Havdejeva Ančka se spominja …

Predelu Solčave, kjer ležita Knezova in Havdejeva kmetija, pravimo Solčavani »v Planini«. Še danes je ta svet nad Robanovim kotom precej odmaknjen, čeprav je res, da od tukaj starši sedaj otroke vsak dan z avtomobilom vozijo v šolo.

Pred II. svetovno vojno pa tod ni bilo nobene ceste, le poti in slaba vlaka. Sicer pa takrat ljudje v Solčavi niso imeli osebnih avtomobilov, saj si bil vesel že, če si imel čevlje! Kolikor se spomnim, sta takrat imela osebni avto le Logar in Grabnar.
Zaradi težavnega dostopa in zaradi gozdov, s katerimi sta obkroženi Knezova in naša
kmetija, so se med vojno partizani počutili tukaj povsem varne. In res so bili varni: ves čas vojne jih nikoli ni nihče izdal! V naši hiši so imeli nekaj časa celo svoj »štab« in na vrata »hiše« (tako v Solčavi pravimo tudi dnevni sobi) so nabili tablo »nezaposlenim vstop prepovedan«, ki so jo prinesli od nekod iz doline.

Naša družina je med vojno bivala le v delu hiše, ostalo so uporabljali partizani. (Na začetku vojne smo jim pravili »gozdni«, po Solčavsko »ti gošni«. Gozd imenujemo v Solčavi »goša«.)

Tablo na vratih smo vzeli resno. Kmalu pa je komandant Marko vprašal našo mamo, zakaj ne pridejo več v »hišo«. Mama so dejali, da zaradi table na vratih. Zasmejal se je in rekel:« Ja, ampak to za domače ne velja!«

Hrane je bilo med vojno malo, tako da je naš krompir vsem prišel zelo prav in mama so se bali, da spomladi ne bomo imeli česa posaditi. Partizani so se jim smilili, ker so bili večkrat lačni kot siti, zato so krompir kar pridno nalagali tudi na njihove krožnike. Dilemo, kje dobiti na pomlad krompir »za seme«, so mama rešili tako, da so krompir lupili bolj na debelo in te olupke smo spomladi posadili! Pridelek je bil drugo leto res bolj droben.

Solčava in Solčavani so vso vojno vsi »dihali« s partizani, saj je bilo med njimi tudi veliko domačinov. V Podvolovleku pa so imeli belogardisti, ki so se udinjali okupatorju, svojo postojanko in od tam so hodili okoli in terorizirali ljudi. Nekaj domačinov se je z njimi celo spajdašilo. To je bilo za bližnjo in tudi bolj oddaljeno okolico zelo nevarno. Če so Nemci izvedeli za nekoga, da podpira partizane, so to neusmiljeno kaznovali.

Seveda pa tudi partizani niso lepo gledali ljudi, ki so simpatizirali z nacisti!

Kristina Plesnik je bila, tako kot naša mama, doma iz Luč. Poročila se je v Rob pod Olševo. Med vojno se je nekoč namenila obiskati svoje domače na Konikovem v Podvolovleku. Ko je pešačila proti svojemu cilju, je spotoma opazila marsikaj. Ponekod so imeli vsega dovolj – hrane in oblačil, drugod ničesar. Videla je, da so tisti, ki so bili proti partizanom, dobro živeli, tisti, ki pa niso kazali volje za sodelovanje z nemškimi oblastmi, so stradali in živeli v strahu, kdaj jih bo kdo ovadil in bodo izselili ali ustrelili tudi njih.

O svojih opažanjih najbrž ni bila tiho in nekdo jo je zatožil partizanom. Ti so jo na poti do Solčave zajeli in odpeljali s seboj, najprej na Kneže, kjer so jo zasliševali, nato še na Havdejevo, v štab. Na Havdejevem so na »lopi« srečali našo mamo. Mama so se začudili, od kod Robnica pri njih, tako daleč od Podolševe. Kristina je odgovorila, da še sama ne ve, zakaj je tukaj. Partizan Marko je vprašal našo mamo, če pozna to žensko. Mama so odgovorili, da jo seveda dobro poznajo. Da je doma v Robu, v Podolševi, kjer se stalno zadržujejo partizani in jim domači ves čas na vso moč pomagajo. Partizanom dajejo hrano, skrivajo jih, preko njih gre veliko pošte s Koroške na Štajersko… Robnica zagotovo ne sodeluje z Nemci ali njihovimi pomagači!

Partizani so verjeli naši mami. Robnico so kmalu izpustili in je odšla domov. Lahko pa bi se končalo tudi drugače, ker je bila vojna. In v vojnem času ni varen nihče!

Sosedje Knezovi so si v grabnu za »tajhtom« (vodnim zbiralnikom) naredili bunker – leseno uto, v njej pa nekaj pogradov. Tja so znosili vredne stvari, tudi obleke, saj so bila oblačila v tistem času vrednost. Če so prišli do njih, so Nemci obleke pobrali in odnesli s seboj.

Havdejevi smo imeli bunker – iz desk zbito zavetje – pod stezo proti Ojstercu. V uti smo po tleh razprostrli tudi nekaj sena, da nismo ležali na golih tleh. Kadar smo »dobili iz doline pošto«, da se nam bliža»hajka«, so se ponavadi odrasli umaknili v gozd ali v bunker, da jih Švabi ne bi odpeljali s seboj. Otroci pa smo ostajali doma. Bali smo se, da bi Nemci hišo – če bi ostala prazna – zažgali in zanašali smo se, da bodo otrokom prizanesli.

Nekoč so v Planini spet hajkali »belčki« (tako smo poniževalno pravili »beli gardi«). Ker je bilo pozimi, so na Knežem zahtevali, naj jim dajo suknje. Knezovi so vsa oblačila že skrili na varno, v bunker, Vida pa se je izgovorila, da imajo njihovo suknjo na Havdejevem »v popravilu«. »Belčki« so zahtevali, da gre z njimi k nam.

Doma smo bili samo otroci. Zelo smo bili prestrašeni. Kavtmanova Marica je sedela v kuhinji, pletla nogavice in se tako tresla, da so ji kolena kar poskakovala. Ni jih mogla umiriti drugače, kot da si je nanje posadila mene. Sestra Nežka je imela čez šivalni stroj položeno poletno obleko, ki ji jo je dala Pastirkova Ivanka. Hitro se je znašla in pokazala na obleko, češ da je Knezova in je še ni popravila.
Eden od »belčkov« ni bil zadovoljen. Vidi je očital, da je to cunja, ne suknja, kot je rekla ona. Vido je razjezilo in mu je rekla, da laže, nakar jo je tako klofutil, da je odletela in udarila ob podboj vrat. Kavtmanova Marica je zbrala korajžo in pojasnila, da je najbrž prišlo do nesporazuma. Razložila je, da v Solčavi rečemo »suknja« ženski obleki. Po tej razlagi so se »belčki« nekako unesli.

Ko so Nemci oktobra 1944 požigali Solčavo, je Opresnikovo kmetijo in nato najbrž tudi našo in Knezovo, obvarovalo samo srečno naključje. Na Opresjem so v hišo že nanosili sena in slame, da bi zažgali. Takrat je v Brezju začelo pokati. Nemci so pustili vse in odhiteli nazaj proti vasi. Pozneje smo izvedeli, da so bili v Brezju le trije partizani, ki so v zrak spustili nekaj rafalov. Bilo je dovolj, da je Nemce zmedlo in odvrnilo od namere, da bi požigali tudi v našem koncu.

V decembrski hajki leta 1944 pa so Nemci prišli tudi do nas. Najprej je nekdo ob gozdu opazil oborožene ljudi. V mraku in strahu je domneval, da so Švabi. Pozneje smo izvedeli, da so bili to partizani. Moj najmlajši brat Kristl je bil še otrok, star šest let. Na boso nogo je v naglici nataknil čevlje, tekel na Kneže in vpil «Švabi so pri nas! Jaz sem že ušel, pa Nežka še leti za menoj!« Knezovi so takoj zbežali v svoj bunker in Kristl z njimi. Na Knežem je doma ostal samo majhen kužek, ki sta ga nato naša Gelca in Jože tudi vzela s sabo, ko sta bežala v Knezovo planino, saj se jima je zasmilil.

Mama so rekli, da ne bodo čakali in gredo pri priči od doma; ko začne pokati, bodo tako iz sebe, da ne bodo vedeli, kaj storiti. Mama, sestra Gelca, brat Jože, Vreskov Franck in partizan Pavle, ki se je takrat zadrževal pri nas, so zbežali v Knezovo planino – v pastirsko bajto pod Strelovcem.

Partizani so naredili zasedo pod našimi njivami, ker smo pričakovali, da bodo Nemci, tako kot vsakokrat, prišli od Rogovilca navzgor.
Naš oče so se odločili, da ne gredo v bunker, ampak se bodo umaknili v gozd in bodo skušali, če bodo Nemci zažgali, čimprej priti nazaj in gasiti.

Vendar oče sploh niso utegnili zbežati v gozd, ker so Nemci nam in partizanski zasedi pripravili presenečenje: prišli so iz Solčave – po ozki stezi »čez peči«.

Nežka je hitela pospravljati, saj je na štedilniku vrel lonec krompirja z nekaj mesa – za domače in za partizane, ki so bili pri nas in so se skrili v gozd. Vsebino lonca je Nežka hitro zvrnila v svinjski kotel, na štedilnik pa postavila le majhen lonec.

Ko so se Nemci pojavili v kuhinji, so se kmalu vtaknili tudi v jed na štedilniku. Vprašali so Nežko, za koliko ljudi kuha. Odgovorila jim je, da za pet. Eden od Nemcev je pripomnil: »Nažrli se že boste«.

Nemci so s seboj vodili tudi zvezanega partizana, ki so ga spotoma zajeli. Še sedaj se spomnim njegovih prestrašenih oči! Ob strani sta mu viseli menažka in žlica. Nemec je zgrabil žlico, jo zlomil in rekel partizanu »Žrl ne boš več!«

(Kasneje smo izvedeli, da so Nemci pri Gašpircu zadrževali Rebernika – Prepotnik Martina, ki je bil brat našega očeta. Njega in partizana, ki so ga prignali od nas, so zvezali skupaj in ju odvedli v Luče, kjer so ju ločili. Partizana so usmerili v Podvolovlek; tam so ga ustrelili. Našega strica Martina so zadolžili, da je moral živino, ki so jo naropali, gnati iz Luč proti Ljubnem. Nekako do Strug je živina še voljno korakala, tam pa so konji, ki so morda spoznali, da so blizu doma, zdivjali in jo ucvrli po svoje, stric Martin pa za njimi. Stric je pobegnil proti planini Arta, od tam k Račniku in domov na Reber.)

Jaz sem jokala in Nemec me je vprašal, zakaj jočem. Po nemško sem odgovorila, da zato, ker bodo požgali. Nemec je hotel vedeti, kam sem hodila v šolo, ker dobro govorim nemško. Povedala sem, da hodim v šolo v Solčavo. Pohvalil me je, da sem pridna. Zažgali pa ne bodo, ker so partizana dobili v hosti, ne pri nas.

Nato so zahtevali, naj jim oče pokažejo, kod vodi pot do Vršnika in v dolino. Bali smo se, da to pomeni, da bodo očeta odgnali s seboj in bodo končali kje v taborišču ali pa jih bodo že prej ustrelili. Sestra Marica, takrat stara osemnajst let, vendar pa še čisto »otročja«, je pri sebi razmišljala:«Če ustrelijo očeta, mi je čisto vseeno, če tudi mene!« in se je oglasila »Ati ne morejo, jih zelo boli križ; vam bom jaz pokazala pot!«

Pritegnila je pozornost Nemca in hotel je vedeti, zakaj je v dolgih hlačah, kakršne so takrat nosile partizanke. Marica mu je pojasnila, da je to njena edina zimska obleka. Nemci so ji potem pravili »banditen Fraulein«.

Nemci so očeta vprašali, če kdaj pridejo k nam banditi. Oče so odgovorili, da pridejo in da je vojna za civilni narod res zanič, ker si sam ne more nič pomagati.

Kasneje, v svobodi, so oče, ki so bili dobrovoljne narave in so v vsaki stvari našli tudi malo manj resno plat, o tem pogovoru dejali, da so vprašali Nemce, kako dolgo bo ta morija še trajala. Eden od njih jim je menda odgovoril »Maj…junij…« Oče so rekli, da tega, kdo bo zmagal, vseeno niso upali vprašati.

Takrat, pozimi leta 1944, pa se je to že čutilo!

Naš oče so se vmes nekako izmuznili in se skrili. Z Marico sva jih staknili v kleti, vendar so naju odgnali: »Bežita, bežita!«
Nemci so odhajali, očeta ni bilo nikjer in za vodnika so vzeli s seboj Marico. Kazala jim je pot do Vršnika, tam se je obrnila in hotela domov. Nemci so zahtevali, da jih vodi do Rogovilca.

Zajokala je, da ne gre naprej, ker v dolini poka. Naveličali so se njenega stokanja in jo spodili: »Kaj se dereš! Marš domov, saj si za vse skupaj zanič!«

S sestro Nežko sva po odhodu Nemcev šli po očeta v njihovo skrivališče. Ko so oče prišli iz kleti, se jim je zazdelo, da se nekaj smodi. Smrdelo je po dimu in začeli smo iskati, kje gori, vendar ognja nismo odkrili. Šli smo gledat še na Kneže. Knezovi v bunkerju še niso vedeli, da so Nemci odšli, zato je bila hiša prazna. V »hiši« je bilo vse razbito in povsod je bilo kurje perje. Nemci so kar tam pulili kure, ki so jih poklali, prav tako so poklali tudi svinje, ter se na veliko gostili. Za kurjavo pa so si privoščili kar predale miz in omar ! Na sredi mize v »hiši« je stal petelin in na vso moč kikirikal! Saj je imel za kaj: ušel je Nemcem in preživel!

Poleti leta 1943 so nacisti odpeljali v lager Redkačevo družino. Otroci smo bili veliki prijatelji –  z Redkačevo Jožico sva bili tudi sošolki – zato smo jim večkrat pisali. Izvedeli smo, da v lagerju otroških pisem ne pregledujejo tako zelo natančno, zato sem pozimi 1944/45 v svojem pismu Jožici – seveda v nemščini, saj med vojno nismo smeli govoriti slovensko – napisala tudi, da »za Ojstrico huda burja piha« . Ko so partizani Nemce spet pregnali iz Solčave, pa sem v pismu po nemško sporočila »Naš pozdrav je zopet Dober dan!«

Kljub terorju in nacističnim izpadom, se je svoboda vendarle bližala.

Havdejeva Marica je k Ančkinemu spominjanju pristavila: Takrat, med vojno, nismo vedeli, kaj je to »politika«. Vedeli pa smo, kdo smo Slovenci in kaj so Nemci!

Januar 2012

 

Nežka Klemenšek – Havdejeva Nežka je k pripovedi sestre Ančke dodala:

S sestro Marico sva v peči ravno spekli kruh; nameravali smo ga vzeti s seboj, ko bi bežali v bunker. Nekaj  padal, s katerimi so nedavno na Knezovem hribru zavezniki spustili pošiljko hrane, sva na hitro zvili in stlačili v koš.  Iz blaga, iz katerega so bila padala, bi si dekleta lahko naredile obleke, zato ga nismo hotele pustiti doma.

(Poleti leta 1944, ko so bili naši kraji del osvobojenega ozemlja, so partizani  v Solčavi priredili miting. Začel se je z mašo in procesijo, v kateri smo bile prisotne tudi vse mladinke, veliko Solčavanov in razen dveh, tudi vsi partizani Koroškega odreda,  ki so bili takrat v Solčavi.  Maševal je partizanski duhovnih Jože Lampret. Po maši pa je bil na sredi vasi velik miting. Me, mladinke, bilo nas je 50, smo bile v enakih oblekah. Imele smo bele bluze, narejene iz padal, rdeče kravate in temna krila. Na glavah smo nosile titovke, ki so nam jih naredili v partizanski krojaški delavnici » pri Johanu«.)

Predvsem pa padal ni bilo varno pustiti doma zato, ker bi lahko  Nemci, če bi naleteli nanje, sklepali, da sodelujemo s partizani in  bi nam zažgali dom.

Oče so nakrmili živino in sedli za mizo k malici, nato smo nameravali oditi. Takrat pa smo zagledali Nemce, ki so z  naperjenim orožjem  zavili mimo vogala hiše in že so se znašli na naši » lopi«.

Kruh sem na hitro stiščala v kredenco, koš s padali sem v naglici odnesla v »hišo«, ga prislonila h klopi, ki objema krušno peč in že so bili pred nami Nemci. Ker je bila zima, so imeli čez uniforme oblečene plašče. Ko so vstopili na toplo, so si vrhnja oblačila sneli in jih zmetali na klop – in na koš s padali ! Tako so ostala padala ves čas  nemškega »obiska« varno skrita pod njihovimi plašči!

Naslednji dan, ko so Nemci odšli,  smo zbežali vsi, ki smo še ostali doma,  v Knezovo planino; bali smo se namreč, da bo prvi sledila še kakšna nemška enota.

Med našim prebivanjem v Knezovi planini, pa je zapadlo toliko snega, da smo se čez Strmo planino komaj prebili nazaj domov. Pravzaprav sta po nas prišla partizana Knezov Miha in Govčov Lojz in sta nam pomagala, da smo skozi velik sneg prigazili spet do doma.

Na Knežem so Nemci pustili pravo razdejanje. Žito, ki so ga Knezovi hranili v vrečah v eni od sob,  je bilo vso razsuto po tleh, saj so Nemci vse vreče razrezali. Tudi meni pa še sedaj hodi pred oči petelin, ki je slavil na mizi sredi Knezove » hiše«, čeprav je ostal sam, brez vseh družic, ki so jih poklali Nemci.

Pritrjujem tud Maricini ugotovitvi, da se med NOB navadni ljudje nismo šli nobene »politike«. Le brez strahu smo hoteli živeti in govoriti po svoje – po slovensko.

Februar 2012