vršnik s staršema Marijo in Rokom Suhodolnikom pred domačo hišo v Covcu
Očeta so že leta 1941 mobilizirali v jugoslovansko vojsko, a je Jugoslavija po nekaj dneh propadla in oče se je vrnil domov.
Za mojega očeta od trenutka dalje, ko je propadla Stara Jugoslavija, ni bilo dileme: treba se je priključiti odporu in pomagati, da bomo Slovenci dobili boljšo in bolj pravično državo!
Po kapitulaciji Jugoslavije smo na naši kmetiji pričeli zelo skrivati hrano pred Nemci.
Nekateri Solčavani, predvsem tisti, ki so najbolj težko živeli (delali so kot hlapci ali pa sploh niso imeli dela, imeli pa so številno družino), so se na začetku vojne navdušili za Hitlerja in so celo šli v Železno Kaplo in se tam zaposlili. Hitlerjeva vojna industrija je takrat dejansko nudila delo. A bolj razgledani ljudje so vedeli, kaj to pomeni in kmalu so se tudi drugim odprle oči. Razen na začetku vojne, kasneje v Solčavi nikoli ni bilo nobenih težav z izdajo; prav vsi prebivalci smo podpirali partizane in delovali proti Hitlerjevim načrtom.
Do leta 1943 v našem koncu organiziranih partizanov še ni bilo. Solčavani, ki so se upirali okupaciji in jih je nemška oblast iskala in zapirala, so se skrivali po gozdovih in se Nemcem izmikali. V našem koncu so se počutili varne, saj so poleg mojih domačih, tudi na Žibovčem in na Matkovem odločno podpirali vse, ki so nasprotovali nacizmu. Vseeno pa tisti domačini, ki so pred Nemci zbežali v hosto, spočetka k hiši podnevi niso upali prihajati, ampak so se domenili z mojimi starši, da so jim hrano nosili na dogovorjeno mesto v gozd, ponjo pa so prihajali ponoči. Ob toliko različnih ljudeh na naši kmetiji je bila previdnost potrebna. Za mene so bile skrivne poti, ki sta jih imela starša, zelo zanimive. Moj brat Rok je bil za takšna vprašanja še preotročji, jaz pa sem nekoč skrivaj šla za mamo, ko so spet nesli košaro hrane vrh naših njiv. Vendar so mama to opazili. Resno so mi razložili nekaj stvari; povedali so mi tudi, da je tokrat v košari hrana za Pastirkovo Ivanko in njenega moža Jožeta.
Leta 1944 je bilo v partizanih že veliko Solčavanov, tudi moj oče. Partizani so se stalno zadrževali v Covcu, pri nas je bila tudi »kurirska postaja«. Ker sega naša kmetija do avstrijske meje, so partizani večkrat prignali iz Avstrije živino, jo pri nas zaklali, meso pa nasolili v škafe in tako so bili nekaj časa preskrbljeni s hrano. Nemci do mojega doma niso mogli tako pogosto kot bi prišli, če bi mi ne bili tako oddaljeni od vasi – na eni strani od Železne Kaple, na drugi strani od Solčave.
Na Žibovčem. Nad njimi kmetija v Covcu.
Solčava, kamor sem hodila v šolo, je bila približno dve uri in pol daleč. Takrat smo hodili v šolo peš: od doma, ko je šlo navzdol in smo tekli, smo v šolo prišli v dveh urah, domov pa smo potrebovali vsaj še pol ure več, saj smo morali poleg daljave premagati tudi 600 metrov višinske razlike. Cesta – makadamska, pošodrana z grobim peskom z velikimi kamni – se je v Logarski dolini končala, naprej po Jezeri je peljal kolovoz, ki se je pod Gradišnikom odcepil od tistega za na Matkovo, naš pa je vodil čez Žibovče in je do Covnikovih njiv pripeljal tam, kjer tudi danes vodi cesta.
Kadar se je bližala hajka, so nas ljudje vedno prišli opozorit, da so se partizani pred prihodom Nemcev poskrili in da smo doma vse spravili v red. Če so Nemci prihajali iz Železne Kaple, nas je posvaril sosed Plaznik iz Avstrije. Imeli smo tudi psa, ki je strašansko lajal, kar tulil, če so se prikazali Nemci. Če pa so prišli partizani, je bil tiho – najbrž zato, ker so bili veliko pri nas in jih je bil vajen. Všeč nam je bilo, da je bilo še psu jasno, kam kdo spada in se je znašal samo nad Nemci!
Nekoč je bila kot po navadi naša hiša polna kurirjev. Mama so prišli v hišo in rekli, da njihov brat Jože zunaj močno vpije, vendar ne vedo zakaj; zbali so se, da ga je morda povaljal bik. Mamina sestra Slavka je šla pogledat, kaj se je zgodilo, pa hitro pritekla nazaj in zavpila »Nemci!«. Kurirji so zmedeno tekali sem in tja, mi smo jih tiščali ven, nato so le zbežali proti gozdu, Nemci pa so tako streljali za njimi, da je prst kar letela po zraku. A začuda so jo vsi kurirji srečno odnesli! Teta Slavka je tekla v sobo in se hitro preoblekla v obleke drugačne barve. Ko so Nemci prihrumeli v hišo, so takoj zgrabili teto Slavko, češ da je ona opozorila partizane, da so lahko ušli. Mi smo jih vsi prosili, naj ji ne storijo kaj hudega, saj ni ničesar naredila – tista zunaj je bila partizanka, ki je pobegnila, saj je imela tudi obleko čisto druge barve… Komaj smo jih preprosili, da so jo spustili in je niso ustrelili!
Covnik – Rok Suhodolnik (sedi na levi, za njim stoji žena Marija) s prijatelji.
Poleti 1944. leta se je rodila moja mlajša sestra Ančka. Oče, ki je bil takrat že partizan, je prosil komandanta Draga (katerega žena je bila celo naša sorodnica), naj ga spusti domov k družini, pa ta ni imel posluha zanj. Nato je komando enote, v kateri je bil moj oče, prevzel partizan Zmago in oče je spet poskusil dobiti nekaj dni, da bi pogledal, kako je z novorojenčkom, z domačimi in s kmetijo. Zmago mu je dovolil, da ostane doma dva tedna in mu dal pismeno dovoljenje za odsotnost.
Med svojim »dopustom« je šel oče po kislo vodo na Krofičev izvir, spotoma pa se je ustavil v Ložeku; z Ložekarjem sta bila od malih nog velika prijatelja. Tam so ga presenetili Nemci. Ložekar je ušel, očeta pa so odpeljali s seboj, ker so v njegovem žepu našli partizanski dokument.
Ložekarja (Klemenšek Cirila) so Nemci čez štirinajst dni ustrelili v Jezeri. Ker ga dolgo ni bilo domov, so njegovi domači domnevali, da se je zadržal pri sorodnikih v Lučah. Na njegovo truplo sva v Jezeri naleteli midve s polsestro Vido, ko sva se vračali proti domu.
Mojega očeta so nacisti odpeljali v Dachau.
Covnikovi smo – razen očeta – do hajke v oktobru še živeli na svojem domu. 24. oktobra 1944 pa so Nemci obračunali s Solčavani in jih kaznovali za njihovo nasprotovanje Hitlerju in nacistom ter tudi za pomoč, ki so jo ljudje nudili partizanom.
Nad nami in našo domačijo so se nacisti znesli tri dni pozneje. Požgali so vse, nas pa odvlekli v lager. Sestra Ančka je bila stara tri mesece, brat Rok pet let, jaz 10 let.
Lager v Gradcu, kamor so Nemci namestili nas,Solčavane, je bil nekakšen prehodni lager, kjer naj bi ločili otroke in starše in nas ločeno poslali dalje. Vendar se jim je pri načrtih nekaj zataknilo, saj se je konec leta 1944 nemška moč že kazala kot premagljiva in nas niso takoj usmerili na končno postajo.
V dolgi baraki nas je zelo zeblo. Baraka je vsak dan dobila eno vedro premoga. Kurili smo v edinem gašperčku, ki pa mraza seveda ni mogel pregnati in nas ogreti. Še bolj nas je zeblo tudi zato, ker smo bili ves čas lačni. Vsi naši pogovori so se vrteli okrog hrane. Nekoč, ko smo spet sanjarili, kako radi bi jedli ovsene žgance in mleko (kar so mama doma kuhali mladim prašičkom), nas je Šumeč Franck lepo prosil, naj nehamo govoriti o tem, sicer ga bo zmešalo! V takih razmerah so nekaterim družinam sosedov otroci tudi umrli – Šumečim, Golerjevim, Rogarjevim…
V lagerju so odrasli, ki so pomagali v kuhinji lupiti krompir, za nagrado dobili dve cigareti. Med vojno je bilo težko priti do cigaret, zato je neki star možak vsak teden prihajal v lager z nahrbtnikom, v katerem je nosil štruce belega kruha in ga zamenjeval za cigarete, ki so jih nekateri shranili, da bi za otroke dobili kos kruha.
S pomočjo znanca iz Železne Kaple, ki je pred vojno pogosto hodil v Solčavo, smo dosegli, da so nas iz lagerja odpustili, nismo pa se smeli vrniti domov. Garancijo, ki smo jo potrebovali za odpust, nam je podpisal stric Piskernik – Kundijev iz Železne Kaple. Moral se je obvezati, da bo skrbel za nas, da ne bomo na grbi države. Ko smo prišli na železniško postajo v Gradcu in sem edino jaz znala nekaj nemških besed, nas je bilo na smrt strah, da bi se usedli na napačen vlak in bi se namesto proti domu peljali kam drugam.
V Železni Kapli so nas sprejeli Kundijevi. Spet sem šla v šolo, seveda nemško. Nekateri otroci so me sramotili, da sem ciganka, vendar se je učiteljica zavzela za mene in preprečila žaljenje.
S hrano in obleko so nam pomagali povsem tuji ljudje, saj nismo imeli ničesar. Mama so se trudili, da so nekaj hrane pošiljali tudi očetu v Dachau, pakete so v taborišče poslali tudi sestram Logar.
Do dobrih ljudi v Železni Kapli, ki so nam takrat pomagali, ko smo bili res v hudi stiski, še danes čutim hvaležnost!
Spomnim se tudi, da mama očetu v pismih niso razkrili, da je naš dom požgan, mi pa izseljeni; niso mu hoteli v peklu taborišča naložiti še skrbi, kako bomo preživeli mi! Z očetom smo nekaj časa še imeli stik, potem se ni več oglašal.
Po vojni so se mama zelo trudili izvedeti, kaj se je zgodilo z njim, iskali so ga tudi s pomočjo Rdečega križa in s poizvedbami v časopisu, a dolgo nismo ničesar odkrili. Potem se je oglasil nekdanji taboriščnik, doma s Kranjskega in podal uradno izjavo, da so očeta nacisti iz Dachaua premestili v Buchenwald, kjer je umrl. Oče je bil proglašen za pogrešanega.
Ko je bilo vojne konec in smo se vrnili domov, pa se naše muke niso končale! Streho nad glavo smo si poiskali v starem, prepišnem mlinu, vse drugo je bilo v ruševinah. Skušali smo se spet postaviti na noge, kar je bilo za mamo, ki niso imeli drugega kot tri majhne otroke, neskončno težko. Po vojni so bili ljudje zaradi vsega, kar so preživeli, tudi čustveno prizadeti. Moj mož – Govčov Franc – s katerim sva se poročila 1958. leta, ki je bil na začetku vojne 18 mesecev v Alžiriji, s Prekomorskimi brigadami je prišel v Jugoslavijo, nato pa se je do konca vojne boril kot partizan, mi je pripovedoval, da se takoj po končani vojni ni menil za ničesar. Samo doma je bil, zemlja in delo na kmetiji sta mu pomenila vse, ničesar drugega si ni želel in za nič drugega mu ni bilo mar. Tako je kakšni dve leti zdravil svoje vojne rane ; šele počasi se je spet približal svetu.
Mamin brat Golerjev Jože, nam je preskrbel dva prašiča in dve kravi, da bi spet lahko začeli kmetovali. A naše upanje je splahnelo, ko so nam na podlagi predpisov o obvezni oddaji brez usmiljenja odvzeli enega prašiča in kravo. Obvezno bi tudi morali oddati državi takšno količino volne, da je toliko niso imele vse naše ovce, četudi bi postrgali z njih zadnji kosem.
Prva povojna leta so bila za solčavske kmete skrajno krivična. Res so bile takrat v Jugoslaviji težke razmere, ker je bilo v državi vse porušeno, ni bilo hrane, ljudje pa so bili zaradi vojne tudi psihično hudo prizadeti. A Solčava je za osvoboditev plačala še posebno visoko ceno, zato bi, v imenu pravičnosti, morala po vojni imeti nova oblast do nje drugačen odnos. Solčavani, ki so vso vojno z vsem, kar so imeli, podpirali partizane, so bili po vojni pozabljeni in za njihove težave ni imel nihče posluha. Moja mama so takrat rekli, da je navsezadnje še dobro, da oče, ki je bil tako zaveden partizan, z dušo in srcem predan ideji, da mora biti novi svet boljši in bolj pravičen do vseh ljudi, ni doživel tega, kar se je dogajalo prva leta po vojni, ker bi mu bilo preveč hudo!
Do oblastnih funkcij so se dokopali ljudje, ki jih med vojno ni bilo v prvih bojnih vrstah, po vojni pa so bili čisto tiho in so ubogali vse, kar jim je bilo naročeno. Nihče se ni drznil opozoriti, da so državni ukrepi za ljudi v Solčavi, ki so med vojno vse, kar so imeli, dali za partizane, ker so verjeli, da se borijo za tako državo, ki bo dobra do svojih ljudi, kruti, preveč zahtevni. Po vojni so na domovih mnogokje ostale le matere z otroki, pa jim je »obvezna oddaja« kljub temu brez milosti pobrala zadnji obet za kolikor toliko normalno preživetje. Ko se je moj mož – nekdanji partizan, na enem od občinskih odborov zavzel za pravično stvar, oblast pa si je zadevo zamislila drugače, je moral pri priči za tri mesece na orožne vaje v Sarajevo! Zato so bili po vojni ljudje tiho in so skrivali svoje razočaranje.
Razmere so se pričele obračati na bolje po tem, ko se je politika postavila na svoje noge in je država nehala slediti Stalinu.
Ko danes premišljujem o drugi svetovni vojni, mi poleg vsega hudega, kar smo preživeli, prihajajo na misel tudi dobri ljudje, ki so nam brez pomisleka pomagali. V tistih grozljivih razmerah smo ljudje stali skupaj, enako smo se izkazali tudi pred dvema desetletjema, ob osamosvojitvi. Zelo si želim, da bi se sedaj, ko smo ponovno v resnih težavah, združili za skupni cilj – da bi lahko vsi naši ljudje spet dostojno živeli.
Robanov kot, marec 2013
