• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Marija Podbrežnik, Solčavanka iz Koprivne

Marija Podbrežnik, Solčavanka iz Koprivne

Marija PodbrežnikDevetinosemdeset let je minilo, odkar je Golobova Micka kot dveletna deklica prišla iz Koprivne v Solčavo. Doma v Koprivni, pri Golobovih, je bilo sedem otrok, zato jim je prišlo kar prav, da so Micko vzeli k sebi na Ramšakovo kmetijo v Solčavo stari starši. Bila naj bi tudi za družbo in za zgled Šturmovi Meliti, ki je po smrti svojih staršev prav tako odraščala na Ramšiji, a se je počasneje razvijala. Pričakovali so, da bo Meliti družba »normalnega« otroka pri razvoju pomagala in jo spodbujala. To se seveda ni moglo obnesti.

Micka pa je vse od takrat dalje ostala v Solčavi in tu preživljala dobre in slabe čase; danes, pri njenih enaindevetdesetih letih, so ti časi – ob tem, da ji tudi zdravje še kar »gre na roko«, predvsem pa ob hčerkini in zetovi skrbi – dobri!

Zagotovo pa je bilo najhuje med vojno, saj so se Ramšakovi – tako kot vsi ljudje v Solčavi – upirali nemški okupaciji in tudi njihov sin Šiman je bi v partizanih. Ko so Nemci 24. oktobra 1944 požigali Solčavo, niso prizanesli niti kmetijam v Citriji. Tudi na Ramšiji je pogorelo. Med kolono nesrečnežev, ki so jim nacisti požgali domove in so jih odgnali proti Logarski dolini negotovi usodi naproti, je bila tudi Micka. V Logarski dolini so devetnajstletno Micko Nemci potrdili kot sposobno za delo in jo v skupini enako ocenjenih vaščanov in živine, ki so jo naropali po solčavskih domačijah – preden so požgali ljudem domove in živini hleve -odgnali naprej, čez Pavličevo sedlo, proti Železni Kapli.

A v nesreči se prikaže včasih tudi kanček sreče. Micka je skupaj z Matkovo Lizo pristala na velikem posestvu, pri premožni družini blizu Wolfsberga. Potrebovali so ju za delo na kmetiji. Družina, kamor so ju dodelili, je imela tudi gostilno in stalno »na hrani« kakšnih 40 ljudi. Gospodarja ni bilo doma – bil je vpoklican v vojsko, doma pa je za vse skrbela njegova žena. Imeli so tudi tri otroke. Kar je bilo najbolj pomembno, je bilo to, da je bila ženska dober človek in je z ljudmi lepo ravnala! Za pomoč pri delu so imeli več ljudi – tudi dva Francoza, pa kuharico, natakarico… Seveda je bilo treba delati na polju, skrbeti za živali itd., a dela je bila Micka vse življenje vajena, zato ji to ni povzročalo težav, pač pa vse drugo, kar s sabo prinaša vojna. Ni vedela, kaj je z domačimi, kaj je s prijatelji, nobenih osebnih stvari ni imela, bila je v tujem kraju….

Nato je prišel maj 1945! Spomni se, da je bila v nedeljo ravno pri maši, ko je v cerkev pritekla Matkova Liza in ji povedala, da je vojne konec in da lahko gresta domov! Odšli sta pri priči!

Na cestah se je trlo ljudi. Naenkrat je imel vsak pred seboj cilj, kamor je želel čim prej priti!

Micka in Liza sta nekaj časa pešačili, nato sta se peljali s tremi Francozi, ki so nekje staknili konja in se na vozu napotili proti domovini. Od tam sta presedli na vlak in se mimo Šentandraža do Sinče vasi peljali, tam pa spet pot pod noge in proti železni Kapli ter čez hribe domov – v požgano Solčavo .

April 2016

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d