Anika zabret
Po nacističnem divjanju, ki je 24. oktobra 1944 upepelilo tudi moj dom, smo se mama, sestra Lina in nečakinja Lučka nastanile v hišici strica Forta,ki je bil v internaciji. Bile smo brez vsega. Gospodinja na Knežjem – Mihaela, nam je ponudila pomoč: volno za nogavice. Rada je imela našo mamo, ker so mama ob eni od hajk pravočasno obvestili ljudi v Planini, da prihajajo Nemci in tako rešili Knezove in veliko partizanov, ki so se umaknili na Knežje. In sem šla na Knežje po volno!
Bilo je pozimi, januarja ali februarja 1945.leta. Med potjo »čez peči« sem srečala nekega moškega. Prepričeval me je, naj se obrnem in naj se raje vrnem. Odgovorila sem mu, da ne vem, zakaj bi se bala iti naprej in nadaljevala pot. Pa bi me ta pogum skoraj drago stal!
Zgodilo pa se je takole. Pri kmetu Knezu sem se pogrela in pomalicala. Družina je bila stisnjena v eni sami sobici,ker so bili v vseh ostalih prostorih partizani. To so bili borci IV. operativne cone, ki so se umaknili iz Gornjega grada. Nikogar nisem poznala, prav tako nihče ni poznal mene. Ko sem odhajala, mi je eden od njih velel, naj se oglasim »na komandi«, ki je bila pri sosednjem kmetu – Havdeju. Šla sem torej še na Havdejevo!
V »hiši«, kamor sem vstopila, je bilo toplo, na sredi pa je stala podolgovata miza. Ob mizi so sedeli partizani in tipkali na pisalne stroje. Ob steni so stale štiri postelje, na njih je bila slama, na eni od njih pa je ležal partizan in si z obvezano roko pokrival obraz. Komandant IV. operativne cone me je vprašal, od kod sem prišla in zakaj. Odgovarjala sem mu na vprašanja, vendar sem takoj opazila, da mi ni verjel, zato sem mu povedala tudi, da so vsi moji bratje partizani in kakšne žrtve je za osvoboditev moja družina že doprinesla . Ukazal je, da bom ostala pri njih in da ne smem domov!
Takrat sem vrgla nahrbtnik z volno na tla in rekla: »Pustite me vendar domov. Herletova sem, iz Solčave!« Partizan z obvezano roko se je v trenutku dvignil in rekel: »O pozdravljena, pozdravljena! Tovariš komandant, na mojo odgovornost izpusti tovarišico! Herletovi iz Solčave so znana partizanska družina. Mi smo pri njih velikokrat jedli. Vse so delili z nami, zdaj so sami ob vse! Tovariš komandant, na mojo odgovornost izpusti tovarišico!« je še enkrat ponovil. Partizan z obvezano roko, ki me je edini poznal, je bil zdravnik dr. Červinka – Žiga. Komandant si je slekel bluzo, prekrižal roke in rekel: »Pojdi domov!« Dr. Žiga pa je dodal : »Ne povej o nas nikomur!« In res nisem takrat o partizanih v Planini povedala nikomur, niti mami ne!
