Požgana Solčava – 24. oktober 1944
V letih 1941 – 1945, med Narodnoosvobodilno vojno, ko smo živeli v najtežjih razmerah, smo bili Solčavani med seboj tovariški. Pomagali smo si, se podpirali in prepričani smo bili, da bomo vse hudo premagali. In tudi smo!
Vsaka solčavska domačija je pod nacizmom doživela stvari, ki jih moramo ohraniti v spominu naših ljudi! Tudi zato, ker smo bili tako pogumni in ker nam za sočloveka ni bilo vseeno! Konec vojne smo lahko dočakali – čeprav prizadeti zaradi mnogih izgub ljudi in imetja – ponosni na svoje ravnanje!
Večino zgodb, ki so pred vami, vam pripovedujemo mi, ki smo bili med drugo svetovno vojno otroci. Mi, generacija, ki nam je mladost zagrenila vojna, se zavedamo, da je bilo vsega hudega mnogo preveč! Izkušenj, ki so zaznamovale nas, našim otrokom in vnukom ne želimo!
Čas, v kakršnem živimo, kliče po vrednotah, ki so odlikovale naše starše in stare starše med NOB, zato naj ne utonejo v pozabo! Potrebujemo njihove vrednote in izkušnje , ker neonacizem spet koraka po Evropi in se udomačuje tudi pri nas! Dolgo smo bili prepričani, da smo z nacizmom za vselej opravili a žal nismo! Kot v svojih spominih zaskbljeno opominja eden od pripovedovalcev: »Zdaj že dolgo živimo v miru in človek ima včasih občutek, da nekaterim to ne ustreza. Vendar pa to zagotovo niso ljudje, ki bi vojno že doživeli!«
Preberite pripovedi svojih sovaščanov in poskrbite za to, da jih spozna tudi mladi rod! Morda bomo mladim s tem pomagali pri življenjski odločitvi za pošteno in manj sebično ravnanje ter za spoštovanje soljudi!
Ko berete naše zgodbe, ne pozabite na to, da v Solčavi nekoč ni bilo elektrike, telefonov, računalnikov, televizije, osebnih avtomobilov… Tudi cest v Logarsko dolino, v Matkov kot, v Planino, Panoramske ceste in cest do visokogorskih kmetij ni bilo. Zato si danes težje predstavljamo, kako je med vojno potekala komunikacija med ljudmi in njihovo gibanje na terenu.
[…] Pričevanja […]