Devetinosemdeset let je minilo, odkar je Golobova Micka kot dveletna deklica prišla iz Koprivne v Solčavo. Doma v Koprivni, pri Golobovih, je bilo sedem otrok, zato jim je prišlo kar prav, da so Micko vzeli k sebi na Ramšakovo kmetijo v Solčavo stari starši. Bila naj bi tudi za družbo in za zgled Šturmovi Meliti, ki je po smrti svojih staršev prav tako odraščala na Ramšiji, a se je počasneje razvijala. Pričakovali so, da bo Meliti družba »normalnega« otroka pri razvoju pomagala in jo spodbujala. To se seveda ni moglo obnesti.
Micka pa je vse od takrat dalje ostala v Solčavi in tu preživljala dobre in slabe čase; danes, pri njenih enaindevetdesetih letih, so ti časi – ob tem, da ji tudi zdravje še kar »gre na roko«, predvsem pa ob hčerkini in zetovi skrbi – dobri!
Zagotovo pa je bilo najhuje med vojno, saj so se Ramšakovi – tako kot vsi ljudje v Solčavi – upirali nemški okupaciji in tudi njihov sin Šiman je bi v partizanih. Ko so Nemci 24. oktobra 1944 požigali Solčavo, niso prizanesli niti kmetijam v Citriji. Tudi na Ramšiji je pogorelo. Med kolono nesrečnežev, ki so jim nacisti požgali domove in so jih odgnali proti Logarski dolini negotovi usodi naproti, je bila tudi Micka. V Logarski dolini so devetnajstletno Micko Nemci potrdili kot sposobno za delo in jo v skupini enako ocenjenih vaščanov in živine, ki so jo naropali po solčavskih domačijah – preden so požgali ljudem domove in živini hleve -odgnali naprej, čez Pavličevo sedlo, proti Železni Kapli.
A v nesreči se prikaže včasih tudi kanček sreče. Micka je skupaj z Matkovo Lizo pristala na velikem posestvu, pri premožni družini blizu Wolfsberga. Potrebovali so ju za delo na kmetiji. Družina, kamor so ju dodelili, je imela tudi gostilno in stalno »na hrani« kakšnih 40 ljudi. Gospodarja ni bilo doma – bil je vpoklican v vojsko, doma pa je za vse skrbela njegova žena. Imeli so tudi tri otroke. Kar je bilo najbolj pomembno, je bilo to, da je bila ženska dober človek in je z ljudmi lepo ravnala! Za pomoč pri delu so imeli več ljudi – tudi dva Francoza, pa kuharico, natakarico… Seveda je bilo treba delati na polju, skrbeti za živali itd., a dela je bila Micka vse življenje vajena, zato ji to ni povzročalo težav, pač pa vse drugo, kar s sabo prinaša vojna. Ni vedela, kaj je z domačimi, kaj je s prijatelji, nobenih osebnih stvari ni imela, bila je v tujem kraju….
Nato je prišel maj 1945! Spomni se, da je bila v nedeljo ravno pri maši, ko je v cerkev pritekla Matkova Liza in ji povedala, da je vojne konec in da lahko gresta domov! Odšli sta pri priči!
Na cestah se je trlo ljudi. Naenkrat je imel vsak pred seboj cilj, kamor je želel čim prej priti!
Micka in Liza sta nekaj časa pešačili, nato sta se peljali s tremi Francozi, ki so nekje staknili konja in se na vozu napotili proti domovini. Od tam sta presedli na vlak in se mimo Šentandraža do Sinče vasi peljali, tam pa spet pot pod noge in proti železni Kapli ter čez hribe domov – v požgano Solčavo .
April 2016
