• Poslanstvo
  • Predstavitev
  • Solčavani, padli v NOV
    • Solčava in okolica
    • Solčavani, padli v NOV
    • Pomembnejši dogodki
    • Druge žrtve vojne
    • Solčavani, padli v nemški vojski
  • Spomeniki
  • Koledar prireditev
  • Pohodništvo

ZBV NOB, krajevna organizacija Solčava

Zveza borcev za vrednote NOB, krajevna organizacija Solčava

  • Članki
  • Novice
  • Pričevanja 1
    • Spomini na Ivanko Herle
    • Požgana Solčava
      • Brezdomci po požigu Solčave
      • Spomini Lučke Golob
      • Spomini Milke Kosmač
    • Iz zapiskov Anike Zabret
      • Angleška misija
      • Obisk zdravnikov iz Topolšice
      • O kruhu
      • Iz spominov Herletove Anike
    • Pričevanje Marice Prepotnik
    • Pričevanje Nežke Klemenšek
    • Katica Kladnik pripoveduje
      • O življenju v Solčavi med vojno
      • Tako smo se prebijali skozi vojno
    • Partizanska šola
    • Pot v taborišče
    • Spomini na partizansko Solčavo
    • Pismo družini
    • Pričevanje Alojzije Vršnik
    • Solčava se dviga iz ruševin
    • Pripoved Nežke Robnik
  • Pričevanja 2
    • Ne smemo pozabiti
    • Havdejeva Ančka se spominja …
    • Spomin na Havdejeve
    • Usodni dnevi
    • Marija Stakne – Račka Mici
    • Pavla Knez – Cenkina Pavla
    • Ivan Grudnik pripoveduje
    • Mirko Grudnik se spominja
    • Odraščali smo med vojno
    • Spomini Pavla Potočnika
    • Rezka Ošep – Breznikova
    • Rezka Ošep – čez goro …
    • Nina Vršnik – življenje Covnikovih
    • Covnikov Marko o svojem dedu
  • Pričevanja 3
    • Na Ramšiji
      • Žganjekuha na Ramšiji
    • Svetko Grgič – učitelj, partizan
      • Športni dan leta 1938
    • Novo leto 1944/45
    • Pripoved Prodnik Jožeta
    • Janja Cigit in Jože Marzidovšek
    • Ivanka Herle je rodila v gozdu
    • Lojze Golob – izgnanec
    • Nina Plesnik – Ogradnikova
    • Skozi trpljenje v lepše življenje
    • Spomin na Vitežčevega Vestra
    • Ko bi znal govoriti Trojanski gozd
    • Tilka Glas se spominja otroštva
    • Marija Podbrežnik
    • Spomini Angelce Golob na NOB
    • Angelca Golob se spominja
    • Semov Jaka z Ljubnega
  • Partizanska bolnica
    • 3. Pohod, 01.06.2013
    • 1. Pohod, 22.05.2011
  • Knjižna polica
    • Spomini šaleškega upornika
    • Vojni obveščevalec OF
    • Guernseysko društvo …
    • Angel pozabe
    • Od pastirja do direktorja
    • Zlomljena krila
    • Ljubimca z Vošnjakove ulice
    • Bizeljsko: 3011 jih je šlo …
  • Galerije
    • Srečanja in slovesnosti 2015
      • Sv. Primož, 11.01.2015
    • Srečanja in slovesnosti 2014
      • Sv. Primož, 12.01.2014
      • Združimo se v spominu, 24.10.
    • Srečanja in slovesnosti 2013
      • Železna kapla, 07.04.2013
      • Robanov kot, 01.06.2013
      • Vranov let, 14.09.2013
    • Srečanja in slovesnosti 2012
      • Sv. Primož, 08.01.2012
    • Srečanja in slovesnosti 2011
      • Menina, 02.07.2011
  • Poezija
    • Moj požgani dom
    • Usoda Jake Sema
    • Zakaj sem partizan
    • Poletna noč
    • Pesmi Marije Logar
  • Utrinki
    • Humor
    • Kviz zmage
    • Svobodni otroci
You are here: Home / Pričevanja – tega se je vredno spominjati! / Iz pripovedi Prodnik Jožeta – Grega (Matka)

Iz pripovedi Prodnik Jožeta – Grega (Matka)

Tri dni po napadu na zemljanko v Beli na Koroškem (marca 1944) sem bil na solčavski strani pri kmetu Ramšaku. Sneg se je še vedno ponujal. Zapadlo ga je že precej.

Domin, Podpesnikov Luki, Šiman iz Bele in jaz smo odšli v Lobnik na Koroško. Sneg se nam je udiral do pasu, ko smo šli čez Pavličev vrh proti Beli. Ker je bilo preveč snega, da bi šli čez vrhove, smo se odločili, da nadaljujemo našo smer kar po cesti . V temni noči smo prispeli do razpotja v Remšeniku. Nikjer nismo naleteli na nemško zasedo. Zopet smo se zagrizli v strmino Remšenika. Proti jutru, bilo je še temno, smo se ustavili pri kmetu Pavelnu v Remšeniku. Bili smo do kraja izmučeni, zato smo hoteli ta dan ostati pri kmetu. Posedli smo okrog tople peči in štedilnika, da bi se malo posušili. Domin si je sezul še čevlje. Čeprav sem se počutil varnega, sem kljub temu Domina opozoril, naj ne sezuva čevljev. Domin pa se mi je na široko nasmehnil in dejal »E, bom pa že bežal, če kaj pride.« Ni se še dobro polegel smeh, že je gospodinja s strahom prisluhnila v temo in dejala: »Nekdo je zunaj!« Tedaj je že močno potrkalo na polkno in močan glas »Aufmachen!« nam je povedal dovolj. Zgrabili smo orožje, da bi se prebili skozi vrata. Gospodinjo, ki je vsa preplašena stiskala roke, sem še vprašal, če je morda še kakšen izhod iz hiše. Dejala je, da ne. V oknih so bili železni križi. Torej edini izhod – porebiti se skozi vrata. Odprl sem vrata in zaklical »Kdo je ?« Odgovor pa je bil: » Kommen sie heraus!« Tedaj me je spreletela mrzlica po vsem telesu. Še nikdar prej ob raznih napadih in prebojih nisem bil tako živčen kot tedaj. Preboj iz zemljanke mi je že zapustil prvi strah.

Vsi skupaj smo imeli eno samo bombo, ki jo je imel Domin. Dejal sem mu, naj jo pripravi in vrže ven. Minuta čakanja je bila neznosno dolga. Ko je napeto tišino presekal tresk bombe,sem se pognal iz hiše na gornjo stran. Za menoj pa še ostali. Bil sem že za vogalom, ko je zaropotalo. V tem je že nekdo zavpil »Au!« Ozrl sem se in še videl dva, ki sta tekla za menoj. Prišli smo na gaz, po kateri so Pavlnovi gonili živino na vodo. Domin, ki je letel za menoj, si je v hiši nataknil na noge namesto svojih čevljev gospodarjeve lesene cokle, v katerih mu je zelo drselo. Večkrat se je spotaknil, padel v sneg in tako bežal bos po snegu. Bil sem prepričan, da je ranjen, toda krive so bile le cokle. Prvi me je dohitel Luki, ki je skočil iz hiše šele po prvih rafalih. Skupaj sva nadaljevala pot. Prišla sva v jarek in po vodi navzgor. Ko nisva mogla več, sva se sklonila pod košato smreko v nasprotnem bregu, od koder je bil lep razgled proti Pavlnovi domačiji in opazovala Nemce, če jo bodo mahnili za nama. Od tu sva videla, kako so Nemci vlekli mrtvega Šimana za pete po snegu, ga naložili na sani in odpeljali v Železno Kaplo. Sklonila sva glave in v mislih nemo zrla za njim. Ni se bilo lahko sprijazniti s kruto usodo, ki tako naglo za vedno odvzame prijatelja in soborca.

Ko so Nemci odšli, sva se z Lukijem vrnila k Pavlnovim, da bi poiskala Domina. Ker nisva sledila nikjer krvave sledi, sva vedela, da je Domin ušel.

Prav ob hiši, kamor je Domin vrgel bombo, je bilo nekaj drv, ki so bile krvave, zato sem mislil, da jo je tudi kakšen Nemec skupil. Vprašal sem gospodinjo, pa mi je dejala, da so drva krvava zato, ker so imeli prejšnji dan koline.

Ko smo zvečer prišli v Lobniku skupaj z Gašperjem, je bil tam tudi Domin in nam je pripovedoval, da je ves dan bos gazil sneg. Razrezal je deko in si z njo ovil noge, bredel vodo in spet gazil sneg. Ves moker in z zmrzlimi nogami je prispel k nekemu kmetu, kjer si je noge okopal v mrzli vodi in tako preprečil hujše posledice.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo šli od »Žene« v drugo zemljanko. Da bi zabrisali sled za seboj, smo hodili po plotovih, a je vseeno za nami še ostajala sled. Ko smo prišli v zemljanko, se nisem počutil več varnega. Zato sem ves dopoldan stal na straži. Prišel je Gašper in mi dejal: »Grega , bodi no pameten in pojdi si malo odpočit, bo že kdo drug stražil.« Zamenjal sem stražarsko mesto. Kmalu me je v zemljanki premagal spanec. Ko so se ostali tovariši med seboj pogovarjali, je nekdo glasneje izrekel tudi moje ime. Tedaj sem planil s pograda, zgrabil puško in skočil iz zemljanke, še na pol v spanju, prepričan, da smo zopet napadeni.

Sneg je prenehal padati. Skozi goste veje so spet posijali sončni žarki. S snegom obložene veje so se srebrno svetlikale. Mi pa smo odšli spet na teren in nestrpno pričakovali tisto lepo zeleno pomlad, ki nam bo olajšala delo, ali pa morda že prinesla svobodo.

Zapisal: Anton Ikovic
Vestnik koroških partizanov – solčavska številka – september 76

Povej naprej

  • Click to share on X (Opens in new window) X
  • Click to share on Facebook (Opens in new window) Facebook
  • Click to share on Pinterest (Opens in new window) Pinterest
  • Click to share on LinkedIn (Opens in new window) LinkedIn
  • Click to share on Pocket (Opens in new window) Pocket
  • Click to print (Opens in new window) Print

Like this:

Like Loading...

Zadnji članek

Zadnje novice

Vabljeni na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Spoštovani!

Vabimo vas na tradicionalni pohod do partizanske bolnicev Robanovem kotu

Pohod bo v soboto, 7. junija 2025 s pričetkom ob 11. uri.

Zbor je na parkirišču pred Robanovo domačijo.

Do bolnice je dobrih 45 minut hoje, drugi del poteka po strmi poti. Lahko se odločite tudi za hojo do Robanovega kota.

Po pohodu bo tovariško srečanje v gostišču Zadružnik v Solčavi.

Zadružni dom v Solčavi

Vabljeni na redni občni zbor ZB Solčava v letu 2025

Spoštovane članice, spoštovani člani Združenja borcev za vrednote narodnoosvobodilne borbe Zgornje Savinjske doline, Krajevne organizacije Solčava.

Vas in druge Solčavane, ki spoštujete svobodoljubna načela, za katera so se med NOB borili Solčavani, vabimo na redni letni zbor Krajevne organizacije ZB Solčava.

Srečanje bo v soboto, 1. marca 2025 ob 11. uri v Zadružnem domu v Solčavi.

Return to top of page

Copyright © 2025 on Genesis Framework · WordPress · Log in

%d