Ivan Grudnik pripoveduje o vojnem času

Ivan Grudnik – Mlinarjev Ivan  pripoveduje o vojnem času

Med 2. svetovno vojno smo doživeli, in nekateri tudi preživeli, marsikaj. Žalostni časi so bili. Dva moja  brata sta bila v partizanih, eden od njiju se iz vojne ni vrnil, požgali so nam dom, mi pa smo se proti koncu vojne ukvarjali največ s tem, kje dobiti kaj hrane, kje dobiti obleko, kje bivati…

 

Moj polbrat Andrej Špeh je na začetku vojne služil pod Macesnom. Kar kmalu je začel sodelovati s partizani in domnevali smo, da je to nekdo »nesel na nos« Nemcem, ki so prišli, ga obkolili, ko je v gozdu napravljal steljo in odpeljali s seboj. Le toliko je izprosil, da se je spotoma, ko so ga gnali, prišel poslovit domov. Doma – pri Mlinarju – smo ostali njegova mama Julijana, očim Janez Grudnik, polsestra Marija ter trije polbratje: Mirko, Franc in jaz. Nato o Andreju ni bilo več glasu. Čez dolgo časa je le prišlo njegovo pismo in tako smo izvedeli, da je prisilno mobiliziran v nemško vojsko in da je v Franciji. Dobili smo še eno ali dve pismi, nato spet dolgo nič. Potem nam je sporočil iz Italije – da so jih zajeli Angleži in da je vojni ujetnik. Njegovo zadnje pismo je prišlo iz Neaplja.

V ujetništvu je bil Andrej skupaj z Avgustom Pečovnikom – Pavčevim iz Luč. Ta nam je po končani vojni povedal, da so zavezniki vojne ujetnike obvestili, da lahko gredo v partizane, če se želijo aktivno vključiti v boj proti nacifašizmu. Naš Andrej se je odločil za to in iz vojnega  ujetnika je postal partizan!

Po vojni smo za Andrejem poizvedovali in ga iskali tudi preko Rdečega križa, a neuspešno!

Okrog leta 1960 pa je  na  naslov Ivan Grudnik – Mlinarjev prišlo pismo Območnega odbora zveze borcev Mozirje. V tem pismu je bilo še eno, ki ga je napisal dr. Metod Turnšek – župni upravitelj na Rebrci pri Železni Kapli.  Dr. Metod Turnšek se je obrnil na slovensko ambasado v Celovcu, ti pa so pismo poslali v Slovenijo. Sporočil je ambasadi, da je bil po končani vojni iz groba v gozdu na pokopališče na Rebrco prekopan neznani partizan. Dr. Turnšek je poizvedoval o njem in ugotovil, da je bil umrli Mlinarjev iz Solčave. Napisal je še, da je partizan pozimi 1944/45  nosil poln nahrbtnik ročnih granat. Na poledenelih tleh mu je zdrsnilo, granate so eksplodirale in ga ubile.

Za grob je nekaj časa skrbel župnik Turnšek sam, kasneje pa je Zveza koroških partizanov na pokopališču na Rebrci postavila spomenik, na katerem je poleg znanih, napisan tudi »neznani« borec – moj brat. Uradno ni bilo nikoli potrjeno, da je v grobu na Rebrci  resnično pokopan Mlinarjev Andrej.

Ivan je povedal, da je leta 1960 želel obiskati dr. Turnška, da bi se z njim tudi osebno pogovoril o bratu. Vsi sorodniki so se namreč spraševali, kako je župnik prišel do podatkov o Andreju in želeli bi o tem izvedeti kaj več. Takrat  mejnega prehoda in ceste čez Pavličevo sedlo še ni bilo, zato pot na Koroško ni bila tako enostavna, kot je danes.

Žal so izvedeli, da je dr. Turnšek kakšnih 14 dni po tistem, ko je njegovo pismo prišlo do Mlinarjevih, umrl.

 

Ivan je o svojem doživljanju vojnega časa dejal tudi, da je prepričan, da ga je med drugo svetovno vojno kljub vsemu spremljala sreča.

Na začetku 2. svetovne vojne, ko so Nemci zasedli tudi Solčavo, so bili nekaj časa v vasi stalno prisotni. Kasneje so se umaknili v Luče, kjer so formirali svojo zasedbeno upravo, pod katero je spadala tudi Solčava. V našo vas so prihajali občasno, predvsem pa ob hajkah.

Spomladi leta 1944 so Nemci v svojo vojsko pričeli mobilizirati tudi že  17 let stare fante, kot je bil Ivan (letnik 1927). Ivan se je odločil, da v nemško vojsko ne bo šel, zato se je dogovoril s stricem Francem Grudnikom – Vrlovčanom, da mu bo v primeru, če bi ga Nemci klicali na »štelungo« (nabor) in ga hoteli mobilizirati, pomagal v partizane. A Nemci nabora niso napovedali, pač pa so presenečene fante  pobrali kar po domovih. K Ivanu, ki se je takrat mudil v  nadstropju domače hiše, je pritekla sestra Micka in mu povedala, da so Nemci hišo obkolili in da mora z njimi.

Peljali so ga k Tajčmanu in ga tam zaprli. Poleg njega so privedli še Pulkovčevega Mirka, Breznikovega Ivana, Govčovega Lojza in Mostnarjevega Ivana. Žibovčevega Gregorja – ki je bil tudi letnik 1927, pa niso našli doma in  je takrat šel v partizane.

Ivan se je spominjal:« Najprej so nas zaklenili v sobo, kjer smo nato prenočili. Naslednji dan so nas  naložili na lojtrski voz in nas s konji odpeljali v Luče. Nastanili so nas v šoli, kjer je bilo zbranih še več »bodočih vojakov«. Tisto noč smo prespali v Lučah, naslednji dan pa so nas strpali  v večji avto in nas peljali v Šoštanj. Spet so nas spravili v šolo, kjer smo nato  prebivali, seveda zastraženi, nekaj dni. Bilo nas je veliko. Od tam so nas peljali na nabor v Celje.

Kogar so na naboru ocenili pozitivno, so ga preoblekli v nemško uniformo. Pulkovčev Mirko in Breznikov Ivan sta,  že preoblečena v nemška vojaka, kljub temu uspela pobegniti in oba sta šla v partizane. Ostale, ki so bili na naboru ocenjeni kot nesposobni za vojsko, so poslali nazaj v Šoštanj. Bil sem med tistimi, ki  »niso bili potrjeni« za vojsko, saj sem imel od otroških let dalje težave s sluhom oziroma z obolelim ušesom, pa tudi sicer sem bil bolehen. Spet sem pristal v Šoštanju, kjer nismo delali nič,  domov pa nas vseeno niso spustili.

Ker je vsak dan zmanjkalo katerega od fantov, so nas strogo opozorili, da ne smemo uhajati, poleg tega je v sobi z nami spal tudi eden od policistov.

Z Rničevim iz Luč sva se dogovorila, da bova skupaj ušla nazaj domov. Vedeli smo, kateri od policistov ima rahel spanec in kateri trdnega in odločila sva se, da bova pobegnila, ko bo dežural »Kovač«, ki ga nič ni moglo zbuditi, ko je enkrat zaspal! Zvečer sva si pripravila svoja kovčka, tudi okno sva že zvečer »odrigljala«, proti jutru pa samo pograbila svojo prtljago in zbežala. Do Mozirja sva pešačila, sredi trga pa sva zagledala tovornjak  Kristjana Urha – Grabnarja iz Solčave. Prosila sva ga za prevoz in srečno prišla vsak na svoj dom.

Po pošti sem iz »nabora« v Celju dobil še pismeno oceno, da sem nesposoben za vojsko.

Pozneje sem izvedel, da so fante , ki so kot nesposobni za vojsko ostali v Šoštanju, vseeno poslali v Nemčijo – na delo v tovarne.

 

Istega leta – 1944 –  proti jeseni, ko je bila Solčava del osvobojenega ozemlja, so mobilizacijo izvedli tudi partizani. Na nabor so poklicali vse moške, ki so bili take starosti, da bi lahko sodelovali v bojih.  Nabor je potekal v Vitezovi hiši (danes je ni več, stala pa je desno od cerkvenih stopnic). V komisiji sta bila dva zdravnika in dva Solčavana. Vas sta zastopala Herletova Anika in Ravnčarjev Peter.

Tudi ta komisija  je ugotovila, da sem za aktivno vojsko nesposoben, določili pa so me za »zaledno vojno”. Tako sem pomagal oskrbovati s hrano najprej »komando mesta«, ki je bila v hiši Nastranove Zofke,  kasneje pa skupno kuhinjo, ki je bila za »pogorelce« organizirana v  edini celi hiši v vasi – v župnišču.

Če ni bilo hajke, smo delali, ko je bila hajka, smo bežali in se skrivali«, je pojasnil Ivan.

 

Leta 1944 je Solčava prestala kar tri hude hajke : prvo sredi leta, drugo v oktobru, tretjo sredi decembra.

»Ne spomnim se natančnega datuma, vendar je bilo nekako sredi leta 1944, ko smo izvedeli, da prihajajo Nemci. Z očetom, sestro Micko in sosedo Jožico Ugovšek – Ožbinovo smo se umaknili v gozd nad našo hišo. S seboj smo nesli sekire in vrvi, da  bi se izgovorili z delom v gozdu (da pripravljamo steljo), če bi nas zasačili Nemci. Ves dopoldan smo v našem gozdu, ki leži nad Rajmantovo hišo, opazovali cesto, če so Nemci že v bližini. Nič ni bilo, zato sta šli Micka in Jožica domov, midva z očetom pa sva se premaknila v gozd nad Lahovo hišo. Od tam se je videlo po dolini navzgor , vse do nekdanje Icmanikove žage. Popoldne sva zagledala kolono Nemcev, ki je prihajala iz Logarske doline. Na večer sva postala že pošteno lačna, zato sva se spustila na  travnik nasproti naše hiše in videla, da so Nemci v Ravni. Toda tudi Nemci so zagledali naju in naju odgnali proti vasi in v Herletovo klet – v zapor. Tam sta bila že dva Solčavana, spomnim se le tega, da je bil eden od njiju Kuharjev Tončk.

Prosila sva Nemce, naj nama dovolijo iti domov, saj sva ves dan delala v gozdu in sva lačna.

Omehčala sva jih, da so naju v spremstvu dveh policistov toliko spustili domov, da sva se najedla, potem pa nazaj v zapor – na prenočevanje. Zgodaj zjutraj so nas – s težkim tovorom na hrbtu – poslali na pot proti Logarski dolini. Z očetom sva se bala, da nas bodo gnali v Železno Kaplo in naprej v lager. A imeli smo srečo! Pri Žoharju v Logarski dolini smo odložili tovore in dovolili so nam, da  se vrnemo domov. Dali so nam celo »propustnico«, če bi nas srečala še katera od patrulj.  V tej hajki smo jo kar poceni odnesli!

 

Že jeseni 1944. je bilo povsem drugače. 23. oktobra smo izvedeli, da so Nemci  na poti proti Solčavi in z očetom sva spet bežala od doma, da naju ne bi Nemci mobilizirali v svojo vojsko, ki ji je vse bolj manjkalo vojakov. Tokrat sva se napotila proti Robanovemu kotu in se povzpela pod bevsko Turnico, od koder se je dobro videlo na cesto Luče – Solčava. Tisti dan se ni zgodilo nič, zato sva na večer šla na bevsko pustoto in prenočila na hlevu. Zjutraj sva se spet povzpela pod Turnico in opazovala, kaj je novega na cesti. Spet se ni zgodilo nič in ker sva bila lačna, sva šla na Belo, da bi dobila kaj hrane in izvedela, kaj se dogaja. Na Beli je bilo veliko ljudi – civilov in partizanov. Dali so nama tudi jesti, nato pa je partizanski komandant odločil, naj se vsi, ki niso oboroženi, umaknejo v Luče.  Partizani so šli z nami do Lučkega Loga, kjer smo prenočili na hlevu. Od Solčavanov se spomnim Nastranovega Zvonka in Grobelske Fanike, kdo vse je še bil takrat »na begu«, pa mi je ušlo iz spomina. Spali nismo, ker smo bili preveč v skrbeh. Izza Raduhe se je zvečer videl močan sij. Čeprav nismo vedeli, kaj ga povzroča, saj nam tega partizanske patrulje, ki so prihajale, niso povedale, se nam je zdelo, da ne more biti nič dobrega. Gorela je Solčava!

Zjutraj, 25. oktobra, sva se z očetom namenila nazaj domov. Na Stoglejevim so bili partizani, midva pa sva  krenila naravnost proti Solčavi.

Ko sva pripešačila do bevskih njiv, naju je srečala Irma Cencič – soseda iz barake, ki so jo imeli »hudourniki« postavljeno v bližini naše hiše. Povedala nama je, da so Nemci vse požgali, ljudi in živino pa odgnali. Tudi Mlinarjeva hiša je požgana,  mamo, sestro Micko in brata  Mirka so Nemci odvedli s seboj (brat Franc pa je bil takrat že v partizanih).

Zelo v skrbeh sva nadaljevala pot proti Solčavi. Pri gasilnem domu sva srečala dva partizana. Eden od njiju je z daljnogledom gledal na Klemenče in videl, da so domačijo Nemci ravno takrat zažgali.

Midva sva doma žalostna ugotovila, da so od našega doma ostale le stene, vse drugo je zgorelo. Okrog hiše je tekal naš prašič in bil videti precej opečen.

A mama, sestra in brat so Nemcem uspeli uiti. Živina, ki so jo Nemci poleg ljudi tudi gnali v koloni proti Logarski, je na logih (Redkačev, Herletov, Paludnikov Icmanikov log) , kjer se je bila navajena pasti, od veselja nad znanimi pašniki, zapustila kolono in šla po svoje. Nemci so hiteli loviti živino, moji domači pa so njihovo nepazljivost izkoristili in se skrili pod most čez potok Suhel. Ko se je kolona oddaljila, pa so zbežali proti Hudi goši in tam prebili noč.

Sestra Micka, takrat stara kakih dvajset let,  je s seboj vodila tudi svojega kužka. Ker so se bali, da jih bo v Hudi goši pes z lajanjem izdal, ga je morala Micka ubiti. Rekla je, da še nikoli v življenju ni ničesar tako težko naredila!

Ker še nisva vedela, kaj je z domačimi, sva šla od Mlinarja naprej po cesti. Pri Prčanu, kjer Nemci niso požgali, naju je mati (Marija Cigala) povabila v hišo in  naju nahranila. Ko sva  bila spet na cesti, da bi nadaljevala z iskanjem domačih, pa sva jih zagledala, ko so ravno prihajali iz  Hude goše, da bi ugotovili, kako je doma. Zelo smo se razveselili drug drugega, pa tudi tega, da nas je Prčanova mati vse sprejela pod streho.

Ker smo se bali, da bi se Nemci vrnili,  smo šli zvečer spat v Gmajno, visoko nad Mostnarja, kjer so si drvarji, ko so tam sekali, postavili zasilno zavetišče – skorjevko. Od skorjevke se je videlo,  kako gorijo kmetije pod Olševo, ki so jih Nemci požgali dan pozneje kot vas Solčavo.

Zjutraj smo se spustili v dolino, k Prčanovim, zvečer pa smo šli spat spet v zatočišče nad Mostnarjem.

Ko so Nemci Solčavo požgali, oropali in ustrahovali prebivalce, so jo s plenom vred zapustili in s seboj proti Železni Kapli odgnali tudi ljudi, ki so bili sposobni za delo.

Krajevni odbor, sestavljen iz domačinov, ki so ga na Osvobojenem ozemlju sredi leta 1944 postavili partizani, je za brezdomce organiziral skupno kuhinjo in določil sobe v župnišču, v katere so se naselile družine, ki so ostale brez strehe nad glavo. Tudi Mlinarjevi smo dobili tam sobo. Nismo pa imeli nobenih oblačil ali posteljnine,  dokler ni po končani vojni pričela prihajati pomoč Rdečega križa in UNRRA paketi.

 

Sredi decembra 1944 pa je požgana Solčava  doživela novo hajko. Številne družine Solčavanov so se stiskale v župnišču in bile vesele, da imajo vsaj streho nad glavo, hkrati pa trepetale, kaj hudega še lahko prinese nov pohod Nemcev nad vas, ki je bila že  tako ob vse.

Bali smo se, da bi nas Nemci odpeljali v lager ali pa nas enostavno pobili.

Moja starša sta si bila zelo dobra z Icmanco – Alojzijo Robnik, zato nas je povabila, naj se Mlinarjevi pred novo hajko zatečemo k njim v Icmanco, kjer ni bilo požgano. Kmetija leži tudi bolj na samem, tako da morda Nemci tja gori ne bodo zašli. Kljub temu, da so v decembru 1944 v Icmanco pred hajko pribežali že nekateri Solčavani, smo se jim pridružili še mi. V Icmanci je bila že Terezija Arniš s hčerkama Cito in Franco,  Ožbinova Jožica, Lašekarjevi (Pavla, Kristina, Milka, Jože, Kristl, mati Brigita in oče Anton Knez), stalno pa so se pri njih zadrževali tudi partizani.

Za toliko dodatnih ust je bilo težko zagotoviti dovolj hrane. V glavnem smo jedli krompir. Razvajeni res nismo bili; zadovoljni in hvaležni smo bili, samo da smo se najedli!

Iz Icmance smo gledali na pobočja na drugi strani Savinje in videli, kako se je iz Podolševe kolona Nemcev spuščala preko Čela proti Krznarju. Icmanikova Lojza je nabasala krompirja, da ga bomo nesli s seboj v skrivališče, če bomo morali zbežati.  Pomislila je tudi, da bi bilo velikega prašiča, ki ga je vse leto pridno redila, najbolje zaklati in meso odnesti s seboj, da bomo imeli kaj jesti. Škoda se ji je zdelo, da bi ga prepustila Nemcem, ki bi si ga zagotovo z veseljem privoščili, če bi zašli v Icmanco. Midva z očetom sva prašiča zaklala, takrat pa smo v dolini pod nami že zagledali Nemce in kazalo je, da so se namenili po bregu naravnost  v Icmanco!  V naglici smo prašiča skrili, čezenj nametali steljo in vsi skupaj, tudi vseh pet Icmanikovih (mati Lojza ter otroci Marica, Ivanka, Rok in Lojz), smo hitro zapustili domačijo ter zbežali visoko v zijalko v Icmanikovi peči. Že pot do zijalke je bila zahtevna, saj je bil december in sneg, tako da smo morali svoje stopinje s smrekovimi vejami brisati za seboj – da nas ne bi odkrili Nemci.  Ko smo se ravno prebili do zijalke, smo zagledali, da prihajata za nami še dva partizana. K sreči je začelo snežiti, tako da je sneg sam zakril njune sledi.

Naslednje dni smo v presledkih hodili niže doli gledat, kje so Nemci in ali je že toliko varno, da bi se lahko vrnili na Icmanikovo domačijo. V zijalki smo prebili skoraj ves teden; zeblo nas je in lačni smo bili. Jedli smo enkrat dnevno – krompirjevo juho, nič drugega!

Lašekarjev Jože je bil star dve leti in pritoževal se je staršem, da ga tako zebe, da ima še zobe čisto trde!

Po dolgem tednu dni je bila hajka mimo. Nemci so zapustili Solčavo in vrnili smo se v Icmanco. Vsa vrata so bila odprta na stežaj, živina se je potikala vsepovsod okoli, ovce so ponečedile vso hišo… pravo razdejanje! Prašič, zakopan pod steljo, je smrdel in mesa ni bilo mogoče porabiti.

Bližal se je božič, pa nismo imeli kaj dati na mizo. Ožbinova Jožica se je spomnila, da je »skupna kuhinja » v župnišču dala na Pečovje mleti nekaj žita. Šli smo tja in dobili malo moke, tako da smo za božič jedli vsaj  kruh, četudi črn.

Po božiču se je naša družina vrnila v župnišče, ker je nemška nevarnost zaenkrat minila.

Toda ne za dolgo. Že februarja 1945 so se  Nemci spet prikazali, vse nas sredi zime spodili iz župnišča in se sami nastanili v njem. Spet smo bili brez strehe nad glavo in moji starši so prosili Podbreške, da so se nas usmilili in nas vzeli v Podbreg  Tam smo nato stanovali do leta 1948, ko smo obnovili domačo hišo in se vrnili domov.

Po vojni se je organizirala »obnovitvena zadruga«. Vodili so jo Solčavani sami. Eden od njih je bil Lahov Damjan.  Zadruga se je trudila preskrbeti material za obnovo požganih hiš, organizirala je tudi izdelavo opeke za pokritje streh. Opeko sta izdelovala Kovačeva Zofka (Zofka Ošep) in Mošetov Albin (Albin Prek), bila sta zaposlena pri zadrugi. Opeko je nato zadruga prodajala “pogorelcem«, ki so od države prejemali pomoč, da so si lahko obnovili požgane domove. Za »grušte« pa so v “graščinskem« posekali precej lesa in ga dali ljudem za obnovo hiš.

Danes počasi pozabljamo, kako smo živeli v tistih težkih časih. Res je bilo hudo, a nekaj stvari je bilo tudi dobrih: ljudje smo bili med seboj takrat solidarni in iskreni!

 

April 2012