18.junij 1944. Borci Vojske državne varnosti so bili ta dan pri kmetih Ramšaku in Majdaču. Ko so zvedeli za prihod Nemcev, so takoj sklenili, da jim postavijo zasedo in jih napadejo. Zmago – Zupančič Lojze, komandant VDV na področju Vzhodno koroškega odreda, je s tistimi borci, ki so bili pri Ramšaku, odšel po stezi nad novinami proti Prušni jami. Tedaj so jih Nemci, ki so bili v vasi, opazili in z mitraljezi vžgali po njih. Pri tem napadu je bil v stopalo ranjen Ramšakov Jože, ki je šel z Zmagom za vodiča. Zavlekel se je do skal nad domom in se skril Nemcem, ki so bili že v bližini. Ko se je čutil varnejšega, je poklical domače. Brat Šiman ga je prinesel domov. Ker v Ramšakovi hiši ni bilo varno, ga je zanesel na čebelnjak, na stropu razmaknil deske in ga skril pod streho, nato pa deske spet stisnil skupaj, da se ni videlo tja gor pod streho. Tu je Jože potem preživljal to tridnevno hajko. Rana na nogi se je zelo razbolela. S težavo je krotil stokanje, ki bi ga lahko izdalo. Ostala skupina vedevejevcev v kateri sta bila Majdačeva fanta Jože (Videk) in Johan (Zvonko) je takoj, ko je dobila obvestilo, odšla za Zmagom proti Klobaši….
Veliko Solčavanov je bilo med to hajko skritih po samotnih jamah in pod skalnimi previsi, samo da bi jih ne dobil v roke žandar Lashof. Ljudje so se bali udarcev puškinih kopit ter nestrpno čakali, kdaj se bodo pokazala znamenja, da je hajke konec. Tudi borci, ki so mokri čakali Nemce na položajih, so bili nestrpni. Jezili so se vedoč, da so se Nemci med tem mastili s prašiči in kurami, ter kradli po hišah vse, kar jim je boljšega prišlo pod roke. To nakradeno blago so potem pošiljali svojcem.
Ramšakov Jože je bil še vedno skrit na čebelnjaku. Noga se mu je močno razbolela, toda bolečine je moral mirno prenašati, če ni hotel, da bi se mu zgodilo še kaj hujšega. Nemci so bili spet v bližini.
21.junija so se pri Ramšaku nenadoma pojavili trije nemški vohuni – »raztrganci«, oblečeni v partizane. Zelo se jim je mudilo naprej. V strahu in naglici so vprašali, če so kaj videli njihove tovariše in se delali prave partizane. Šiman jih je takoj prepoznal in jim začel dopovedovati, da ni videl nikogar. Zato so takoj odšli. Ker je v njih spoznal vohune, je vedel, da jih mora takoj iti prijavit policiji, drugače se bo zgodilo, da bo ponj prišla policija. Že je brata Bernarda hotel spraviti na policijo, pa se k Šimanu iz gozda vsujejo Nemci in vermani. Naglo so ga začeli spraševati, če je kaj videl bandite.
»Ravnokar so trije hiteli mimo hiše. Pripravljal sem se, da bi jih šel prijavit, no zdaj ste pa tu vi. Ravno prav ste prišli«, je razlagal Šiman in ugibal, kaj se bo zgodilo. Tedaj so policisti rekli, da je vse v redu, ker jim je znano, kam so banditi odšli. Nato so Šimana še legitimirali. Pokazal jim je nek dokument iz časov, ko je moral hoditi na vaje k vermanšaftu; k sreči je zadostoval.
Nemški “hauptman” je imel pri sosedu Ravnčarju Logarjevega konja iz Luč, ki ga je prijezdil v hajko, pa ga ni mogel spraviti čez jarek. Zato je moral iti Šiman ponj. Nemci so se zbirali okrog hiše in čebelnjaka, da jih je bilo kot listja in trave. Šimanu so se lasje kar ježili, še bolj pa Jožetu, ki je bil na čebelnjaku, ves napet ob pričakovanju na usodni trenutek, ko ga bodo odkrili. Dobro je slišal govorjenje Nemcev,saj je bil komaj meter nad njimi. »Če me dobijo, bo po meni » si je dejal. Med tem je Šiman prignal konja, ter ga pustil pred čebelnjakom. Ta se je začel mirno pasti in z repom otepavati muhe, kot da ni ne vojne, ne hajke. Ker se je pa preveč približal čebelam, so se vsule po njem in ga začele pikati. Postavil se je na zadnje noge, začel skakati in biti z nogami na vse strani, da so jo Nemci in vermani urnih nog pobrisali izpred čebelnjaka kričeč : »Weg, weg«. Kmalu so pobrali tudi opremo in odšli proti Solčavi. Jože si je globoko oddahnil, do smrti hvaležen opikanemu konju. Sklenil je, da na čebelnjaku ne ostane več. Dovolj je že okusil strahu. Prenesli so ga na Šturmov hrib, kjer ga je v varstvo prevzel Herletov Mirko, ki je imel tam partizansko krojaško delavnico. Takoj po hajki sta iz partizanske bolnišnice, ki je bila v Robanovem kotu, prišla tovariša Savo Vrtačnik – Krn (upravnik bolnišnice) in njegov kurir Anton Ikovic – Dorko ter ga operirala.
Vestnik koroških partizanov – Solčavska številka (številka 2 -3, Ljubljana, september 1976)
