Tri dni po napadu na zemljanko v Beli na Koroškem (marca 1944) sem bil na solčavski strani pri kmetu Ramšaku. Sneg se je še vedno ponujal. Zapadlo ga je že precej.
Domin, Podpesnikov Luki, Šiman iz Bele in jaz smo odšli v Lobnik na Koroško. Sneg se nam je udiral do pasu, ko smo šli čez Pavličev vrh proti Beli. Ker je bilo preveč snega, da bi šli čez vrhove, smo se odločili, da nadaljujemo našo smer kar po cesti . V temni noči smo prispeli do razpotja v Remšeniku. Nikjer nismo naleteli na nemško zasedo. Zopet smo se zagrizli v strmino Remšenika. Proti jutru, bilo je še temno, smo se ustavili pri kmetu Pavelnu v Remšeniku. Bili smo do kraja izmučeni, zato smo hoteli ta dan ostati pri kmetu. Posedli smo okrog tople peči in štedilnika, da bi se malo posušili. Domin si je sezul še čevlje. Čeprav sem se počutil varnega, sem kljub temu Domina opozoril, naj ne sezuva čevljev. Domin pa se mi je na široko nasmehnil in dejal »E, bom pa že bežal, če kaj pride.« Ni se še dobro polegel smeh, že je gospodinja s strahom prisluhnila v temo in dejala: »Nekdo je zunaj!« Tedaj je že močno potrkalo na polkno in močan glas »Aufmachen!« nam je povedal dovolj. Zgrabili smo orožje, da bi se prebili skozi vrata. Gospodinjo, ki je vsa preplašena stiskala roke, sem še vprašal, če je morda še kakšen izhod iz hiše. Dejala je, da ne. V oknih so bili železni križi. Torej edini izhod – porebiti se skozi vrata. Odprl sem vrata in zaklical »Kdo je ?« Odgovor pa je bil: » Kommen sie heraus!« Tedaj me je spreletela mrzlica po vsem telesu. Še nikdar prej ob raznih napadih in prebojih nisem bil tako živčen kot tedaj. Preboj iz zemljanke mi je že zapustil prvi strah.
Vsi skupaj smo imeli eno samo bombo, ki jo je imel Domin. Dejal sem mu, naj jo pripravi in vrže ven. Minuta čakanja je bila neznosno dolga. Ko je napeto tišino presekal tresk bombe,sem se pognal iz hiše na gornjo stran. Za menoj pa še ostali. Bil sem že za vogalom, ko je zaropotalo. V tem je že nekdo zavpil »Au!« Ozrl sem se in še videl dva, ki sta tekla za menoj. Prišli smo na gaz, po kateri so Pavlnovi gonili živino na vodo. Domin, ki je letel za menoj, si je v hiši nataknil na noge namesto svojih čevljev gospodarjeve lesene cokle, v katerih mu je zelo drselo. Večkrat se je spotaknil, padel v sneg in tako bežal bos po snegu. Bil sem prepričan, da je ranjen, toda krive so bile le cokle. Prvi me je dohitel Luki, ki je skočil iz hiše šele po prvih rafalih. Skupaj sva nadaljevala pot. Prišla sva v jarek in po vodi navzgor. Ko nisva mogla več, sva se sklonila pod košato smreko v nasprotnem bregu, od koder je bil lep razgled proti Pavlnovi domačiji in opazovala Nemce, če jo bodo mahnili za nama. Od tu sva videla, kako so Nemci vlekli mrtvega Šimana za pete po snegu, ga naložili na sani in odpeljali v Železno Kaplo. Sklonila sva glave in v mislih nemo zrla za njim. Ni se bilo lahko sprijazniti s kruto usodo, ki tako naglo za vedno odvzame prijatelja in soborca.
Ko so Nemci odšli, sva se z Lukijem vrnila k Pavlnovim, da bi poiskala Domina. Ker nisva sledila nikjer krvave sledi, sva vedela, da je Domin ušel.
Prav ob hiši, kamor je Domin vrgel bombo, je bilo nekaj drv, ki so bile krvave, zato sem mislil, da jo je tudi kakšen Nemec skupil. Vprašal sem gospodinjo, pa mi je dejala, da so drva krvava zato, ker so imeli prejšnji dan koline.
Ko smo zvečer prišli v Lobniku skupaj z Gašperjem, je bil tam tudi Domin in nam je pripovedoval, da je ves dan bos gazil sneg. Razrezal je deko in si z njo ovil noge, bredel vodo in spet gazil sneg. Ves moker in z zmrzlimi nogami je prispel k nekemu kmetu, kjer si je noge okopal v mrzli vodi in tako preprečil hujše posledice.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo šli od »Žene« v drugo zemljanko. Da bi zabrisali sled za seboj, smo hodili po plotovih, a je vseeno za nami še ostajala sled. Ko smo prišli v zemljanko, se nisem počutil več varnega. Zato sem ves dopoldan stal na straži. Prišel je Gašper in mi dejal: »Grega , bodi no pameten in pojdi si malo odpočit, bo že kdo drug stražil.« Zamenjal sem stražarsko mesto. Kmalu me je v zemljanki premagal spanec. Ko so se ostali tovariši med seboj pogovarjali, je nekdo glasneje izrekel tudi moje ime. Tedaj sem planil s pograda, zgrabil puško in skočil iz zemljanke, še na pol v spanju, prepričan, da smo zopet napadeni.
Sneg je prenehal padati. Skozi goste veje so spet posijali sončni žarki. S snegom obložene veje so se srebrno svetlikale. Mi pa smo odšli spet na teren in nestrpno pričakovali tisto lepo zeleno pomlad, ki nam bo olajšala delo, ali pa morda že prinesla svobodo.
Zapisal: Anton Ikovic
Vestnik koroških partizanov – solčavska številka – september 76
