• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Ko bi znal govoriti gozd nad Trojanami

Ko bi znal govoriti gozd nad Trojanami

si želita hčerki Vršnikove Kristine: Erika Breznik in Marija Fludernik

Najin oče Karel Krajnc se je rodil v Celju leta 1906. V Celju se je tudi izšolal v lesarski stroki. Kot vsak človek je tudi on iskal službo, primerno svoji izobrazbi. Našel jo je v Solčavi, saj je Zgornja Savinjska dolina znana po lesarstvu. Pri Rogovilcu (Nastranu) je bila žaga, ki je marsikomu nudila zaposlitev in dohodek – tudi najinemu očetu. Opravljal je delo delovodje na žagi.

Vršnikova Erika (stoji druga z desne) v koloniji na otoku Pagu

Vršnikova Erika (stoji druga z desne) v koloniji na otoku Pagu

Tu je spoznal svojo družico in izvoljenko – Vršnikovo Kristino. Poročila sta se leta 1940. Oče je bil kmalu po poroki premeščen v Mislinjo, kjer je dobil delo na žagi. Tam sva se najinima staršema rodili midve. Leta 1942 hčerka Erika, nato leta 1944 še Mici.

Druga svetovna vojna naši družini ni prizanesla. Na pohodu Zidanškove brigade skozi Mislinjsko dolino se je partizanom pridržil tudi najin oče. Vzela ga je noč – ni se več vrnil.

Z mamo smo ostale same. Mama, stara dvaindvajset let, z dvema otrokoma, brez dohodka, odvisna le od dobrih ljudi – težko je bilo!

26. novembra 1944 je mama izvedela, da je njen mož – najin oče padel v Trojanskih gozdovih.

V Mislinji smo ostale do maja 1945, nato smo se vrnile v Solčavo na mamin dom v Robanovem kotu. Mama se je vrnila domov brez vsakega dohodka, le z dvema majhnima otrokoma. Tak položaj zanjo ni bil rožnat! Tudi za naju to ni pomenilo nič dobrega in najino otroštvo je bilo težko.

Vršnikova Mici v osnovni šoli v Solčavi

Vršnikova Mici v osnovni šoli v Solčavi

Da je bilo vse še huje, so leta 1947 mamo zaprli. Zaradi lažne prijave hudobnih domačinov je bila obsojena na tri leta zapora. Zaprta je bila v Starem piskru v Celju in nato še v Rajhenburgu. Med prestajanjem mamine kazni je Eriko vzela k sebi njena sestra, najina teta, Jerčka, ki je živela v Črni na Koroškem. Tetina družina se je nato preselila v Prekmurje, pa spet nazaj na Koroško… Mlajša Mici sem ostala pri starem očetu na kmetiji v Vrhu. Že kot šestletni otrok sem morala opravljati težka kmečka dela. Za učenje ni bilo časa, samo delo in delo… Vsak košček kruha sem si morala zaslužiti! Kljub temu pa sem v Solčavi uspešno zaključila osnovno šolo.

Ker si je mama zelo želela, da bi bilo njenima hčerkama življenje lažje, sva lahko šolanje nadaljevali v Ljubljani. Čeprav sva se pridno učili, je bila med nama in ostalimi sošolkami razlika, tako pri hrani kot pri obleki. S pomočjo pridnih maminih rok, očimovega dohodka, ob minimalni štipendiji in najini skromnosti in odrekanju, sva obe prišli do poklica.

Grenki spomini na težko otroštvo, ki sva ga preživljali brez očeta in dolgo tudi brez mame, so ostali in jih ne bova mogli nikoli pozabiti! Kadar naju sedaj pot zanese v Solčavo, se najin korak ustavi ob spomeniku padlih sredi vasi, kjer je napisano tudi ime najinega očeta: KAREL KRAJNC.

To je tudi edini kraj spomina nanj, saj za bukev, pod katero počiva najin oče, žal ne veva.

Februar 2015

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d