si želita hčerki Vršnikove Kristine: Erika Breznik in Marija Fludernik
Najin oče Karel Krajnc se je rodil v Celju leta 1906. V Celju se je tudi izšolal v lesarski stroki. Kot vsak človek je tudi on iskal službo, primerno svoji izobrazbi. Našel jo je v Solčavi, saj je Zgornja Savinjska dolina znana po lesarstvu. Pri Rogovilcu (Nastranu) je bila žaga, ki je marsikomu nudila zaposlitev in dohodek – tudi najinemu očetu. Opravljal je delo delovodje na žagi.
Vršnikova Erika (stoji druga z desne) v koloniji na otoku Pagu
Tu je spoznal svojo družico in izvoljenko – Vršnikovo Kristino. Poročila sta se leta 1940. Oče je bil kmalu po poroki premeščen v Mislinjo, kjer je dobil delo na žagi. Tam sva se najinima staršema rodili midve. Leta 1942 hčerka Erika, nato leta 1944 še Mici.
Druga svetovna vojna naši družini ni prizanesla. Na pohodu Zidanškove brigade skozi Mislinjsko dolino se je partizanom pridržil tudi najin oče. Vzela ga je noč – ni se več vrnil.
Z mamo smo ostale same. Mama, stara dvaindvajset let, z dvema otrokoma, brez dohodka, odvisna le od dobrih ljudi – težko je bilo!
26. novembra 1944 je mama izvedela, da je njen mož – najin oče padel v Trojanskih gozdovih.
V Mislinji smo ostale do maja 1945, nato smo se vrnile v Solčavo na mamin dom v Robanovem kotu. Mama se je vrnila domov brez vsakega dohodka, le z dvema majhnima otrokoma. Tak položaj zanjo ni bil rožnat! Tudi za naju to ni pomenilo nič dobrega in najino otroštvo je bilo težko.
Vršnikova Mici v osnovni šoli v Solčavi
Da je bilo vse še huje, so leta 1947 mamo zaprli. Zaradi lažne prijave hudobnih domačinov je bila obsojena na tri leta zapora. Zaprta je bila v Starem piskru v Celju in nato še v Rajhenburgu. Med prestajanjem mamine kazni je Eriko vzela k sebi njena sestra, najina teta, Jerčka, ki je živela v Črni na Koroškem. Tetina družina se je nato preselila v Prekmurje, pa spet nazaj na Koroško… Mlajša Mici sem ostala pri starem očetu na kmetiji v Vrhu. Že kot šestletni otrok sem morala opravljati težka kmečka dela. Za učenje ni bilo časa, samo delo in delo… Vsak košček kruha sem si morala zaslužiti! Kljub temu pa sem v Solčavi uspešno zaključila osnovno šolo.
Ker si je mama zelo želela, da bi bilo njenima hčerkama življenje lažje, sva lahko šolanje nadaljevali v Ljubljani. Čeprav sva se pridno učili, je bila med nama in ostalimi sošolkami razlika, tako pri hrani kot pri obleki. S pomočjo pridnih maminih rok, očimovega dohodka, ob minimalni štipendiji in najini skromnosti in odrekanju, sva obe prišli do poklica.
Grenki spomini na težko otroštvo, ki sva ga preživljali brez očeta in dolgo tudi brez mame, so ostali in jih ne bova mogli nikoli pozabiti! Kadar naju sedaj pot zanese v Solčavo, se najin korak ustavi ob spomeniku padlih sredi vasi, kjer je napisano tudi ime najinega očeta: KAREL KRAJNC.
To je tudi edini kraj spomina nanj, saj za bukev, pod katero počiva najin oče, žal ne veva.
Februar 2015
