Družina Poličnik - Cenkini
Nekoč smo si Solčavani večino hrane pridelali sami. Vaščani smo si v gozdu izkrčili »novine« in v njih posejali žito. Tako sta si moja starša Ana in Anton Poličnik leta 1944 naredila novino v Bevskem gozdu in na njej posejala ajdo. Pridelali smo je kar veliko in jo spravili na Belo, da bi nam jo tam »zmašinali« (ločili zrnje od plev). Bevšek – Franc Ošep je rekel:« Zdaj je ne moremo »zmašinati«, ker je pri hiši polno partizanov. Ko bodo odšli, pa se bomo lotili vaše ajde.«
Na srečo je ajda ostala na Beli. Če bi jo pripeljali domov, bi zgorela. Nemci so 24. oktobra 1944 namreč požgali skoraj vse hiše v Solčavi, tudi našo.
Zima je bila na vratih in Solčavani smo si skušali najti streho nad glavo, kjer je kdo vedel in znal. Naša družina si je zatočišče poiskala v Lučah pri Jerčetu, kjer je živela mamina sestra Terezija Kladnik. Hrano smo dobivali v skupni kuhinji, ki so jo v Lučah organizirali partizani in v kateri je kuhala Šoperjeva Stanka. Tega časa se dobro spominjam tudi zato, ker so takrat zboleli naša mama. Dobili so pljučnico, kar je bila v tistem času huda bolezen!
Zdravila jim je prinašal partizanski kurir Tona Ramšeč iz Luč. Dobival jih je pri zdravniku, ki je na skrivaj sodeloval s partizani.
Potem je prišla »božična hajka« in spet smo bežali in se pred Nemci skrili v Lučki zijalki v Podvolovljeku – skupaj z nekaterimi drugimi ljudmi iz okolice. Vseh skupaj nas je bilo 20. Med nami je bil tudi čisto majhen otrok, pa še dva starejša človeka. Eden od teh dveh starejših je vse skupaj še posebno slabo prenašal – živci so mu čisto odpovedali in pojavljale so se mu blodnje. Saj res ni bilo prijetno. Mrzlo je bilo, v zijalki smo ležali na tleh, hrane smo imeli malo. Naša družina (trije odrasli in moja sestra Pavla, stara 13 let) je imela za ves teden le hleb kruha in vrečko suhih hrušk.
Tudi to hajko smo srečno prestali in se rešili obupnih razmer v zijalki.
Zimo 1944/45 smo preživeli pri sorodnikih v Podvolovljeku (na Mlinu in na Selišu).
Maja 1945, ko je prišla svoboda, so se moji domači vrnili v Solčavo, jaz pa sem ostala v Lučah in šivala po kmetijah – za hrano.
Dom je bil uničen, moja starša in sestra so našli streho nad glavo v župnišču, ki ni bilo požgano. Stanovanjska stiska tam pa je bila velika, saj so poleg Cenkinih v župnišču bivali še Rajmantovi, Mrtnačevi, Škarfarjevi, Vreskovi in še Vreskov Franck s svojo materjo.
Ajdo, ki smo jo pridelali prejšnje leto, so Bevski res »zmašinali« in bilo je je štiri vreče. Ko so Nemci plenili po hišah, so na Beli naleteli tudi na vreče z našo ajdo. Vse štiri vreče so razsuli po tleh, vmes pa natolkli stekla – da žito ne bi moglo nikomur več koristiti. Vendar je Bevska Zefka vse zrnje prebrala in iz njega odstranila vso glaževino! Ko smo se po vojni vrnili v Solčavo, so nas na Beli pričakale 4 vreče ajde. Za ljudi, ki jim je vojna vzela vse, je bilo to bogastvo!
Danes niti po televiziji ne morem več gledati vojnih prizorov. Želim le to, da noben človek ne bi več doživel vojne!
Solčava, 31. januar 2011
