Marica Prepotnik, Nežka Klemenšek in Martin Košir
Ob koncu februarja 1944 je del 14. divizije na svojem pohodu na Štajersko šel prek Raduhe, mimo kmetije Bukovnik ter po kratkem počitku nadaljeval pot proti Bistri na Koroškem, od tod pa po Klobaši v Solčavo. Komandant I. bataljona tovariš Janežič mi je zapovedal, naj kot kurir na križišču v Solčavi počakam na prihod II.bataljona, ter naj ga napotim proti Lučam. Bila je huda zima. Borci smo bili zaradi neprestanih pohodov in bojev izmučeni. Predvsem pa smo bili v tistem mrazu slabo oblečeni in nam je bil sleherni počitek v olajšanje. Tako smo si nabirali novih moči, da bi bili kos naslednjim nalogam. Zima in nemška ofenziva sta nas do kraja izčrpali. Napore smo resnično komaj premagovali. Mnogi so omagali, nekateri celo zmrznili.
Na kmetiji Bukovnik smo se nekoliko okrepčali z dobrotami pravkar minulih pustnih dni, nato pa smo se spustili po zmznjenem in zaledenelem bregu v dolino. Pot je bila naporna. Nekateri so se obdržali na nogah, drugi pa so se po bregu spustili kar po zadnji plati. Slednje se je zgodilo tudi meni. Ukaz komandanta Janežiča, naj počakam II.bataljon, mi je bil kar všeč; med čakanjem sem namreč v resnici počival. Mislil sem si, da bo približno pol ure za I. bataljonom prišel II. Bataljon Tomšičeve brigade. Solčave in ljudi v teh krajih nisem poznal. Tudi o tem nisem bil obveščen, če so v bližini sovražnikove postojanke. Poznal sem le svojo nalogo in to je bila tudi edina moja skrb. V meni pa je vendarle bdela želja, da bi se nekoliko ogrel, si odpočil in potešil lakoto.
Stal sem na razpotju med Solčavo in Črno ali bolje rečeno na vogalu hiše krojača Johana. II. bataljona pa ni in ni bilo. Tako sem vstopil v hišo. Ljudje so sočustvovali z mano, toda hkrati jih je bilo tudi strah in spraševali so se ali sem res partizan in pripadnik 14.divizije. O njej je bilo takrat mnogo govora. Veliko se je pisalo, da je divizija uničena. Pripovedoval sem jim, da smo izmučeni, premraženi in lačni, da je moja enota že odšla,, da imam posebno nalogo in da si želim le nekaj hrane. Niso mi pokazali, da mi verjamejo. To je bilo razumljivo, saj je okupator teroriziral prebivalstvo in je včasih svoje vojake preoblačil v partizanske uniforme. Ti so potem pri ljudeh zahtevali hrano in če so jim ustregli, so sledile kazni. Razglasili so jih za sodelavce partizanov in jih aretirali. Zato so bili ljudje previdni, še posebej, če posameznika niso poznali. Nezaupljivo so se obnašali vse dotlej, dokler niso preverili, kdo se skriva pod partizansko uniformo. Ta usoda je doletela tudi mene v Johanovi hiši.
Utrujen in lačen sem v hiši zaprosil, da mi dajo jesti. Nam partizanom je bilo namreč prepovedano samovoljno jemanje hrane. Odgovorili so mi, da so revni in da hrane nimajo, da nekaj margarine sicer je in suhega kruha tudi in če sem lačen, naj pač vzamem. Prostovoljno pa hrane dati ne morejo. Nekam čudno težko mi je bilo pri srcu, ko sem v tej hiši, kjer je bilo mnogo otrok, lačnih kot jaz, prosil za hrano. Toda v takih trenutkih je lakota močnejša. Terjal sem: »Dajte mi jesti!« Navsezadnje so popustili. Drobno dekle mi je prineslo košček kruha in margarine. Zahvalil sem se in se še nekaj časa z njimi pogovarjal. Utrujenemu mi je toplota zlezla v kosti in me zazibala v nekakšen polsen, ki je tako značilen za utrujenost. V snu sem ramišljal, kaj se lahko zgodi, če bi me kdo izdal in kaj bi bilo, če pridejo Nemci. Očital sem si tudi, da nisem povsem vestno izpolnjeval ukazane naloge. Ob svitu so mi domači pričeli prigovarjati, naj zapustim hišo, češ da lahko pridejo Nemci. Toda njihovih opozoril nisem poslušal – počival sem. Kar naenkrat pa zaslišim govorico in ropot pred hišo. Nekdo je vprašal :«Kdo je v hiši?«. Potem nekaj časa ni bilo slišati ničesar, nakar je v hišo vstopil Jože Prušnik – Videk, po domače Majdačev iz Solčave, pripadnik VOS za Koroško. Vprašal me je, kdo sem, od kod prihajam, kaj tu delam in kam sem namenjen. Razveselil sem se prvega srečanja s koroškimi partizani in vesel sem seveda tudi bil, da se v tej noči ni nič zgodilo. Najbolj pa me je razveselila novica, da II.bataljona ni bilo za nami. Prušniku sem povedal o svoji nalogi in ga seveda vprašal, če ve, kje je zdaj moja enota. Poprosil sem jih, naj mi pomagajo navezati stik z mojimi tovariši.Potolažili so me, naj ne skrbim in da bodo že našli stik z mojo brigado. Imeli so posebno nalogo, da so po hišah, gospodarskih poslopjih, po senikih in povsod drugod iskali tovariše, ki so zaostali na pohodu zaradi izčrpanosti.
Bil sem izčrpan in nisem bil sposoben za daljše pohode.Tovariš Bole je odločil, naj grem za nekaj dni na zdravljenje in počitek. Razmišljali so, kam in h komu bi me poslali. Odšli smo na kmetijo k Icmaniku nad Solčavo. Bili so to revni, a dobri ljudje. Imeli so štiri otroke in na smrt bolnega očeta. Pa vendar so nas z veseljem sprejeli. Tam je bil že intendant II. bataljona tovariš Gašper, ki je bil do kraja izčrpan in je kasneje pri njih tudi umrl. Čez nekaj dni pa so odločili, naj se grem zdravit v Robanov kot h Knezu in h Havdeju. To sta kmetiji na nadmorski višini 1220 metrov. Tam smo bili zelo varni. Havdejeva družina in tudi Knezova sta me z veseljem sprejeli. Pri Havdejevih je bilo šest otrok, pri Knezovih pa devet. Težko življenje so živeli, pa vendar so bili tu partizani vedno dobrodošli. Pri Havdejevih sem zvedel, da je prav tisto noč, ko sem iskal zvezo s svojim bataljonom, le-ta pri njih počival. Zelo dobro so poznali komandanta, komisarja, doktorja Lojzeta, bolničarja, Fajfarja, vojnega dopisnika Braškarja in mnoge druge borce. Zvedel sem, da je bataljon šel v Moravško dolino. Havdejevi so bili izjemni ljudje, posebno mama. Vso pomoč so mi ponudili in počutil sem se kot eden domačih. Pri njih sem ostal približno deset dni. Na Havdejevo so me prišli iskat Videk, Džoni, Zvone, Pajo in še nekateri drugi tovariši. Dobro razpoloženi zaradi bližajoče se pomladi smo odšli na Koroško.
Naše bivanje v Solčavi, če odštejem akcije, ki smo jih izvajali na drugih območjih, je trajalo celo leto 1944; to je bilo naše svobodno ozemlje, to je bila v resnici partizanska republika. Vedno smo bili na poti med Solčavo in Koroško.
Na teh poteh smo se srečevali z znanci in prijatelji, posebno z Icmanikovimi, Havdejevimi, Knezovimi, Johanovimi, Majdačevimi, Plesnikovimi – iz Robanovega kota, iz Logarske doline ter Solčave. Najbolj se spominjam dneva, ko sem po zdravljenju srečal nove tovariše, prijatelje in znance. Bilo je to na velikonočni ponedeljek 1944. leta. Komandant Zmago nam je nekega dne ukazal, naj se pripravimo za posebno nalogo. Nihče ni vedel, za kakšno nalogo gre. Bili smo v Robanovem kotu. Ukaz je pač ukaz ! Ko smo kakor iz škatlice vzeti (kolikor so pač okoliščine dovoljevale) čakali, nam je komandant Zmago dejal, da bo prišel iz Luč po nas kamion in da se bomo z njim odpeljali v Logarsko dolino v hotel Plesnik na slovesno kosilo Kaj takega si niti misliti nismo upali, pa če to pravi komandant, bo že res. Okrog poldneva je pribrenčal avto iz Luč in odpeljali smo se v Solčavo. Tam so nas sprejeli aktivisti OF in nam postregli tako, kot se danes streže gostom v najboljših hotelih. To je bilo res nekaj posebnega! Za nas, borce, je bilo to pomembno doživetje. Po kosilu je bil miting in na njem smo dali obljubo narodnoosvobodilnemu boju in enoti VDV. Ko se je dan pričel nagibati v večer, smo se odpeljali proti Solčavi v Robanov kot in tam prenočili.
Solčava je bila vedno svobodna. Tam ni bilo izdajalcev. Vsi so delali za partizane in živeli z njimi.
Junija 1944 smo šli v novo akcijo. Morali smo zrušiti most v Igli. Namen te akcije je bil preprečiti prihod Nemcev v Solčavo. Dobro smo bili oboroženi, saj so nam v tem času zavezniki pošiljali orožje za potrebe koroških enot. Ko je bil most že miniran in povelje za vžig že dano, se je izza ovinka prikazal voznik, ki je pripeljal proti Solčavi Za trenutek smo ustavili akcijo in vozniku omogočili prehod preko mosta. Nihče drug ni bil kot Plesnikov oče. Na hitro nam je povedal, da se v Lučah zbirajo nemške enote. Njegovo pripovedovanje nas je še bolj prepričalo, da moramo zaradi varnosti Solčave most zrušiti.
Po nekaj dneh – takrat smo bili spet v Matkovem kotu – smo zvedeli, da prihaja v Solčavo kolona Nemcev.Umaknili smo se in se dogovorili , da bomo v Solčavi, v neposredni bližini krojača Johana, pripravili zasedo in napadli Nemce. Vodstvo bataljona pa je sodilo, da mesto ni najbolj primerno, zato smo se odločili, da gremo v Robanov kot ter skušamo izvedeti, kakšne naloge imajo Nemci. Obveščevalci so nam povedali, da Nemci hodijo od hiše do hiše, preiskujejo in pretepajo odrasle ter otroke. V štabu bataljona so odločili, da je Nemce za to treba kaznovati. Počakali smo jih v Kačjeku, med Bevškom in Iglo. To je bilo okoli 21. junija 1944. V dobro maskiranih položajih smo jih čakali dan in noč in šele drugi dan popoldne je prišlo do bojev. Deževalo je. Bili smo že kar utrujeni od čakanja, ko smo okrog 10. ure dobili kurirsko obvestilo, da Nemci zapuščajo Solčavo.
Zasedo smo dobro pripravili, pa tudi oboroženi smo bili odlično. Napetost je v pričakovanju rastla. Končno smo le zagledali Nemce, kako gredo v koloni proti naši zasedi. Napad! Bilo je tako bliskovito, da se sploh niso upirali. Zaseda je bila polno presenečenje. Za umik ni bilo časa. Vsakdo se je reševal, kot je vedel in znal. Tiste, ki so pritisnili proti Solčavi, je kosila naša strojnica, kdor se je umikal v Savinjo, je ostal v narasli reki. Proti Lučam je kosila druga partizanska strojnica. Od 108 policistov, žandarjev in vermanov je na mostu ostalo 17 mrtvih in približno 38 ranjenih. Zaplenili smo mnogo materiala. Hitro smo se spustili na cesto, pobrali orožje in se začeli umikati. V trenutku, ko sem pobiral orožje, je padel en sam strel. Nihče ni vedel, od kod. Zadeli so ravno mene in to v levo roko, Aleksandra Miklavčiča – Avgusta pa v nogo. Nemci, ki so bili na čelu kolone, so zavili na desno in naši zasedi za hrbet. Pravočasno smo se umaknili iz nevarnega obroča. Solčava nas je pozdravila! Ljudje so bili našega obračuna veseli. Bataljon je nato odšel na Koroško, novim nalogam nasproti, midva z Aleksandrom pa na zdravljenje v bolnišnico Koroškega odreda. Še preden pa sva odšla v bolnišnico, sva nekaj časa ostala pri Icmaniku. Tam so naju lepo sprejeli, kot člana družine sva bila. Za naše ranjence iz Solčave je skrbela tudi mladinska organizacija. Spominjam se Plesnikove Jerce, Pavle, Havdejevih, Knezovih in drugih. Z Aleksandrom sva se kasneje preselila h kmetu Opresniku nad Solčavo. In nato spet h Havdejevim. Za najino zdravje so skrbeli dr. Krn, bolničar Darko – Tone Ikovic in intendant Rok. Pri Opresnikovih sva ostala nekaj dni . Zaradi bližine vasi sva imela mnogo obiskov. Lepo poletje in skrbni ljudje so nama lajšali bolečine in krajšali čas.
Ko sva se preselila h Havdejevim je bilo že bolje. Bila sva v neposredni bližini bolnišnice Koroškega odreda v Robanovem kotu. Spominjam se, da smo nekoč sedeli pred hišo pri Havdejevih. Obiskala nas je Johanova Rezka. Pripovedovala je o nekem partizanu, ki je menda pripadal 14. diviziji in se je nekoč, pred časom oglasil pri njih. Pripovedovala je, da je bil tak revež, da je prosil za hrano, a mu je niso upali dati. Gledal sem Rezko in se ji od srca smejal. Nenadoma me je vprašala, zakaj neki se smejem. V smehu sem ji odgovoril, da pravzaprav pripoveduje o meni. Rdeča v obraz ni vedela, kaj storiti in ne kaj reči.
Nekaj časa sva se zadrževala v Robanovem kotu pri Govcu, Vršniku, Havdejevih. Zdravniška oskrba Koroškega odreda je bila zelo dobra. Potem, ko sva ozdravela in sva se dokončno vrnila v bataljon VDV, je bila avgusta 1944 reorganizacija. Nekaj borcev je moralo oditi v druge specializirane enote za Koroško. Pri ljudeh iz partizanske Solčave smo se vedno počutili varne. Partizanska vojska je branila osvobojeno ozemlje. Jesensko vreme je naznanjalo zimo. Vedeli smo, da bo treba prebiti še eno zimo v hosti. Priprave so tekle z vso naglico. Po drugi strani pa so z vseh strani prihajala poročila tudi o tem, da so Nemci pričeli zbirati enote okrog našega svobodnega ozemlja. Poraza, kakršnega so doživeli v Zgornji Savinjski dolini, niso mogli preboleti.
Nemci so dobro vedeli, kaj ta kraj pomeni partizanom. Ko smo pozno zvečer prispeli v Lepeno, v neposredno bližino Železne Kaple, smo zagledali na nebu rdeč sij. Pomenil je nemško maščevanje nad Solčavo in njenimi ljudmi. Nemci so to noč požgali vso vas in okoliške kmetije. Za ljudi je bil to hud udarec. Ostali so brez strehe na pragu zime. Okupatorjeva soldateska pa se ni zadovoljila le s požigi, ampak je tudi morila.
S Solčavo in njenimi ljudmi sem se spet srečal v svobodni domovini. Hvala vam, dragi prijatelji!
Vir: Svobodna misel, julij 2004 – izvleček
