• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Lučka Golob se spominja pripovedovanja tete Anike o kruhu

Lučka Golob se spominja pripovedovanja tete Anike o kruhu

Anika Zabret

Anika Zabret

Moja teta Anika je umrla stara 97 let. Zadnja leta sva se veliko pogovarjali.

Pripovedovala mi je, da nam je Ivanka Krivec – Macesnikova, za Božič 1944, ko smo stanovali na podstrešju hišice strica Forta  in pravzaprav stradali,  poslala pol hleba kruha. Spomnim se, da mi je o tem kruhu pravila tudi že stara mama.

Drži, da samo ljudje, ki nimajo kruha, poznajo njegovo vrednost!

Ta polovica hleba kruha je tisto zimo naredila naši družini Božič prazničen – zaradi okusa kruha samega in tudi zaradi občutka, da so kljub razčlovečenju, ki ga je s sabo prinesla vojna, nekateri ljudje ostali dobri in sočutni.

Teta se je božičnega darila Macesnikove matere spominjala še v pozno starost.

Zima 1944/45 je bila za ljudi, ki so jim Nemci požgali domove, zelo huda. Nekatere družine so sprejeli sorodniki po domačijah, ki jih nacisti niso uspeli uničiti. Kljub temu takrat nikomur ni bilo dobro, saj je bilo tolikšno število dodatnih lačnih ust tudi za kmetije, ki so ostale cele, velika obremenitev.

Mi nismo imeli sorodnikov na kakšni kmetiji, zato smo še težje živeli. Poleg tega so avgusta 1944  nacisti ubili najmlajšega otroka moje stare mame – sina Francija, partizana na Koroškem, kar je bilo za vse naše najhujše, kar se je lahko zgodilo.

Stari mami Luciji Herle, ki je ostala vdova s sedmimi otroki in je pred 2. svetovno vojno poleg skrbi za majhne otroke vodila še gostilno, je  bilo samoumevno, da  mora tudi tokrat sprejeti največjo odgovornost za preživetje nas, ostankov nekdaj velike družine.

Pred vojno je za  gostilno veliko hrane kupovala na eni od kmetij na Ljubnem. V stiski, v kateri se je znašla družina po požigu Solčave, je stara mama poslala teto Aniko, naj gre na Ljubno in skuša kupiti jabolk in karkoli bi pač dobila. Imela je tudi  nekaj nemškega denarja, da bi kupljeno lahko plačala.

Teta se je z izposojenim kolesom odpeljala na Ljubno, naravnost na kmetijo, ki je pred vojno dobavljala kmetijske pridelke Herletovi gostilni. Razložila je, kakšna huda stiska jo je prignala: večina hiš v Solčavi je uničenih, ljudje so brez hrane, brez oblačil za zimo, njena mama pa morajo poskrbeti še za leto dni staro vnukinjo, saj so ji mamo ubili Nemci, oče pa je v partizanih.

Vendar  ljubenski kmetici muke moje tete in njenih domačih niso segle do srca in jo je  odpravila, ne da bi ji kaj dala ali prodala.

Zelo žalostna se je teta s praznim cekarjem napotila nazaj proti Solčavi. Malo pred Bukovnikovo kmetijo se ji je na ostrem kamenju makadamske ceste, kakršna je takrat vodila po Savinjski dolini, na kolesu predrla še guma. Peš je ob kolesu nadaljevala pot in jokala.

V Bukovju je prišlo k njej na cesto mlado dekle. Teta je ni poznala, sklepala pa je, da je bila domača hči.

Vprašala jo je,  kaj se je zgodilo, zakaj joče. Teta ji je potožila,  s kako težkim srcem se bo prikazala pred svojo mamo, ker niti za otroka ni mogla preskrbeti nobene hrane.

Dekle je vzelo s kolesa tetin cekar in reklo, naj malo počaka. Kmalu se je vrnilo s polnim cekarjem hrane. Teta se po desetletjih, ki so minila od tedaj, ni več spomnila, kaj vse je bilo v cekarju, le za jabolka je še vedela, ker je bila teh najbolj vesela!

Rekla mi je tudi, da se je vsakokrat, ko se je kasneje  vozila mimo Bukovnika, spomnila dobrote dekleta, ki ji je takrat pomagalo in prav vsakokrat je v srcu in mislih njej in njenim domačim zaželela vse dobro!

Nekaj mesecev kasneje – že v svobodi – je teta Anika na Ljubnem spet srečala trdosrčno znanko, pri kateri je po požigu Solčave zaman prosila za hrano za lačne brezdomne domače. Znanka je tarnala in se pritoževala, kako hudo je vojna prizadela tudi njih. Malo pred koncem vojne so k njim navalili Kozaki, ki so se skupaj z Nemci umikali čez mejo. Naštevala je, kaj vse so Kozaki pri njih pobrali, koliko raznega živeža je šlo z njimi… Teta, ki še ni pozabila, kako ženska pred dobrega pol leta »ni imela prav ničesar«, je postajala vse bolj jezna. Zabrusila ji je: »Prav so imeli!« In pustila začudeno znanko samo.

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d