Mirko Grudnik – Rebernik je k spominom svojega brata Ivana na dogajanje ob požigu Solčave dodal:
Tinka in Mirko Grudnik – Rebernikova
pred hajko sta oče in Ivan zbežala od doma, da ju ne bi Nemci mobilizirali, brata Franc in Andrej sta bila partizana, jaz pa sem z mamo in sestro ostal doma. Bilo mi je trinajst let.
Že dopoldne so mama ubranili Nemcem, da bi zaklali našega prašiča. Do nas so prišli z »garami«, ker so nanje nameravali naložiti meso. Mama so pred Nemci začeli tarnati, da sta dva sinova v nemški vojski, »vi pa mi boste zdaj še prašiča, ki sem ga redila vse leto, vzeli«. Nemci so zahtevali, da mama povejo številko vojne pošte, kjer sta sinova. Mama so imeli pisma s številkami še od prej – ko sta bila brata mobilizirana v nemško vojsko, vendar sta bila takrat – leta 1944 – že oba v partizanih. Številke nemških vojnih pošt so jih prepričale in naš prašič je bil začasno rešen, Nemci pa so svoj roparski pohod nadaljevali v Ravni.
Zvečerilo se je. Zaprli smo polkna na oknih – hišna vrata smo zadnje čase itak zaklepali – mama, sestra Micka in jaz pa smo v kuhinji prisluškovali hrupu s ceste, ki vodi mimo nas proti Logarski dolini. Slišati je bilo človeške glasove, oglašale so se živali, kolesa voz so se trla ob makadamsko cesto… Naenkrat je nekdo pokljukal na vrata. Mama so odprli in pojavil se je nemški vojak. Zagledal je vrv, obešeno na steni na hodniku in zahteval »Cu šperen«. Komaj so se mama odkrižali Nemca, je na polkna potrkala Marija Erjavec -Kuharjeva in zavpila, naj bežimo, ker bodo Nemci vse požgali.
Najhitreje se je znašla sestra Micka in planila je po stopnicah v nadstropje, kjer smo imeli shranjeno obleko. Potegnila je obleke iz omar, jih natlačila v koš, tega pa nesla na vrt, v uto, zadaj za svinjsko kuhinjo. Nato je ponovno tekla po obleko in tudi meni naložila poln koš in še 5 kg sladkorja v kockah – vso našo »zalogo za hude čase«. Ko sem s košem prišel pred hišo, se je pred mano pojavil velik Nemec; ne vem ali je bil res tako velik ali pa ga imam takega samo v spominu, ker smo bili vsi tako prestrašeni. Ta Nemec me je zgrabil, mi vzel z rame koš, ga prislonil k plotu, mene pa potisnil v kolono ljudi na cesti. Za menoj sta morali v kolono tudi mama in sestra Micka.
Šli smo proti Logarski dolini. Pri Mostnarju so na mostu sedeli Nemci in čakali na živino. Mama, Micka in jaz smo šli kar naravnost mimo krav in Nemcev, nato pa smo pri Icmankovem Logu šli pod most čez potok Suhel, ki priteče iz Hude goše. Šli smo po kravji stezi ob grabnu in nismo se ustavili prej, da smo, že visoko v Hudi goši, naleteli na nekakšno kotanjo. Tam smo prebili noč.
Bilo je konec oktobra, mi pa smo bili oblečeni tako kot doma, zvečer, pri mizi, od koder so nas odtrgali Nemci in gnali s seboj. Zeblo nas je in groza nas je spreletavala, saj se je zaradi sija, ko so Nemci požigali naše domove, skozi gozd v ognjeni svetlobi videl vsak bukov list nad našimi glavami. Sestra Micka je s kolom do smrti pobila našega psa, ker smo se bali, da bo z laježem izdal naše skrivališče. Ko gre za življenje, je človek včasih krut in naredi kaj, česar sicer nikoli ne bi!
Naslednji dan smo se prebili skozi gozd do Icmankovih travnikov in daleč pod sabo zagledali Rezarico – Julko Ošep. Povedala nam je, da so Nemci odšli, pogorelo pa je vse do Gambela. Pri Gambelu so se tudi že vžgale zavese, vendar je njihova teta Šumeča Justina, ki se je skrivala v gozdu nad hišo, pritekla, pogasila ogenj in rešila domačijo!
Nekoliko pomirjeni ob novici, da so Nemci zapustili Solčavo, smo šli gledat, kaj je z našim domom. Vse je bilo požgano. Koš, ki mi ga je nemški vojak strgal z ramen in prislonil k plotu, je prav tako zgorel. To sem ugotovil po sladkorju, ki sem ga prenašal, saj je bil na tleh še viden sprijet sladkorni stožec, ostalo je še nekaj gumbov, ki jih je Micka tudi vrgla v koš, saj so morali biti v tistem času gumbi v vsaki hiši »za rezervo«.
Z očetom in bratom Ivanom smo se srečali pri Prčanu in drug drugemu poročali, kaj se je dogajalo z nami, kaj vse je uničeno, kje so jo tokrat srečno odnesli, kaj nam sedaj kaže…
Ko so Nemci požgali vas, so se naslednji dan spravili požigat še Citrijo in Matkov kot.
Ob novici, da gori v Covcu, sta dva partizana obžalovala: »Kino gori«. Kino je bilo partizansko ime za Covnikovo kmetijo, kjer so se partizani veliko zadrževali.
Kavtmanova Franca – odrezava in včasih malo posebna vaščanka, pa je, ko so jo srečali na vasi pri ogledovanju ostankov njenega požganega doma in jo vprašali, kaj zdaj, zabrusila:
“Z nago ritjo v svobodo!”
Po požigu naših domov se je življenje v veliki meri vrtelo okrog vprašanja, kako preživeti – kje dobiti hrano, kje obleko, kje bivati, da bi bili v čim manjšo nadlego tistim, ki so imeli toliko sreče, da so njihovi domovi ostali celi in so kar naenkrat dobili pod svojo streho še kup “pogorelcev”.
Ko so se decembra 1944 Nemci spet spravili nad Solčavo in je naša družina pred hajko pobegnila v Icmankovo zijalko, smo bili tam vsi 4-5 dni več ali manj lačni. Velika svinja, ki sta jo v Icmanci naš oče in Ivan zaklala, je, skrita pod steljo, čakala na nas, nam pa so se v zijalki cedile sline po svinjski pečenki. Ko smo si spet upali nazaj v Icmanco, smo se morali sprijazniti z žalostno ugotovitvijo, da meso močno smrdi in ni več užitno. Tudi partizani, ki so se vzeli od nekod in bili hudo lačni, si niso mogli privoščiti svinjine. Spirali so meso pod tekočo vodo, skuhali golaž, pojesti pa ga kljub lakoti niso mogli, ker je ogabno smrdelo!
Icmankov Rok (starejši) je sklenil narediti naše življenje bolj znosno in se je s Korošcem odpravil “na jago” v Hudo gošo. Gozdove, ki mejijo na Icmankovo kmetijo, je poznal, motiv je bil pa tudi močan. Naslednji dan je »Korošec« prišel nazaj v Icmanco po konja in gare. Ko sta se z Rokom vrnila, sta na garah pripeljala dva gamsa!
Naš oče so prav tako hoteli pripomoči k oskrbi lačnih ljudi in so se peš podali k Novi Štifti. Vrnili so se s krompirjem in suhim sadjem.
Tako smo vsi skupaj, s partizani vred, en teden prav dobro jedli. Ležali smo v »hiši« na tleh – siti, le uši so nas pošteno grizle… Partizani so morali naprej, nam pa je ostalo precej hrane.
Vseeno pa smo morali biti takrat domiselni in iznajdljivi, da nas težavne razmere niso »povozile«. Ugotovili smo npr., da so Plodrove iz Podolševe Nemci že prej odpeljali v izgnanstvo, nato so v hajki požgali še njihovo domačijo. A velbana klet je rešila nekaj dragocenega krompirja, ki nam je nato pomagal prebroditi zimo 1944/45.
Zdaj že 70 let živimo brez vojne, v miru. Človek ima včasih občutek, da nekaterim to ne ustreza. Vendar pa to zagotovo niso ljudje, ki so vojno že doživeli!
Maj 2012
