• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Katica Kladnik pripoveduje o življenju v Solčavi med vojno

Katica Kladnik pripoveduje o življenju v Solčavi med vojno

Družina Poličnik - Cenkini

Družina Poličnik - Cenkini

Nekoč smo si Solčavani večino hrane pridelali sami. Vaščani smo si v gozdu izkrčili »novine« in v njih posejali žito. Tako sta si moja starša Ana in Anton Poličnik leta 1944 naredila novino v Bevskem gozdu in  na njej posejala ajdo. Pridelali smo je kar veliko in jo spravili na Belo, da bi nam jo tam »zmašinali« (ločili zrnje od plev).   Bevšek – Franc Ošep je rekel:« Zdaj je ne moremo »zmašinati«, ker je pri hiši polno partizanov. Ko bodo odšli, pa  se bomo lotili vaše ajde.«

Na srečo je ajda ostala na Beli. Če bi jo pripeljali domov, bi zgorela. Nemci so 24. oktobra 1944 namreč  požgali  skoraj vse hiše v Solčavi, tudi našo.

Zima je bila na vratih in Solčavani smo si skušali najti streho nad glavo, kjer je kdo vedel in znal. Naša družina si je zatočišče poiskala  v Lučah  pri Jerčetu, kjer je živela mamina sestra Terezija Kladnik. Hrano smo dobivali v  skupni kuhinji, ki so jo v Lučah organizirali partizani in v kateri je kuhala Šoperjeva Stanka. Tega časa se  dobro spominjam tudi zato, ker so takrat zboleli naša mama.  Dobili so  pljučnico, kar je bila v tistem času huda bolezen!

Zdravila jim je prinašal partizanski kurir Tona Ramšeč iz Luč. Dobival jih je pri zdravniku, ki je na skrivaj sodeloval s partizani.

Potem je prišla »božična hajka« in spet smo bežali in se pred Nemci skrili v Lučki zijalki v Podvolovljeku – skupaj z nekaterimi drugimi  ljudmi iz okolice. Vseh skupaj nas je bilo 20. Med nami je bil tudi čisto majhen otrok,  pa še dva starejša človeka. Eden od teh dveh starejših je  vse skupaj še posebno slabo prenašal – živci so mu čisto odpovedali in pojavljale so se mu blodnje.  Saj res ni bilo prijetno. Mrzlo je bilo, v zijalki smo ležali na tleh,  hrane smo imeli  malo. Naša družina (trije odrasli in moja sestra Pavla, stara 13 let) je  imela za ves teden le hleb kruha in vrečko suhih hrušk.

Tudi to hajko smo srečno prestali in se rešili obupnih razmer v zijalki.

Zimo 1944/45 smo preživeli pri sorodnikih v Podvolovljeku (na Mlinu in na Selišu).

Maja 1945, ko je prišla svoboda,  so se moji domači vrnili v Solčavo, jaz pa sem ostala v Lučah in šivala po kmetijah – za hrano.

Dom je bil uničen, moja starša in sestra so našli streho nad glavo v župnišču, ki ni bilo požgano. Stanovanjska stiska tam pa je bila velika, saj so poleg Cenkinih v župnišču  bivali še Rajmantovi, Mrtnačevi, Škarfarjevi,  Vreskovi in še Vreskov Franck s svojo materjo.

Ajdo, ki smo jo pridelali prejšnje leto, so Bevski res »zmašinali« in bilo je je štiri vreče. Ko so  Nemci plenili po hišah, so  na Beli naleteli tudi na  vreče z našo ajdo. Vse štiri  vreče so razsuli po tleh, vmes pa  natolkli stekla – da žito ne bi moglo nikomur več koristiti. Vendar je Bevska Zefka vse zrnje prebrala  in iz njega odstranila vso glaževino!  Ko smo se po vojni vrnili v Solčavo, so nas na Beli pričakale 4 vreče ajde. Za ljudi, ki  jim je vojna vzela vse, je bilo to bogastvo!

Danes niti po televiziji ne morem več gledati vojnih prizorov. Želim le to, da noben človek ne bi več doživel vojne!

Solčava, 31. januar 2011

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d