Anika Zabret
Moja teta Anika je umrla stara 97 let. Zadnja leta sva se veliko pogovarjali.
Pripovedovala mi je, da nam je Ivanka Krivec – Macesnikova, za Božič 1944, ko smo stanovali na podstrešju hišice strica Forta in pravzaprav stradali, poslala pol hleba kruha. Spomnim se, da mi je o tem kruhu pravila tudi že stara mama.
Drži, da samo ljudje, ki nimajo kruha, poznajo njegovo vrednost!
Ta polovica hleba kruha je tisto zimo naredila naši družini Božič prazničen – zaradi okusa kruha samega in tudi zaradi občutka, da so kljub razčlovečenju, ki ga je s sabo prinesla vojna, nekateri ljudje ostali dobri in sočutni.
Teta se je božičnega darila Macesnikove matere spominjala še v pozno starost.
Zima 1944/45 je bila za ljudi, ki so jim Nemci požgali domove, zelo huda. Nekatere družine so sprejeli sorodniki po domačijah, ki jih nacisti niso uspeli uničiti. Kljub temu takrat nikomur ni bilo dobro, saj je bilo tolikšno število dodatnih lačnih ust tudi za kmetije, ki so ostale cele, velika obremenitev.
Mi nismo imeli sorodnikov na kakšni kmetiji, zato smo še težje živeli. Poleg tega so avgusta 1944 nacisti ubili najmlajšega otroka moje stare mame – sina Francija, partizana na Koroškem, kar je bilo za vse naše najhujše, kar se je lahko zgodilo.
Stari mami Luciji Herle, ki je ostala vdova s sedmimi otroki in je pred 2. svetovno vojno poleg skrbi za majhne otroke vodila še gostilno, je bilo samoumevno, da mora tudi tokrat sprejeti največjo odgovornost za preživetje nas, ostankov nekdaj velike družine.
Pred vojno je za gostilno veliko hrane kupovala na eni od kmetij na Ljubnem. V stiski, v kateri se je znašla družina po požigu Solčave, je stara mama poslala teto Aniko, naj gre na Ljubno in skuša kupiti jabolk in karkoli bi pač dobila. Imela je tudi nekaj nemškega denarja, da bi kupljeno lahko plačala.
Teta se je z izposojenim kolesom odpeljala na Ljubno, naravnost na kmetijo, ki je pred vojno dobavljala kmetijske pridelke Herletovi gostilni. Razložila je, kakšna huda stiska jo je prignala: večina hiš v Solčavi je uničenih, ljudje so brez hrane, brez oblačil za zimo, njena mama pa morajo poskrbeti še za leto dni staro vnukinjo, saj so ji mamo ubili Nemci, oče pa je v partizanih.
Vendar ljubenski kmetici muke moje tete in njenih domačih niso segle do srca in jo je odpravila, ne da bi ji kaj dala ali prodala.
Zelo žalostna se je teta s praznim cekarjem napotila nazaj proti Solčavi. Malo pred Bukovnikovo kmetijo se ji je na ostrem kamenju makadamske ceste, kakršna je takrat vodila po Savinjski dolini, na kolesu predrla še guma. Peš je ob kolesu nadaljevala pot in jokala.
V Bukovju je prišlo k njej na cesto mlado dekle. Teta je ni poznala, sklepala pa je, da je bila domača hči.
Vprašala jo je, kaj se je zgodilo, zakaj joče. Teta ji je potožila, s kako težkim srcem se bo prikazala pred svojo mamo, ker niti za otroka ni mogla preskrbeti nobene hrane.
Dekle je vzelo s kolesa tetin cekar in reklo, naj malo počaka. Kmalu se je vrnilo s polnim cekarjem hrane. Teta se po desetletjih, ki so minila od tedaj, ni več spomnila, kaj vse je bilo v cekarju, le za jabolka je še vedela, ker je bila teh najbolj vesela!
Rekla mi je tudi, da se je vsakokrat, ko se je kasneje vozila mimo Bukovnika, spomnila dobrote dekleta, ki ji je takrat pomagalo in prav vsakokrat je v srcu in mislih njej in njenim domačim zaželela vse dobro!
Nekaj mesecev kasneje – že v svobodi – je teta Anika na Ljubnem spet srečala trdosrčno znanko, pri kateri je po požigu Solčave zaman prosila za hrano za lačne brezdomne domače. Znanka je tarnala in se pritoževala, kako hudo je vojna prizadela tudi njih. Malo pred koncem vojne so k njim navalili Kozaki, ki so se skupaj z Nemci umikali čez mejo. Naštevala je, kaj vse so Kozaki pri njih pobrali, koliko raznega živeža je šlo z njimi… Teta, ki še ni pozabila, kako ženska pred dobrega pol leta »ni imela prav ničesar«, je postajala vse bolj jezna. Zabrusila ji je: »Prav so imeli!« In pustila začudeno znanko samo.
