Stari oče Karel Golob z vnukom Lojzetom Golobom
Ker se je Hitler odločil, da Slovencem na njihovi zemlji ni mesta, sem 26. decembra 1944 tudi jaz, star pet let in pol, postal izgnanec.
Že leta 1942 so nacisti mojega deda Karla Goloba v Mariboru ustrelili kot talca. Bil je član odporniške skupine, ki se je sestajala v njegovi mizarski delavnici. Izvedeli smo, da naj bi skupino Nemcem izdal nekdo iz sosedove obrtniške delavnice, kasneje pa se je izkazalo, da je bil to sosed , ki je bil domobranec, sam. Po tem so dedovo mizarsko delavnico prevzeli nacisti, oziroma njihovi nemškutarski sodelavci.
Na Štefanovo 1944. leta se je pred našo hišo na Zgornji Hudinji v Celju pojavil tovornjak z nemškimi vojaki. Odpeljali so nas v zbirni center v Okoliško šolo v Celju. Stara mama Julijana se je z mojo sestro Nežo, ki je imela takrat le pol leta, doma uspela nekako izmuzniti, tako da ju Nemci niso odpeljali z nami vred in sta ostali v Celju. Pač pa se je v zbirnem centru znašla moja druga stara mama – očetova mama, ki ji Nemci po tem, ko so ustrelili njenega moža, tudi niso dovolili ostati v Celju. Za nas je bila to še sreča, saj je bila stara mama Jožefa rojena na Dunaju in je nemško govorila enako dobro kot slovensko, kar se je kmalu izkazalo kot zelo koristno!
V zbirnem centru smo mama, stara mama, brat Janez (star dobra 4 leta), sestra Anka (stara tri leta) in jaz z drugimi, za izselitev določenimi Slovenci, dva dni čakali na transport.
Kolikor vem, je stara mama uporabila svoje jezikovne sposobnosti in pri vodstvu zbirnega centra dosegla, da «moramo sicer obvezno zapustiti Jugoslavijo, nato pa smo sami svoji«. Šli smo torej na vlak proti Avstriji in na prvi postaji onkraj jugoslovanske meje izstopili z njega. Bili smo brez strehe nad glavo, v tujem kraju, v tuji državi, sredi zime, sredi vojne – trije majhni otroci, mama in stara mama! Kaj sta takrat preživljali mama in stara mama, ne vem. Nam otrokom je bila njuna stiska in teža odgovornosti, ki se je zvalila nanju, prizanesena. Čeprav zagotovo tudi otroci dobro vedo, kadar se staršem dogaja kaj hudega, nam vse muke situacije, v kakršni smo se znašli, vendarle niso bile jasne. Bil sem še premajhen, da bi se spomnil, kaj vse se je z nami dogajalo tistega pol leta, ko smo skušali preživeti pri kmetih med Gradcem in Lipnico (Leibnitz): v Schteinzu, Liebenavu, Pichlingu… Predstavljali smo se kot »begunci iz bombandiranega in porušenega Celja«.
V spominu mi je ostala mrzla zima 1944/45 – kako smo hodili po vaseh in oprezali za vozovi, ki so h hišam pripeljali premog ali drva. Morda so spregledali kakšen kos premoga ali drvo, ki bo vsaj malo pregnalo mraz iz nas? Spomnim se tudi velike skladovnice nabojev, ki sva jih nabrala z bratom in sva se z njimi igrala… Še po 70. letih tudi nisem pozabil skrbi in panike, ki je zavladala, ko je mama nekam založila denarnico z živilskimi kartami, ki so vsem nam zagotavljale vsaj minimum hrane!
Ko je prišel konec vojne, smo se spet znašli v zbirnem centru – tokrat v Gradcu – in čakali na prevoz domov. Med tem nas je v kraju, kjer smo nazadnje bivali, iskal oče, vendar nas ni našel. V zmedi ob koncu vojne je bilo tudi komuniciranje zelo oteženo. Mama in stara mama sta se med našim čakanjem na prevoz najbolj bali tega, da nas bodo domov vrnili s transportom preko Madžarske. Nekje sta izvedeli, da ljudem, ki gredo preko Madžaske, tam poberejo še tisto malo, kar imajo s seboj. To so bili pač časi, ko je bila že obleka ali obutev vrednost. Naša iznajdljiva stara mama nas je iz zbirnega centra odpeljala tako, da je podkupila stražarje, ki so nas varovali. Za podkupnino jim je dala sladkor, ki smo ga otroci dobili na živilske karte. Sladkor je bil takrat redek – prava dragocenost! Odpeljala nas je k družini Sajovic in tja je prišel potem po nas oče – s tovornjakom in z brzostrelko! Na naju z bratom je to naredilo velik vtis!
Ne spomnim se, kako smo se spet znašli doma, spomnim pa se, da sem doma najprej šel iskat svojega psa Mukija. Ni ga bilo več!
Po osvoboditvi, ko smo odraščali, se na dogodke iz vojne nismo vračali in se o njih nismo pogovarjali. Huda vojna doživetja so bila potisnjena na stran.To je bilo za nami, minilo je.
Bili smo med zavezniškimi državami, ki so premagale Hitlerja in ponosni smo bili, da smo v vojni zmagali! Ni bilo prerivanja za zasluge in lastne koristi, saj smo si v hudih časih vojne vsi prizadevali le za to, da smo preživeli in pregnali okupatorja.
Mir, ki je prišel, je ponujal optimizem in prepričanje, da bo vsak dan le še bolje…
Lojze Golob, april 2014
