Anika Zabret
(iz zapiskov Anike Zabret – Herletove Anike)
Nedelja, 1. septembra 1946, je bil za Solčavane vesel datum.
Iz zdravilišča Topolšica so prihiteli zdravniki in zdraviliško osebje, da pomagajo pri« obnovi« našega zdravja.
Solčavani so prihajali… Od najmlajšega do stare, betežne ženice, ki je zaupno potožila tovarišu zdravniku, kaj jo boli. Polne roke dela so imeli zdravniki z nami, saj je bil to edinstven primer, da so Solčavo obiskali udarniki – zdravniki.
Kljub temu, da se je pri obnovi naše porušene Solčave že večkrat zgodilo, da so nam prispeli na pomoč od drugod in udarniško odvažali ruševine ter čistili, pa nas je poteza tovarišev zdravnikov še posebno prijetno iznenadila. S seboj so pripeljali tudi veliko zdravil in jih razdelili ljudem. Tega jim ne bomo nikoli pozabili!
Toliko bolj smo bili veseli zdravnikov tudi zaradi tega, ker je Solčava kraj, ki je oddaljen od najbližjega zdravnika celih 20 kilomertov. Marsikdo je bil potreben zdravniškega pregleda, pa ni zmogel stroškov za vožnjo do Ljubnega, kjer je naš najbližji zdravnik (ki je sicer med nami zelo priljubljen). Tudi on upošteva naš težek položaj in je Solčavanom storil že veliko dobrega!
Ljudje so prihajali in z zadovoljstvom odhajali. Zdravniki pa so pregledovali, obvezovali, delili zdravila ter dajali nasvete… Pregledali so približno 150 oseb in jim razdelili veliko zdravil !
Med tem, ko so zdravniki pregledovali ljudi, pa je skupina udarnikov iz zdravilišča Topolšica delala pri gradnji nove šole.
