Marija Žagar – Tišlerjeva pripoveduje…
Marija Žagar – Tišlerjeva
Ljudje v Solčavi smo med II. svetovno vojno toliko pretrpeli in boli me, da se mladi danes vedejo, kot da je to nepomembno, nekaj, kar njih ne zadeva.
Leta 1944, ko je bilo v Solčavi osvobojeno ozemlje, sem tudi jaz obiskovala partizansko šolo. Imela sem tudi pripravljeno skrivališče, kamor sem nosila skrivat šolsko torbico, kadar se je približevala hajka. Na domačem vrtu sem skopala kakšne pol metra globoko jamo in vanjo skrila torbico.
Vaški otroci smo hodili v šolo v Zadrugo, ki je stala na mestu današnje Rinke. V pritličju je bila trgovina, v prvem nadstropju pa dvorana in v njej smo imeli pouk.
Zadruge se najbolj spomnim po tem, da je v njej pred vojno prodajal Robanov Jože, ki je za ušesom vedno nosil svinčnik; tako mu ga ni bilo treba nikoli iskati!
24.oktobra 1944 so prišli v našo hišo Nemci. Že dva dni pred tem večerom so se zadrževali v vasi in si pri Šturmu na veliko kuhali in pekli.
Ta večer sta bili z nami za mizo še Breznikova Franca in Pepina Justa, ki sta prihajali iz Covca in sta bi namenjeni domov, v Brezje. Vojaki ju niso spustili preko mostu čez Savinjo, zato sta se zatekli v našo hišo. Na mizi smo ravno imeli večerjo – solato, vendar je nismo smeli več pojesti. Nemci so nas spodili na cesto, češ da bodo potrebovali prenočišče, še prej pa je morala iti moja sestra Angela odpret hlev, da bo šla živina ven. Krava je res šla ven in ušla čez Savinjo, prašič pa je ostal v hlevu.
Nas, pa tudi Franco in Justo, so priključili skupini ljudi na vasi in krenili smo na pot. Pri Rajmantu smo se ustavili toliko, da so pobrali tudi Rajmantovo družino, nato pa smo se v koloni sovaščanov in živine, ob kateri so na vsaki strani hodili vojaki, napotili proti Logarski. Ko smo se med potjo ozirali nazaj, smo videli dim in stiskalo nas je pri srcu, čeprav nismo vedeli, kaj gori.
V hotelu sester Logar so nas najprej vse strpali na podstrešje. Po posredovanju Ravnčarjeve Micke, ki je takrat vsem nam rešila življenje, so nas premestili v sobe, vendar je bila slama v sobah polna uši. Micka je tisti večer šla k Podbrežnici in izprosila lonec mleka. Prinesla ga je v hotel sester Logar in z zajemalko dajala nam, otrokom.
Naslednje jutro so nas pred hotelom razporedili, kdo je sposoben za delo, kdo ne. S sestro Angelo in njenim leto dni starim sinom Srečkom sem ostala med za delo nesposobnimi in namestili so nas k Žoharju, sestro Štefko pa so z drugimi, za delo sposobnimi Solčavani, odgnali proti Železni Kapli novemu trpljenju naproti. Od doma smo s seboj vzeli dve odeji, jaz pa sem nesla še eno majhno. To odejico sem dala Štefki, ko so jo ločili od nas. Spremljala jo je na poti v lager in po osvoboditvi nazaj v Solčavo. To odejo hranim še danes!
Mi trije pa smo pri Žoharju eno odejo pogrnili po tleh in na njej spali, z drugo smo se pokrili. Nekaj dni nas je vse pregnance hranila podbreška družina. Podbrežnica nam je skuhala mleka ali mlečne juhe. Nato smo si skušali poiskati zatočišče kje drugje, saj se je zima hitro bližala, naši domovi pa so bili požgani.
Sestra Angela je dan ali dva po požigu vasi šla pogledat, kaj se je zgodilo z našim domom.
V požganem hlevu je našla ožganega, a še živega prašiča. Kašta, v kateri je nekoč v vreči izpod stropa viselo nekaj kil soli, je zgorela in vreča, v kateri smo hranili sol, seveda tudi.
Angela je na dnu požgane kašte zagledala kupček – bila je sol! Zdelo se ji je, da je našla zaklad!
Stric Matevž (Gambel) je opečenega prašiča zaklal, meso pa nasolil; Tišlerjevi so imeli hrano za dolgo časa!
Mene je sprejela Macesnikova družina, saj je Macesnica – Ivanka Krivec – moji bolni mami obljubila, da bo poskrbela za mene, če se bolezen za mamo slabo konča. Mama so umrli poleti leta 1944; nisem še bila stara 14 let in bila sem že brez obeh staršev in tudi brez doma!
Ko sem prišla pod Macesen, sem imela na sebi edino obleko in čevlje, kar sem nosila vsak dan naslednja dva meseca. Pod Macesnom so bili sami odrasli ljudje, tako da si od nikogar nisem mogla sposoditi obleke. Po dveh mesecih pa sta mi Račka Tinka in Micka, ki je bila moja sošolka, poslali nekaj oblek. Podplati mojih čevljev so prav tako vzeli konec. Gambelova teta mi je poslala svoje stare čevlje. Tačas je nekdo, ki je stanoval na Šturmovem hribu, na moje strgane čevlje nabil podplate iz lesa. Stric Matevž mi je iz žice zvil dva okrogla ročaja, nanju pa sem nataknila vrečko, ki sem jo sešila iz padala; tako sem spet imela »torbico«. V njej sem npr. nosila čevlje, da sem se lahko preobula, ko sem v nedeljo šla v Solčavo k maši; do vasi sem šla namreč v lesenih coklah. Za mlade v tistem času je bilo hudo, ker nismo imeli niti najnujnejšega, pa bi, enako kot današnja mladina, tudi mi radi imeli kaj lepega. Do novih »rančkov« sem prišla šele po vojni, ko mi jih je naredil Moharjev Jaka.
Ko je kasneje prišla moda sandalov z lesenimi podplati, sem se prav čudno počutila. Nekako nisem mogla doumeti, da si lahko kdo zaželi lesene obutve, ki je meni toliko časa tako grenila življenje!
Pred nekaj dnevi sem po dolgem času spet srečala svojo nekdanjo sosedo Redkačevo Jožico, ki že dolgo ne živi več v Solčavi. Prišla je pogledat svoj stari dom in tudi midve sva nekoliko poklepetali. Spomnili sva se svojih otroških dni, ko sva na Redkačevem hlevu, ki se drži naše hiše, dneve in dneve v najini » šiviljski delavnici« šivali obleke za svoje punčke. Jožica je blago (razne krpe, ki sva jih kje staknili) urezala, jaz sem ga sešila v oblekico. Nekoč namreč otroci nismo imeli kupljenih igrač, ampak smo bili prepuščeni lastni iznajdljivosti in ustvarjalnosti. Žogo smo si npr. naredili tako, da smo sešili trakove blaga, v odprtino pa natlačili žagovino!
Junija 1943 so nacisti Redkačevo družino odgnali v taborišče, v njihovo hišo pa so naselili družino, ki je sodelovala z okupatorjem; s temi ljudmi so nato obračunali partizani. Tako je bila sosedova hiša spet prazna in zaklenjena. Nemci, ki so stanovali v župnišču, pa so jo »imeli na očeh«. Izvedeli smo, kje so zaprti Redkačevi in v kakšni stiski so. Radi bi jim kaj poslali, pa nismo imeli drugega kot »platiče«, ki smo jih nasušili iz domačih jabolk. Mami sem omenila, da vem, kako priti v Redkačevo hišo, ne da bi to iz župnišča videli Nemci. Ko sva se z Jožico igrali na njihovem hlevu, sem namreč ugotovila, da je z vrhnjega dela hleva – »petra«- skozi odprtino mogoče priti na podstrešje Redkačeve hiše. Tako sem tudi naredila in prinesla polno naročje oblek, ki so jih mama nato poslali Redkačevim v lager.
Jožica do sedaj ni vedela, kako smo prišli do oblek iz zastražene hiše, ki so jih v času najhujšega pomanjkanja tako razveselile. Po šestih desetletjih pa se je razkrilo tudi to!
Solčava, 21. september 2011
