Marko Suhodolnik – Covnik z družino
Marko Suhodolnik – sedanji gospodar Covnikove kmetije, vnuk partizana Roka, se je spomnil dogodka, o katerem mu je pripovedoval oče Rok.
Oče se je vojnih časov spominjal bolj malo, saj je bil med vojno še otrok . O dogajanju med vojno pa so Roku kasneje marsikaj povedali njegovi lovski tovariši.
V zimi 1943/44, ko je bila nemška moč na višku, partizanske enote v solčavskem koncu pa so se šele dobro oblikovale, se je v odročnih delih Covnikovega velikega posestva marsikaj dogajalo. Mnogi fantje iz Solčave so, namesto da bi se odzvali na vpoklic v nemško vojsko, odšli v gozdove in čakali, da jih bodo partizani vključili v svoje enote. Nekaj solčavskih fantov in nekaj partizanov – domačinov si je začasno zavetje pred hudo zimo poiskalo v Covcu – v odmaknjeni drvarski bajti ob potoku Ručniku.
Covnikova domačija danes
Ručnik je potok, ki teče z avstrijske meje do Jezere in meji Covnikovo posestvo od Perkovega. Strugo ima strmo in divjo.
Rok Suhodolnik je vedel, da so partizani, ki prezimujejo v olcarski bajti, v hudi stiski. Odločil se je, da jim bo pomagal s hrano. Izbral je mladega bika, vendar je nastal problem, kako ga pozimi v snegu spraviti v tako odročen kraj, ne da bi sledovi izdali Nemcem, kje se skrivajo partizani. Bila je le ena rešitev – hoja po strugi Ručnika. Ta pot pa ni bila kar tako, saj se je bilo treba po spolzki strugi in v ledeni vodi spustiti kakšnih 300 višinskih metrov nižje. Markov ded je bil tudi tej težavi kos in ko se je z bikcem pojavil pred premraženimi in sestradanimi partizani v olcarski bajti, so se od veselja skoraj razjokali.
Tako je bilo nekoč… ljudje so bili požrtvovalni in tovariški; ni jim bilo vseeno za sočloveka. To so vrednote, ki jih velja ohraniti!
April 2013
