Ana Gale
Mesec skozi zrele trave tipa,
težko in medeno sope lipa
v noč.
Mesto drobne, sladke prepelice,
poje strojnica izza bodeče žice
v žitu.
Sova v vejah se nič več ne laže,
smrt je že v korakih straže
slišati.
In kako je človek stokrat truden,
in kako naš svet je stokrat čuden,
ko na vse molči.
Tiho je, ko tujci tla teptajo,
tiho, ko se deklicam smehljajo
črne oči.
Če v solzah se zbira, se razlije,
če se v kletvi vse razbije
in zdivja.
Enkrat bodo sami maki cveli,
kamni bodo po slovensko peli
kakor jaz.
Ana Gale, 1942
