Ogradnikovi 19 let po končani vojni: devetdesetletni stari oče Rok Plesnik, Nina, Gusti in njuna mama Katica
Bilo je zgodnje popoldne 14. februarja 1945. Mama je v kuhinji počivala, utrujena od naporne hoje po ozki gazi v globokem snegu iz pet ur oddaljene Črne na Koroškem. Prinesla je hrano za sedem lačnih ljudi, ki so nanjo težko čakali doma, v Solčavi. Da bi olajšala stisko svoje družine in prišla do hrane, je v zameno ponudila svoje vezenine, nekaj posode in nekaj žbic, ki so bile v tistem času zelo iskane. (Žbica je žebljiček z večjo glavico, ki se je nekoč uporabljal za okovanje – zaščito čevljev.) Žbice je znal izdelovati ata, ki je bil po poklicu kovač.
Poleg mame je bil takrat doma še moj ata (Rok Plesnik), triletni brat Gusti, stara starša ter stric Francl (mamin brat Franc Remic), jaz pa sem – osem let star otrok – ravno takrat odnesla bele pelerine, ki jih je sešila stara mama, na sosednjo kmetijo (v Tovsti vrh), kjer so jih prevzeli partizani.
Na našem dvorišču so se nenadoma pojavili Švabi, vendar niso prišli po običajni poti, ampak po skrivni stezi, ki smo jo poznali samo domačini! Vse domače so zaprli v shrambo, pretaknili vse kotičke v hiši, kleti, hlevu, trgali so podnice, iskali … in tudi našli: razne ciklostirane razglase in časopise.
Vračala sem se iz Tovstega vrha in zagledala sem stražarje okrog domače hiše ter slišala ropot in loputanje z vrati. Obstala sem pred hišo, toda eden od stražarjev me je zgrabil za vrat in za lase, ki sem jih imela spletene v kiti in me je porinil v shrambo k ostalim, ki so prestrašeni jokali. Stric Franc je bil borec – partizan in je bil v borbi v Tuhinjski dolini ranjen. Imel je prestreljeno nogo, obe stopali pa zaradi ozeblin rumeno črne barve. Za boj ni bil sposoben, domov na Gorenjsko si ni upal, pa je prišel k svoji sestri, moji mami. V glavnem je vse dni ležal na krušni peči in se niti obuti ni mogel. Nemci so ga brez usmiljenja prisilili, da je šel z njimi na zaslišanje, enako mojega ata. Zimsko sonce je zahajalo, ko so Nemci odšli, s seboj pa so odvedli tudi ata in strica, ter pokradli vse, kar so našli: vso hrano, ki jo je mama s tako muko prinesla tako od daleč!
Mama je, preden so ga odpeljali, atiju uspela skrivoma stisniti v žep kos kruha, ki mi ga je malo prej dala dobra Tovstovrša mama! Nas so pustili doma.
Jokali smo, skrbelo nas je, kaj bo z atom in stricem… Za večerjo smo spet imeli le nesladkan ajbišev čaj. Skoraj dva meseca, od nemške hajke v decembru 1944 dalje, smo se hranili le s svinjsko peso, podmeteno z otrobi, saj so nas Nemci že v decembrski hajki oropali do golega, ostala nam je samo svinjska pesa.
Ata je v Celjski pisker prispel sam, stric Francl je izginil med potjo do tja. Verjetno so ga nacisti umorili, ker je bil bolan, slaboten, nesposoben za hojo… Po vojni smo povpraševali za njim in ga iskali, vendar ga nismo našli!
Iz Celjskega piskra so ata premestili v mariborske zapore. Ko so njega in ostale jetnike peljali na obešanje, so konvoj opazili iz zavezniškega letala. Zaradi tega so Nemci odpeljali jetnike le do najbližjega gozda in jih tam postrelili!
Tako je hudič v sovražni preobleki še enkrat, tik pred vrati svobode, zamahnil s kremplji in 23. marca 1945 umoril še 30 nedolžnih ljudi! Moj ati in njegovi sotrpini sanjajo svoj večni sen v gozdiču v Zg. Polskavi, ki mu od takrat pravijo »Gaj«. Domačini, ki skrbno negujejo njihov skupni grob, so nam rekli: »K nam so jih pripeljali, naši so!«
Vse to, kar sem napisala, sem z otroškimi očmi gledala, spremljala in preživela! In nikoli ne bom pozabila!
